Jedro

Rok za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj, določen v 26. členu ZDen-B, se je iztekel dne 5. 1. 1999 (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998). Ker pa v zadevi ni sporno, da tožnica samostojnega zahtevka za povrnitev vlaganj pred 5. 1. 1999 ni podala, pač pa je prvič navedla, da bo zahtevala povrnitev vlaganj na ustni obravnavi dne 16. 5. 2002, je odločitev toženke, da je njena zahteva prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel tožničino zahtevo za povračilo iz naslova vlaganj v postopku denacionalizacije v naravi vrnjenega poslovno-stanovanjskega objekta na naslovu ..., stoječega na parc. št. 1251/1 k.o. A. Ugotavlja, da tožnica v postopku denacionalizacije ni podala zahteve za povrnitev vlaganj znotraj zakonsko določenega roka, ampak jo je prvič omenila na naroku dne 16. 5. 2002. Sklicuje se na 26. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B) in pojasnjuje, da gre za materialni prekluzivni rok, ki je v obravnavanem primeru potekel 5. 1. 1999. Tožničina zahteva za povrnitev vlaganj je zato prepozna. Tožničino sklicevanje, da naj bi priglasila vlaganja pravočasno, ker jih je pravočasno priglasil najemnik B.B. pa ocenjuje kot pravno zmotno.

Poleg tega ugotavlja, da je bila med pravnimi nasledniki upravičenke in najemnikom dne 30. 1. 2003 sklenjena prodajna pogodba za predmetni poslovni prostor, v kateri je bilo v 2. členu izrecno določeno, da se najemnik odpoveduje zahtevku iz naslova vlaganj v poslovni prostor.

Upravni organ druge stopnje je s 1. točko izreka odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, z 2. točko izreka pa je zavrnil tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov zastopanja. Pritrjuje stališču upravnega organa prve stopnje, da ni imel razloga za vsebinsko obravnavanje zadeve, ker je v predmetnem primeru vlaganja nedvomno opravil najemnik, ki je pravočasno vložil tudi vlogo, zavezanec pa ne. Pravočasno vložena zahteva najemnika pa ne pomeni tudi pravočasno vložene zahteve zavezanca, saj ZDen takih določb ne vsebuje.

Ugotavlja, da citirana določba ZDen-B glede roka za vložitev zahteve za povračila vlaganj sicer izrecno ne navaja zavezancev, vendar rok velja tudi za njih, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom in dejstva, da zavezanci za postopek ves čas vedo in v njem tudi sodelujejo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se ne strinja s stališčem toženke, da ni pravočasno vložila zahteve za povrnitev vlaganj. Pri tem se sklicuje na pogodbo o vlaganjih v poslovni prostor z dne 10. 4. 2008, iz katere izhaja, da je najemnik poračunal vlaganja z že zapadlimi obroki najemnine. S tem dejanjem je po stališču tožnice nanjo prešla pravica zahtevati povračilo vlaganj od denacionalizacijskih upravičencev, saj oni nosijo koristi od vlaganj. Pred sklenitvijo te pogodbe tožnica ni bila upravičena zahtevati povračila vlaganj.

Poleg tega opozarja, da določbe ZDen glede roka za vložitev zahteve za povračila vlaganj nikjer ne navajajo izrecno tudi zavezancev. Tožnica se je zato upravičeno in utemeljeno zanesla na to, da je z vložitvijo zahteve za povračilo vlaganj s strani najemnika B.B. varovan tudi njen pravni interes. S tem, ko je B.B. v zakonsko določenem roku zahteval povrnitev vlaganj, je v bistvu ravnal v svojem imenu, a na račun tožnice. V predmetnem postopku je B.B. formalno svojo zahtevo umaknil, vendar le v svojem imenu, ne pa tudi v imenu tožnice. Ker je izpodbijana odločba nepravilna, pa je nezakonita tudi odločitev upravnega organa druge stopnje o stroških pritožbenega postopka. Predlaga odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje in 2. točke odločbe upravnega organa druge stopnje, ki naj se spremeni tako, da je drugotožena stranka dolžna tožnici poravnati stroške zastopanja tožnice po tar. št. 2200 za nagrado za posel 1,6 v vrednosti 350,40 EUR, po tar. št. 6002 za pavšalni znesek za materialne stroške v vrednosti 20,00 EUR in po tarf. št. 6007 davek na dodano vrednost v višini 22 % od navedenih zneskov in takse po odmeri. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga odločitve v obravnavani zadevi je naslednja: C.C. je kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke D.D. pravočasno vložil zahtevo za vračilo poslovno stanovanjskega objekta na naslovu ... Dne 24. 12. 2001 je toženka delno odločila o zahtevku, in sicer tako, da se upravičenki vrne v last in posest poslovni prostor v pritličju in stanovanje v prvem nadstropju ter da je zavezanka za vrnitev tožnica. V navedeni delni odločbi je bilo tudi navedeno, da je najemnik navedenega poslovnega prostora B.B. pravočasno vložil zahtevek za povrnitev vlaganj v poslovni prostor, o katerem bo odločeno z dopolnilno odločbo. Dne 10. 10. 2002 je vlagatelj zahtevo za denacionalizicijo umaknil, zato je toženka s sklepom z dne 16. 10. 2002 postopek ustavila. Podlaga za umik zahtevka je bila sklenjena sodna poravnava s tožnico pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Pravni nasledniki upravičenke so nato 30. 1. 2003 B.B. prodali predmetni poslovni prostor, slednji pa se je odpovedal zahtevku iz naslova vlaganj v poslovni prostor.

