Jedro

ZEKom ureja izvensodni postopek reševanja sporov med uporabniki ter operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij, ki predstavlja po svoji naravi alternativen način reševanja sporov. Stvarna pristojnost Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS je pri tem omejena le na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 38292-228/2009/7 z dne 22. 2. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožeča stranka dolžna A.A. odpisati postavko: predčasna prekinitev naročniškega razmerja – TV komunikator ... v višini 10,02 EUR z DDV; sorazmerni delež – TV komunikator ... v višini 98,33 EUR z DDV; sorazmerni delež – SiOL 327121v višini 7,52 EUR z DDV. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je A.A. 28. 12. 2009 vložil predlog za rešitev uporabniškega spora s tožečo stranko. Zaradi slabe kakovosti storitev in spremenjene ponudbe tožeče stranke je 19. 10. 2009 odpovedal naročniško pogodbo, pri tem je vrnil modem, pripravljen pa je bil vrniti tudi TV komunikator, ker ga nima kaj rabiti; in navedenih razlogov se ne strinja, da mora plačati razliko do polne cene TV komunikatorja in stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Tožeča stranka je v postopku pojasnila, da je bil predlagatelj seznanjen s posledicami predčasne prekinitve naročniškega razmerja (plačilo enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja in obračun sorazmernega deleža komunikacijske opreme). Stranki spora sta tudi na ustni obravnavi vztrajali vsaka pri svojih navedbah. Tožena stranka je navedeni spor kot spor iz 92. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) reševala po določbah 129. in 130. člena tega zakona, upoštevajoč tudi določbe 120. člena zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil predlagatelj naročnik storitev tožeče stranke. Zaradi slabega delovanja storitev mu je tožeča stranka svetovala, naj zamenja komunikacijsko opremo, da bo kompatibilna z novo tehnologijo. Ne glede na to naročene storitve še naprej niso bile kvalitetne, zato je predlagatelj naročniško razmerje predčasno prekinil. Tožeča stranka je predlagatelju v mesecu februarju 2009 zamenjala TV komunikator pod pogojem, da bo ostal naročnik še najmanj 24 mesecev, v zameno za vezavo pa mu je komunikator prodala po subvencionirani ceni 1 EUR. Ta dejstva med strankama niso sporna, prav tako ni sporno, da je tožeča stranka 1. 7. 2009 enostransko spremenila pogodbene pogoje. To je bil dodaten dejavnik, da je predlagatelj odpovedal pogodbo. Spor med strankama je nastal v zvezi z vprašanjem, ali zaračunani enkratni stroški predčasne prekinitve naročniškega razmerja in sorazmerni delež TV komunikatorja ... in sorazmerni delež varnostnega paketa predstavljajo sankcije v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom. Tožeča stranka je predlagatelju zaračunala sorazmerni delež zneska subvencije nakupa opreme in varnostnega paketa z utemeljitvijo, da gre za poplačilo razlike do polne vrednosti, kar je bilo za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja dogovorjeno s pogodbo. Če operater med trajanjem naročniškega razmerja enostransko spremeni pogodbene pogoje, je predvidena zakonska možnost odstopa naročnika od pogodbe brez sankcij. Ko je torej naročnik od pogodbe odstopil predčasno zaradi spremenjene pogodbe, to ne predstavlja kršitve oziroma neizpolnitve pogodbe. Ratio legis določbe 3. odstavka 85. člena je torej ta, da naročniku ni treba vztrajati v naročniškem razmerju pod pogoji, ki so drugačni od tistih, ki so bili dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe. ZEKom olajša naročniku odstop od takega razmerja, tako da zaradi odstopa ne trpi sankcije, to je vsakršne negativne posledice, do katere ne bi prišlo, če bi v naročniškem razmerju vztrajal vsaj minimalno obdobje, za katero se je zavezal. Zaračunavanje razlike med subvencionirano vrednostjo opreme oziroma varnostnega paketa in njeno polno vrednostjo za naročnika predstavlja negativno sankcijo, saj pomeni zmanjšanje premoženja oziroma odvzeto ugodnost. V primerih naročniških razmerij z vezavo je varstvo naročnikov še toliko bolj potrebno, saj je potrebno preprečiti, da bi naročniki trpeli neugoden položaj, na katerega sami niso imeli vpliva oziroma se z njim ne strinjajo. Tožeča stranka predlagatelju ni dala možnosti vztrajati v naročniškem razmerju za obdobje vezave pod pogoji, ob katerih se je ta odločil za vezavo, ter tako izpolniti pogodbeno obveznost, temveč je dopustila, da predlagatelj izpolni svojo obveznost ter ostane naročnik za obdobje vezave le pod drugačnimi pogoji, kot so bili dogovorjeni s pogodbo. Predlagatelj je zato izkoristil odstopno upravičenje, ki ga po mnenju tožene stranke lahko izkoristi, ne da bi bil zato dolžan tožeči stranki plačati polno ceno opreme in varnostnega paketa in stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja. To bi namreč zanj predstavljajo neupravičeno sankcijo po 3. odstavku 85. člena ZEKom. