Jedro

Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede navedenih vplačil v rezervni sklad tako, da je zahteval plačilo na posebni fiduciarni račun.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo v izreku določenih zneskov na transakcijski račun za vplačila v rezervni sklad s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska in plačilo stroškov postopka v višini 672,64 EUR.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka (v nadaljevanju toženec) navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora arbitraže, čeprav gre za spor, ki izvira iz pogodbe, ki vsebuje dogovor o arbitraži. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do veljavnosti pogodbe o upravljanju z dne 19. 6. 1996 v zvezi z v Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) določeno potrebno večino za veljavno sklenitev navedene pogodbe. Sodišče prve stopnje ne loči med veljavno sklenitvijo pogodbe o upravljanju in njenim prenehanjem, saj pojmovno ne more priti do odstopa od pogodbe, ki ni veljavno sklenjena. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali pogodba z dne 16. 8. 1993 še velja, kdo so bili pogodbeniki pogodb z dne 16. 8. 1993 in 19. 6. 1996 in kdo koga zastopa ter na kateri podlagi. Upravnik postane zastopnik etažnih lastnikov le, če je veljavno izbran, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do razlikovanja stanovanjskega in nestanovanjskega dela stavbe in v tej zvezi do neustavnosti pravilnika, ki višino prispevka v rezervni sklad opredeljuje za obe vrsti enako. Navaja, da ima stavba skupno površino 2.252 m2, sodišče prve stopnje pa ugotavlja bruto kvadraturo 1.877 m2. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika in druge dokaze z namenom dokazovanja obstoja soglasja in pooblastil etažnih lastnikov. Ker sodišče prve stopnje nima razlogov o ugovorih toženca, ni mogoče preizkusiti sodbe. Pojasnjuje svoja stališča, da pogodba z dne 16. 8. 1993 ni prenehala veljati, da je skrbništvo za posebni primer prenehalo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji in da A. A. ni bil skrbnik zapuščine denacionalizacijskega upravičenca ter kot manjšinski lastnik ni mogel veljavno skleniti pogodbe o upravljanju, niti ni bil sprožen nepravdni postopek za določitev upravnika. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroška odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podane pa tudi niso pritožbeno zatrjevane kršitve.

6.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, jih povzema v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbo:

7.Ugovor arbitraže je lahko povezan le z učinkovanjem pogodbe o upravljanju z dne 16. 8. 1993, ne pa tudi pogodbe o upravljanju z dne 19. 6. 1996, na katero se opira tožnik v obravnavani zadevi, saj ta ni vsebovala arbitražne klavzule, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8.Sodba je dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Tudi o navedbah toženca, ki se nanašajo na ugovor aktivne legitimacije, je sodišče prve stopnje odgovorilo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9.Toženec podaja procesni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar po vsebini graja ugotovitve sodišča prve stopnje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustni pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Sodbo je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

10.Sodišče druge stopnje je na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik upravnik in s tem upravičen zahtevati sodno varstvo za vplačila v rezervni sklad, vezano. Tak zaključek je sodišče prve stopnje zavzelo na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 19. 6. 1996, ki jo je s tožencem kot upravnikom sklenil skrbnik denacionaliziranega premoženja, ker je bila sporna stavba vrnjena pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu. Toženec ni navajal, da so pozneje novi lastniki sprejeli sklep o odstopu od navedene pogodbe ter imenovali drugega upravnika (tretji odstavek 60. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1), kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje in s tem tudi odgovorilo na navedbe toženca glede učinkovanja pogodbe o upravljanju. Toženca je tudi pravilno napotilo na določilo prvega odstavka 60. člena SZ-1, ki ureja postopek odstopa od pogodbe o upravljanju.

11.Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad že na podlagi zakona. Tretji odstavek 44. člena SZ-1 oziroma šesti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) namreč določata, da če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu, poziv upravnika pa se šteje za verodostojno listino v smislu zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Tudi iz splošnega določila pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ izhaja zakonsko pooblastilo upravniku, da v sodnih postopkih, ki se tičejo pravic in koristi etažnih lastnikov, vlaga tožbe v imenu etažnih lastnikov. Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede navedenih vplačil v rezervni sklad tako, da je zahteval plačilo na posebni fiduciarni račun (prvi odstavek 42. člena SZ-1).

12.Toženec neutemeljeno nasprotuje predpisom, ki jih je kot podlago za določitev višine vplačila v rezervni sklad upoštevalo sodišče prve stopnje. Obveznost vplačila v rezervni sklad določa 119. člen SPZ in prvi odstavek 41. člena SZ-1, višino vplačila v rezervni sklad pa Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Sodišče druge stopnje nima ustavnih pomislekov glede veljavnosti navedenega podzakonskega predpisa. Toženec v pritožbi neutemeljeno meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega vprašanja. Za ureditev, ki ne razlikuje obveznosti vplačila v rezervni sklad za stanovanjsko in nestanovanjsko površino, je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, ki imajo skupno izhodišče v posebnem namenu zbiranja in porabe sredstev rezervnega sklada, ki ni različen za lastnike stanovanjskih ali nestanovanjskih delov stavbe.

13.Kot je že bilo obrazloženo, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, zato sodišče druge stopnje ne sme presojati skupne površine stavbe, ki je bila podlaga za odmero višine vplačil v rezervni sklad, in ji toženec v pritožbi nasprotuje.

14.Ker je pogodbo o upravljanju sklenil skrbnik v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja kot zakoniti zastopnik in ni bilo zatrjevano, da bi bila sklenjena pogodba o upravljanju odpovedana, ugotavljanje obstoja soglasja in pooblastil poznejših novih lastnikov po obrazloženem niso bila odločilna dejstva, o katerih bi moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze (213. člen ZPP). Zavrnitev s strani toženca predlaganih dokazov z navedeno dokazno temo je bila potemtakem pravilna.

15.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16.Toženec, ki ni uspel s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Nepotrebni pa so bili stroški odgovora na pritožbo, v katerem tožnik pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17.O pritožbi v sporu majhne vrednosti je odločala sodnica posameznica na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.

-------------------------------

1VSRS sodba in sklep II Ips 263/2015.