Jedro

Ker predmet postopka predstavlja plačilo zakupnine in ostalih stroškov povezanih z zakupom nepremičnine, je odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo zahtevka pristojno hrvaško sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Uredba Bruselj I namreč v sporih iz zakupnih razmerjih določa izključno pristojnost sodišča države članice, v katerih se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank. Odločitev o zahtevku zato sodi v jurisdikcijo hrvaškega sodišča, navkljub okoliščini, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta s statutarnim sedežem na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 114,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je sklenilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije (I. točka izreka) in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 981/2018-2 z dne 10. 1. 2018 tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter zavrglo tožbo tožeče stranke (II. točka izreka). Tožeči stranki je nato naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter tožeči stranki naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo stroškov namestitve na otoku X na Hrvaškem, kjer ima tožeča stranka zakupljene namestitvene kapacitete. Obenem zahteva tudi plačilo stroškov prevoza na relaciji N.-Z., ki jih je za tožečo stranko izvajala hrvaška družba S. d.o.o., oboje v skupni vrednosti 23.927,79 EUR. Podlago za plačilo obveznosti predstavlja pogodba „Ugovor o pružanju usluga smještaja, br_ 06/2017“, ki sta jo pravdni stranki, obe s sedežem v Republiki Sloveniji, sklenili dne 22. 6. 2017. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala pristojnost sodišča Republike Slovenije, saj sta stranki za reševanje sporov pogodbeno določili pristojnost stvarno pristojnega sodišča v Zagrebu v Republiki Hrvaški. Sklicevala se je, da je izključna pristojnost hrvaškega sodišča določena tudi po Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I), saj gre med strankama za (pod)zakupno oziroma (pod)najemno razmerje glede nepremičnin na hrvaškem ozemlju.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o nepristojnosti slovenskega sodišča sprejelo po uradni dolžnosti, saj ni relevantno kdaj je tožena stranka podala ugovor pristojnosti, ker mora sodišče na mednarodno pristojnost paziti ves čas postopka. Ugotovilo je, da pogodbeno razmerje strank ustreza zakupnemu (najemnemu) razmerju in ne alotmajskemu, saj tožeča stranka ne predstavlja gostinca, pač pa potovalno agencijo, ki je proti plačilu dala toženi stranki v nadaljnji zakup namestitve v N. na Hrvaškem. Ocenilo je, da je vtoževano plačilo prevoznih storitev prav tako povezano z zakupom nepremičnin. Svojo odločitev o nepristojnosti je nato oprlo na določilo 1. točke prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I, po kateri so v postopkih, katerih predmet je najem/zakup nepremičnin, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina, v konkretnem primeru je torej pristojno sodišče Republike Hrvaške.

7. Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo (prim. 29. člen ZPP). Mednarodna pristojnost je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (prim. prvi in tretji odstavek 18. člena ZPP).

8. Mednarodno pristojnost med državami članicami EU ureja Uredba Bruselj I. Ta v 27. členu določa, da se mora sodišče države članice po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, če mu je predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so v skladu s 24. členom Uredbe Bruselj I izključno pristojna sodišča druge države članice. Ena od temeljnih značilnosti izključnih pristojnosti, določenih v 24. členu uredbe, je, da izpodrinejo vse ostale pristojnosti. To pomeni, da je izključena pristojnost vseh ostalih sodišč, ki bi sicer lahko bila pristojna na podlagi kakšnega drugega pravila Uredbe Bruselj I (splošna pristojnost, izbirne pristojnosti).1

9. Tožeča stranka pritožbeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi listin, predloženih v tujem jeziku, brez opravljene glavne obravnave in se pri tem oprlo na pripravljalno vlogo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč z vpogledom v pogodbo „Ugovor o pružanju usluga smještaja, br_ 06/2017“ z dne 22. 6. 2017 ugotovilo, da sta pravdni stranki kot gospodarska subjekta sklenili zakupno pogodbo za nepremičnine na ozemlju Republike Hrvaške, saj vsebuje vse obvezne sestavine zakupne pogodbe po prvem odstavku 587. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

10. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje svojega zaključka ne bi smelo opreti na vsebino pogodbe, ki je bila v spis vložena samo v hrvaškem jeziku (in z dodatkom v angleškem jeziku), ne pa tudi v slovenskem jeziku, saj mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod (226. člen ZPP), da se lahko omogoči preizkus glede skladnosti ugotovitev o vsebini neprevedenih listin, s samo vsebino teh listin. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča takšno postopanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče pristojnost namreč presoja na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP), ter za ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna njegova pristojnost, ne izvaja dokaznega postopka, ker bi to sicer lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka.2