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da komunikator, ki ga je predlagatelj sprejel ob sklenitvi naročniškega razmerja, ni kompatibilen s tehnologijo drugih operaterjev. Posledično to pomeni, da komunikator s prenehanjem uporabe storitev tožeče stranke dejansko izgubi svojo funkcionalnost ter ne služi več svojemu namenu. Tudi iz tega razloga plačilo njegove polne cene predstavlja neupravičeno sankcijo po 3. odstavku 85. člena ZEKom. Tožena stranka je v sporu odločala o tem, kaj v konkretnem sporu predstavlja sankcijo, ne pa tudi o drugih posledicah predčasne prekinitve naročniškega razmerja, saj ji predpisi ne dajejo te pristojnosti. Kljub temu še navaja, da je z odstopom predlagatelja od pogodbe pravni temelj, na podlagi katerega je slednji prejel opremo, odpadel. Zaradi tega nastopijo obligacijskopravna pravila vračanja (190. člen Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka je zato upravičena terjati opremo nazaj, predlagatelj pa je v tem primeru upravičen do vračila že dane kupnine. Če se stranki o teh in drugih obligacijskopravnih zahtevkih zaradi razvezane pogodbe ne dogovorita sami, jih lahko uveljavljata pred pristojnim organom, to je pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je naročniška pogodba v skladu s 85. členom ZEKom, ki je veljal v času sklenitve pogodbe, pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater; v delu, kjer je bil med naročnikom in tožečo stranko dogovorjen nakup opreme, gre za prodajno pogodbo glede nakupa opreme. Dogovor o načinu plačila kupnine za strojno komunikacijsko opremo (TV komunikator), kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju nakupa v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev oziroma njihovim izvajanjem po 92. členu ZEKom, temveč gre za dogovor o načinu plačila kupnine, ki sodi v okvir pristojnosti civilnega sodišča. Tudi kolikor bi pogodbeni dogovor o plačilu sorazmernega zneska subvencije v primeru predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja šteli za dogovor pogodbenikov o zahtevkih, ki jih imata drug do drugega v primeru prenehanja pogodbenega razmerja, je potrebno ugotoviti, da gre za pristojnost civilnega sodišča. Izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da naročnik ni dolžan plačati sorazmernega deleža subvencije, je tako zaradi kršitev procesnih pravil o pristojnosti nezakonita in nična. Tudi kolikor bi šteli, da nakup opreme sodi v okvir naročniške pogodbe in s tem v pristojnost tožene stranke, kar ne drži, je potrebno ugotoviti, da plačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme ni sankcija v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije za nakup osnovne strojne opreme ni sankcija, temveč izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine v skladu s sklenjeno pogodbo, po kateri je naročnik dolžan tožeči stranki plačati sorazmerni delež zneska subvencije. Gre za pogodbeni dogovor med naročnikom in tožečo stranko o načinu plačila kupnine za kupljeno opremo, in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Da plačilo razlike do polne vrednosti kupljene opreme ni sankcija v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom, temveč gre za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki jo je naročnik dolžan izpolniti skladno z načelom „pacta sunt servanda“, izhaja tudi iz 4. odstavka 85. člena ZEKom, ki določa, da določba 3. odstavka ne posega v obveznost naročnikov glede izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Tudi nadaljnje ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da naj bi zaračunavanje razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo za naročnike predstavljalo negativno posledico, so zmotne, naročnik