Jedro

Uredba loči primere, ko upnik še ni pridobil sodne odločbe (oziroma sodne poravnave ali javne listine) ter primere, ko je upnik izvršilni naslov že pridobil. Varščina v prvem primeru, kakršen je tudi ta postopek, je nujen pogoj za izdajo naloga za zamrznitev. Izjema je mogoča le ob ugotovitvi sodišča, da glede na okoliščine primera zagotovitev varščine ni primerna. Da bi take izjemne okoliščine zatrjevala v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev, tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Tožeča stranka je imela v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev možnost utemeljiti razloge za oprostitev zagotovitve varščine.

Ker tožeča stranka v predlogu ni navedla nobenih podatkov, ki bi jih sodišče prve stopnje pri določitvi višine varščine lahko upoštevalo, so pritožbene trditve, da je varščina določena v nesorazmerno visokem znesku, neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Tožeča stranka mora predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov z dne 14. 11. 2022 v roku 8 dni od prejema tega sklepa dopolniti tako, da predloži: - dva izvoda izpolnjenih obrazcev – priloga I. za Litvo; - dva izvoda izpolnjenih obrazcev – priloga I. za Belgijo.

II. Tožeča stranka mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa založiti varščino v znesku 50.000,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem št. SI56 0110 0696 0422-340, referenca št. SI00 000. III. Če tožeča stranka predloga v roku iz I. in II. točke izreka ne bo dopolnila in plačala zahtevane varščine, kot ji je naloženo s tem sklepom, bo sodišče njen predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov zavrglo.

2. Zoper II. In III. točko sklepa se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožeča stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tej zadevi vložila tožbo zaradi ugotovitve odškodninske odgovornosti tožene stranke in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe ter izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

5. Tožeča stranka je priložila obrazec, ki se uporabi za vlogo za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov po členu 8 (1) Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa tožeči stranki naložilo v plačilo 50.000,00 EUR varščine. V obrazložitvi se je pravilno sklicevalo na 12. člen Uredbe, po katerem mora upnik, ki še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine (kar velja tudi v tej zadevi), zagotoviti varščino v znesku, ki zadošča za preprečitev zlorabe postopka, določenega v Uredbi in za nadomestilo morebitne škode, ki bi jo zaradi naloga utrpel dolžnik, v kolikor je v skladu s členom 13. Uredbe za tako škodo odgovoren upnik.

7. Skladno z Uredbo lahko sodišče izjemoma opusti zahtevo po zagotovitvi varščine, če meni, da glede na okoliščine primera zagotovitev varščine ni primerna (12(2) člen Uredbe). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da okoliščine, ki bi opravičevale opustitev zahteve po zagotovitvi varščine, niso izkazane, saj je tožeča stranka navedla le, da slovensko pravo varščine ne predvideva. Ker se Uredba v Republiki Sloveniji neposredno uporablja, to po stališču sodišča prve stopnje ni bistveno, s čimer se strinja tudi višje sodišče. 8. Uredba v 12. členu loči primere, ko upnik še ni pridobil sodne odločbe (oziroma sodne poravnave ali javne listine), ter primere, ko je upnik izvršilni naslov že pridobil. Varščina v prvem primeru, kakršen je tudi ta postopek, je nujen pogoj za izdajo naloga za zamrznitev. Izjema (določena v 12(2) členu Uredbe) je mogoča le ob ugotovitvi sodišča, da glede na okoliščine primera zagotovitev varščine ni primerna. Da bi take izjemne okoliščine zatrjevala v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev, tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Tožeča stranka je imela v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev1 možnost utemeljiti razloge za oprostitev zagotovitve varščine. Pritožbene trditve, da je splošno znano dejstvo, da bi tožena stranka, v kolikor bi ji zaradi (eventualno) nezakonito izposlovanega zavarovanja – zamrznitve sredstev – nastala kakšna škoda, to lahko učinkovito in brez težav izterjala od tožeče stranke Republike Slovenije kot upnice, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), zato se do tega višje sodišče ne bo opredeljevalo. Enako velja tudi za sicer povsem pavšalne pritožbene trditve o nepotrebnosti in neprimernosti varščine, v zvezi s katero naj bi se celotni postopek, ki je sicer urgenten, po nepotrebnem zavlekel, ter da varščina v podobnih primerih zaradi obračunavanja administrativnih stroškov nikoli naj ne bi bila v celoti vrnjena upniku, zato naj bi predstavljala še dodatno tveganje in nepotrebno škodo tožeči stranki.

9. V nadaljevanju pritožbe se v izogib ponavljanju tožeča stranka v celoti sklicuje na svoje navedbe in dokaze v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev bančnih računov oziroma v tožbi. Vendar je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem mora pritožnica konkretno navesti vse pritožbene razloge, ne pa se le sklicevati na druge vloge v spisu. Le dodati gre, da tožeča stranka v predlogu navedb v zvezi s primernostjo in višino varščine niti ni podala (prim. 212. člen ZPP v zvezi s v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. Ker tožeča stranka sama izbira sredstva zavarovanja svoje terjatve, ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da zamrznitev sredstev na tujih bančnih računih preprečuje razpolaganje s temi sredstvi le dolžnici – toženi stranki, ne varuje pa vrstnega reda, in da če bi tretji na ta sredstva posegel z izvršbo, zavarovanje tožeče stranke kot upnice ne bi varovalo.

11. Glede višine varščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožeča stranka, ki je država, zahteva odškodnino v visokem znesku (176.512,01 EUR), da s sredstvi za plačilo varščine razpolaga in da zahteva zavarovanje na praktično celotnem premoženju tožene stranke in na vseh njenih bančnih računih.

12. Ker tožeča stranka v predlogu ni navedla nobenih podatkov, ki bi jih sodišče prve stopnje pri določitvi višine varščine lahko upoštevalo, so pritožbene trditve, da je varščina določena v nesorazmerno visokem znesku, neutemeljene. Tožeča stranka namreč prav tako ni navedla nobenih predvidevanj v zvezi s škodo, ki bi toženi stranki lahko nastala, če bi prišlo do prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu. Glede na to, da pritožnica tudi trdi, da ne tožeča stranka ne sodišče niti ne razpolagata z informacijami o stanju oziroma višini sredstev tožene stranke na računih v tujini, je sodišče prve stopnje po stališču višjega sodišča varščino pravilno odmerilo, upoštevaje višino vtoževane terjatve. Ne gre namreč spregledati, da gre v tem primeru za varščino za plačilo škode, ki bi nastala zaradi morebitnega neutemeljenega zavarovanja, pri čemer tožeča stranka v tem trenutku nima niti še izvršilnega naslova, zavarovanje pa je predlagano zoper fizično osebo.

13. Pritožba torej ni utemeljena, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Prim. 11. točko obrazca, ki se uporabi za vlogo za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.