11. Po oceni pritožbenega sodišča tako zadostno podlago za sklepanje, da je med pravdnima strankama sklenjena zakupna pogodba, omogočajo že same trditve pravdnih strank. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ima zakupljene določene namestitvene kapacitete, ki jih potem daje naprej v zakup. V ta namen sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zagotavljanju namestitev v Novalji dne 22. 6. 2017, na podlagi katere je nato toženi stranki izdajala račune za namestitve. Pogodbeno dogovorjene obveznosti tako ustrezajo tipičnim izpolnitvenim ravnanjem zakupne pogodbe, s katero se zakupodajalec zavezuje zakupniku izročiti določeno stvar v rabo, ta pa mu bo za to plačeval določeno zakupnino (prvi odstavek 587. člena OZ), ne pa tudi zatrjevani alotmajski pogodbi, s katero se gostinec (ponudnik namestitve) zaveže agenciji nuditi namestitev in plačevati tudi določeno provizijo za zasedene zmogljivosti (prim. 909. člen OZ). Ker predmet postopka predstavlja plačilo zakupnine in ostalih stroškov, povezanih z zakupom nepremičnine, je odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo zahtevka pristojno hrvaško sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Uredba Bruselj I v 1. točki prvega odstavka 24. člena namreč v sporih iz zakupnih razmerjih določa izključno pristojnost sodišča države članice, v katerih se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank. Odločitev o zahtevku zato sodi v jurisdikcijo hrvaškega sodišča, navkljub okoliščini, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta s statutarnim sedežem na ozemlju Republike Slovenije.

12. Glede na navedeno se kot nerelevantne izkažejo pritožbene kritike o pravočasnosti ugovora pristojnosti slovenskega sodišča, ki bi ga tožena stranka po pritožničinem mnenju lahko podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.3 Stranki izključne pristojnosti namreč ne moreta sporazumno spremeniti, niti v tej posledici ne more priti do privolitve pristojnosti, če bi tožena stranka postala prekludirana v svojem ugovoru, saj tiha privolitev v pristojnost drugega sodišča ni mogoča (prim. 26. člen Uredbe Bruselj I). Pritožnica zato s pritožbenim očitkom, da se je tožena stranka s prepoznim ugovorom že spustila v pravdo, ne more uspeti.

13. Prav tako je zmotno nadaljnje pritožničino stališče, da upoštevaje sedež pravdnih strank in predmet spora, ki je v izpolnitvi pogodbeno dogovorjenih denarnih obveznosti, ne gre za spor z mednarodnih elementom. Pritožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 295. člena OZ, po katerem je denarne obveznosti potrebno izpolniti v kraju upnikovega prebivališča, torej v Republiki Sloveniji, in se zato po njenem mnenju pravila Uredbe Bruselj I ne uporabljajo. Po praksi Sodišča EU namreč najem (zakup) nepremičnega premoženja vključuje vse spore, ki zadevajo medsebojne obveznosti najemnika in najemodajalca. To pomeni, da ne vključuje zgolj sporov o obstoju, veljavnosti, prenehanju ali podaljšanju najemnega razmerja, ampak tudi spore o plačilu najemnine in na primer spore v zvezi s povrnitvijo škode, ki jo je povzročil najemnik na nepremičnini.4 Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je skladno z določbo 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 6. 2018 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredba Rim I) (oziroma 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku) potrebno uporabiti slovensko pravo, ker je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je to v tesnejši zvezi s spornim pravnim razmerjem. Predmet urejanja Uredbe Rim I so namreč kolizijska pravila, medtem ko so pravila o mednarodni pristojnosti med državami članicami EU urejena z Uredbo Bruselj I in slednja se uporabijo za določitev pristojnosti, ne pa tudi za določitev merodajnega prava ali obratno. Vprašanje, pravo katere države naj sodišče uporabi za rešitev spornega razmerja, se tako pojavi šele, ko je mednarodna pristojnost sodišča utemeljena, zato pritožbenemu stališču o uporabi tovrstnih pravil za določitev mednarodne pristojnosti ni mogoče slediti.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 točk po 2. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 4 točke za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 114,23 EUR. Priznane stroške je tožeča stranka dolžna poravnati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

1 Prim. M. Repas in drugi: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list RS, 2018, Ljubljana, str. 169. 2 L. Ude: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 157. 3 V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti (prim. VSL sklep I Cpg 1510/2012). Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (prvi odstavek 22. člena ZPP). 4 Prim. M. Repas in drugi: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list RS, 2018, Ljubljana, str. 173