Sporno je, ali je pravilna odločitev toženke, ko je tožničino zahtevo za povrnitev vlaganj zavrgla kot prepozno.

Iz razlogov, ki jih je navedel upravni organ druge stopnje, sodišče zavrača tožničin ugovor, da se rok iz 26. člen ZDen-B ne nanaša na zavezance, in svojih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tudi sodišče meni, da je v določbi 26. člena ZDen-B določen rok materialno prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti in da zaradi tega nastopi prekluzija. Toženka je pravilno utemeljila, da, ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom, št. U-I-326/98 z dne 30.9.1998, začasno zadržalo izvajanje ZDen-B, je rok, določen v 26. členu tega zakona, začel teči šele po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, torej po 6.11.1998, ko je bila odločba objavljena v Uradnem listu RS, št. 76/98 ter je potekel (60 dni) 5.1.1999, kot pravilno ugotavlja toženka.

Ker v zadevi ni sporno, da tožnica samostojnega zahtevka za povrnitev vlaganj pred 5. 1. 1999 ni podala, pač pa je prvič na ustni obravnavi dne 16. 5. 2002 navedla, da bo zahtevala povrnitev vlaganj B.B., je odločitev toženke, da je tožničina zahteva prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na to, da se je najemnik poslovnega prostora B.B., ki je v poslovni prostor dejansko vlagal, s kupoprodajno pogodbo z dne 30. 1. 2003 odpovedal zahtevku za povrnitev vlaganj, tožnica na podlagi pogodbe o vlaganjih v poslovni prostor, ki jo je sklenila s B.B. z dne 10. 4. 2008, torej več kot pet let po tem, ko se je B.B. odpovedal zahtevku za povrnitev vlaganj, tudi ne more uspešno uveljavljati vstopa v njegov pravni položaj in posledično pravočasnosti zahteve za povrnitev vlaganj.

Takšna razlaga bi pripeljala do situacije, da bi bili pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke zavezani plačati povrnitev vlaganj dvakrat, prvič najemniku, ki jim je zaradi svojih vlaganj plačal nižjo kupnino za poslovni prostor, in drugič tožnici, ki od najemnika ni uspela izterjati najemnine in je zato z njim dne 10. 4. 2008 (kar je več kot šest let po tem, ko je lastništvo poslovnega prostora prešlo na denacionalizacijsko upravičenko), sklenila pogodbo o vlaganju v poslovni prostor.

Poleg tega sodišče pripominja, da je 25. člen ZDen v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZDen podlaga za povrnitev tistih vlaganj, ki so bila izvršena v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991. Iz neprerekane ugotovitve upravnega organa druge stopnje v odločbi in listin v upravnih spisih (cenilnega zapisnika sodnega izvedenca in cenilca E.E. z maja 1994 in pogodbe o vlaganjih v poslovni prostor z dne 10. 4. 2008) pa izhaja, da so bila vlaganja s strani najemnika B.B. izvedena po uveljavitvi ZDen, leta 1994. Navedeno pomeni, da 25. člen ZDen ne bi bil podlaga za povrnitev vlaganj B.B., izvedenih v letu 1994, tudi če se B.B. v navedeni kupoprodajni pogodbi z dne 30. 1. 2003 ne bi odpovedal zahtevku iz tega naslova.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.