Jedro

Odgovornost organizatorja vojaških vaj (države) se presoja po načelu skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 200.000,00 SIT s pripadki. V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 1,150.000,00 SIT odškodnine ter ji povrniti 395.314,50 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: -ni prepričljiva dokazna ocena, da pričama F. G. in U. B., ni možno verjeti; -zmoten je zaključek, da je poškodba tožnika posledica nezagotovljenih varnostnih ukrepov; -tožnik je bil opozorjen na nevarnost in se ni zaščitil, zato je sam kriv za nastalo škodo; -sodišče ne pove, katera zaščitna sredstva bi tožena stranka morala zagotoviti tožniku; -prisojena odškodnina je previsoka. Tožnik ima normalen sluh, njegova življenjska aktivnost pa je zmanjšana le v manjši meri.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi graja dokazno oceno izpovedi prič F. G. in U. B. in nato zaključi, da je podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in zapisniku o izpovedi zaslišanih, zlasti tožnika. Dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče, se izpodbija v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, ob preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni našlo nobenih drugih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Glede temelja odškodninske obveznosti: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, kot vojaški obveznik, sodeloval pri izvajanju vojaške vaje dne 12.8.1996 in da je pri tem utrpel raztrganino levega bobniča. Do poškodbe je prišlo, ker tožniku tožena stranka ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev in ni zagotovila vojaški vaji primernih zaščitnih ukrepov. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni kriva za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe levega bobniča in je zato odškodninsko odgovorna. Tožniku ni možno očitati nobenega soprispevka za nastalo škodo (192. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in v pravilnost materialnopravnega zaključka, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna, ker ni dokazala, da je škoda tožniku nastala brez njene krivde (1. odstavek 154. člena ZOR).

Ni slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izvedene dokaze, ker ni verjelo izpovedi F. G. in U. B., da so vojaki imeli možnost pred vsako vajo pridobiti vato za zaščito sluha. Sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedi pričama ni odklonilo zgolj iz razloga, ker sta priči zaposleni pri toženi stranki, ampak tudi zato, ker sta izpovedi prič delno neskladni in delno nasprotujoči in ker njuna izpoved ni podprta z ostalimi dokazi, to je pisnim elaboratom, ki je izdelan za vsako vojaško vajo. Sodišče prve stopnje je torej premišljeno in argumentirano zavrnilo verodostojnost izpovedi navedenih dveh prič. Če bi tožena stranka predložila elaborat vojaške vaje za dne 12.8.1996, bi se lahko razščistila vsa, od začetka sporna dejstva: ali je tožnik sodeloval v vojaški vaji dne 12.8.1996 (tožena stranka je najprej trdila, da ni sodeloval); ali se je pri tej vojaški vaji streljalo s tankovskim topom (tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da se ni, le v pritožbi tega več ne zatrjuje); ali so vojaki pred začetkom vojaške vaje prejeli zaščitna sredstva za ušesa ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi predloženih dokazov ni možno natančno odgovoriti na vprašanje, kako je vojaška vaja potekala. S stopnjo prepričanja pa je ugotovljeno, da je na vaji sodeloval tožnik, da je tožnik pri tem utrpel raztrganino v zadnjem spodnjem kvadratu levega bobniča. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zagotovila vaji ustrezna zaščitna sredstva, s tem pa ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde.

Tožena stranka se poklicno ukvarja z organiziranjem vojaških vaj. Pri organiziranju vojaških vaj mora zato ravnati z večjo skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR). Na pritožbeno navedbo, da ni pojasnjeno, kakšna zaščitna sredstva bi tožena stranka bila dolžna zagotoviti, je odgovoriti, da takšna, ki bi preprečila možnost poškodbe sluha ob priliki streljanja s tankovskim topom. Skrbnost dobrega strokovnjaka pa od tožene stranke ne zahteva samo to, da vojakom zagotovi ustrezna zaščitna sredstva, ampak tudi, da jih pouči o njihovi uporabi, v konkretnem primeru, da bi jih poučila o tem, v kakšni meri si morajo z vato izpolniti sluhovod, kakor tudi kontrolo ali vojaki naučeno tehniko zamašitve sluhovoda obvladajo. Ne zadošča zgolj to, da poveljnik vato razdeli ali da pove, kje jo vojaki lahko dobijo.

Glede višine prisojene odškodnine: Višino prisojene odškodnine iz naslova prestanega strahu pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ker le ta ni izpodbijana.

Tožnik je na vojaški vaji dne 12.8.1996 utrpel raztrganino v zadnjem spodnjem kvadratu levega bobniča. Intenzivnost telesnih bolečin in njihovo trajanje, ki jih je tožnik imel zaradi te poškodbe ter vse nevšečnosti v času zdravljenja, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo in se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri dosoji denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin v znesku 250.000,00 SIT je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). Pritožba neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz tega naslova. Pritožbena navedba, da je tožnik utrpel le 1 do 2 dni hudih bolečin po poškodbi, ne upošteva, da je tožnik trpel tudi lažje občasne telesne bolečine v obdobju treh mesecev po poškodbi in da bo imel lažje občasne telesne bolečine tudi v bodoče. Da tožnik ni bil izpostavljen neprijetnim posegom in preiskavam, na višino prisojene odškodnine ne vpliva, ker je sodišče pri prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevalo samo tiste nevšečnosti, ki jih je tožnik imel (težave z ravnotežjem in da se je moral izogibati prepihu, naglim temperaturnim spremembam in močenju levega ušesa).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik sedaj normalno sliši, da pa je nekoliko omejen v svojih aktivnostih, ker je bobnič manj odporen na vplive zvečanega zračnega ali vodnega pritiska. Tožnik se zato mora izogibati situacijam, v katerih pride do nenadnega zvečanega pritiska. Previden mora biti pri potapljanju, pri spreminjanju višine pa mora čimprej poravnati pritisk v srednjem ušesu. Pri dosoji denarne odškodnine je upoštevalo navedene omejitve in da bo tožnik te omejitve še dolgo trpel. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je prisodilo 700.000,00 SIT denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega obsega zmanjšanih življenjskih aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin, pravilna uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR) pa narekuje nekoliko nižjo odškodnino, kot je tožniku prisojena. Iz navedenih razlogov je prisojeno odškodnino znižalo za 200.000,00 SIT (4. odstavek 358. člena ZPP). Denarna odškodnina je namenjena satisfakciji za utrpljeno prikrajšanje. Višina denarne odškodnine (satisfakcija) pa mora biti primerljiva z drugimi podobnimi škodami. Pri tožniku gre, objektivno gledano, za manjšo škodo, temu primerna pa mora biti tudi prisojena odškodnina. Odškodnina v znesku 500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerljiva z drugimi podobnimi manjšimi škodami, v zadostni meri pa upošteva tudi individualizacijo tožnikovega primera.

Sprememba sodbe ni vplivala na odmero pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje, ker je večina stroškov nastala zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti, s katerim pa je tožnik v celoti uspel. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, zaradi tega dela pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).