namreč v primeru odstopa od pogodbe v nobenem primeru ne bi bil upravičen obdržati opreme in zanjo plačati le subvencionirane cene, tudi v kolikor bi šteli, da je bila zaradi odstopa od naročniške pogodbe razvezana tudi prodajna pogodba za opremo. Kot redna posledica razveze pogodbe namreč nastopijo reparacijski zahtevki pogodbenih strank (111. člen OZ), kar pomeni, da bi moral naročnik v takšnem primeru (da bi šteli, da je bila razvezana tudi prodajna pogodba) in kolikor ne bi bilo dogovorjeno drugače, vrniti opremo tožeči stranki, prav tako pa ji tudi povrniti povračilo za koristi. V takem primeru bi morala tožena stranka hkrati ob tem, ko je odločila, da naročnik ni dolžan plačati sorazmernega deleža kupnine za opremo, naročniku tudi naložiti vračilo opreme, saj bi bil v nasprotnem primeru ta neupravičeno okoriščen. V posledici napačne uporabe materialnega prava tožena stranka tega ni ne naložila v izpodbijani odločbi, niti ni v zvezi s tem ugotavljala dejanskega stanja, kot to sama navaja, in stranki v izpodbijani odločbi napotuje pred sodišče splošne pristojnosti, kar dodatno dokazuje, da pristojnost tožene stranke ni podana. Pogoj vračila opreme pa je tožena stranka določila v nekaterih drugih svojih odločbah. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava je potrebno ugotoviti, da je naročnik postal lastnik opreme ter je dolžan plačati tudi zanjo dogovorjeno kupnino. Tudi kolikor bi šteli, da je bila pogodba zaradi odstopa razvezana tudi v delu, ki se nanaša na opremo, potem je potrebno ugotoviti, da je bilo v takšnem primeru s pogodbo dogovorjeno, da mora naročnik plačati sorazmerni delež subvencije kupnine za nakup komunikacijske opreme, ki jo tudi v primeru odstopa obdrži in je v njegovi lasti. Takšen dogovor je v skladu z načelom pogodbene avtonomije. Enako kot za strojno opremo velja tudi za obveznost plačila sorazmernega deleža varnostnega paketa. Tožeča stranka dalje navaja, da je odpis terjatev notranja računovodska operacija izbrisa terjatve iz poslovnih knjig, ki v ničemer ne vpliva na obstoj terjatve tožeče stranke zoper naročnika, niti ne preprečuje njenega uveljavljanja. Gre za notranjo računovodsko operacijo oziroma notranje knjigovodsko evidentiranje popravka vrednosti terjatev, ki v razmerju naročnik – tožeča stranka nima nikakršnih učinkov. Odpis terjatev ureja 21. člena ZDDPO. Ob takšnem pravilnem razumevanju pojma odpisa terjatve kot notranje knjigovodske operacije je potrebno ugotoviti, da določba 92. v zvezi s 129. členom ZEKom tožene stranke ne pooblašča za izdajo odločbe, s katero bi tožeči stranki naložila izvršitev odpisa postavk po računu kot notranje računovodske operacije. Računovodenje oziroma knjigovodenje kot notranje proces tožeče stranke ni spor med tožečo stranko in naročnikom v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Zaradi navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita in tudi nična, skladno z določbo 1. alinee 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Izpodbijane odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi, navedeni v njej, protislovni. Tožena stranka namreč navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je naročnik naročniško razmerje predčasno prekinil, ker naj bi storitve bile nekvalitetne, to pa ne predstavlja podlage za uresničitev odstopnega upravičenja po 85. členu ZEKom. V nadaljevanju sicer tožena stranka navede, da naj bi bila sprememba pogodbenih pogojev dodaten dejavnik, da je predlagatelj odpovedal pogodbo, vendar pa se ne opredeli jasno glede tega, kaj naj bi bil razlog odstopa, niti ne navede nobenih razlogov, ali naj bi bila takšna odpoved pravočasna, to je dana v 30 dnevnem roku iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Iz dejstev, navedenih v obrazložitvi odločbe, pa izhaja, da so bili pogodbeni pogoji spremenjeni 1. 7. 2009, naročnik pa naj bi naročniško pogodbo prekinil z dnem 19. 10. 2009. V posledici pomanjkanja pravno relevantnih razlogov – izpolnjenosti pogojev po 85. členu ZEKom pa izpodbijane odločbe tako tudi ni mogoče preizkusiti. V celoti neutemeljene, neobrazložene in brez opore o dokaznem gradivu so tudi navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da naj bi komunikator, ki naj bi ga naročnik prejel ob sklenitvi naročniškega razmerja, ne bil kompatibilen s tehnologijo drugih operaterjev, v posledici česar naj bi s prenehanjem uporabe storitev tožeče stranke izgubil svojo funkcionalnost. V zvezi s tem tožena stranka tudi ni podala nobene obrazložitve ter odločbe ni mogoče preizkusiti. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugovor stvarne nepristojnosti neutemeljen, saj nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od naročniške pogodbe; pogodbeni razmerji sta sklenjeni v soodvisnosti. Iz tega razloga pogodbenih razmerij ni mogoče obravnavati ločeno. V naročniški pogodbi je res predvideno, da je naročnik dolžan ob predčasnem odstopu od pogodbe plačati razliko do polne cene, ki je v ta namen dogovorjena, vendar je pri tem potrebno upoštevati vzrok predčasne razvezave naročniške pogodbe; če naročnik od pogodbe odstopi iz razlogov na strani operaterja, ga zaradi tega ne sme doleteti dolžnost plačila polne cene opreme. Tožena stranka dalje navaja, da tožeča stranka med postopkom ni ugovarjala njeni stvarni nepristojnosti; odločala pa je na podlagi 92. in 129. člena ZEKom v povezavi s 85. in 120. členom tega zakona. V zvezi s tožbenim ugovorom, da plačilo kupnine do polne vrednosti opreme ni sankcija v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom, temveč izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine, tožena stranka odgovarja, da v uporabniškem sporu mora odločati skladno s cilji, ki jih po določbah ZEKom zasleduje na trgu; med te cilje poleg varstva konkurence sodi predvsem zaščita interesov končnih uporabnikov, saj so ti v razmerju do operaterjev šibkejša stranka. Tožena stranka vztraja pri tem, da plačilo razlike oziroma sorazmernega deleža subvencije za komunikacijsko opremo predstavlja sankcijo ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja ter ne izpolnitve pogodbene obveznosti plačila kupnine. Tožena stranka vztraja, da tožeča stranka tudi ni bila upravičena zaračunati postavke predčasne prekinitve naročniškega razmerja, saj gre tudi v tem primeru za nedovoljeno sankcijo iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Tožena stranka zavrača tudi ostale tožbene navedbe kot neutemeljene ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi A.A., ki je pri toženi stranki predlagal reševanje uporabniškega spora. Stranka z interesom v odgovoru navaja, da je do odpovedi naročniškega razmerja s tožečo stranko prišlo zaradi enostranske kršitve pogodbe s strani le-te. Kršitev je v samovoljni uvedbi nove TV programske sheme z višjimi cenami in nekvalitetna ponudba, kajti kvaliteta distribucije TV signala v letu 2009 ni bila taka, kot bi morala biti in kot je bila obljubljena in dogovorjena v pogodbi. S temi kršitvami je povezana zavrnitev plačila do polne cene TV komunikatorja. Stranka z interesom zaključuje, da je tožena stranka z odločbo pravilno rešila uporabniški spor in pravilno presodila, da je bila njegova odpoved naročniškega razmerja upravičena ter da je bila za odpoved kriva tožeča stranka sama.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke in stranke z interesom ter vztraja pri podanih navedbah v tožbi.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka (operater) izpodbija odločbo, ki jo je tožena stranka izdala na materialnopravni podlagi 3. odstavka 85. člena ZEKom ter ob sklicevanju na določbe 92. in 129. člena ZEKom, in s katero je odločila, da končni uporabnik zaradi odstopa od pogodbe ni dolžan plačati enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa komunikacijske opreme.

Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, ZEKom-UPB1 – besedilo, veljavno v času uvedbe upravnega postopka) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (1. odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15 dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona (4. odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (1. odstavek). Vsebinsko podobne so citirane določbe ostale tudi po uveljavitvi novele ZEKom-B (Uradni list RS, št. 110/2009), ki je že veljala ob izdaji izpodbijane odločbe, s tem da zakon v (spremenjenem) 92. členu predvsem le še (izrecno) daje končnemu uporabniku pravico do ugovora tudi zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z zaračunavanjem storitev (ob tem ko iz obrazložitve k Predlogu sprememb in dopolnitev ZEKom, Poročevalec DZ št. 133/2009, izhaja, da je dopolnitev dotedanjega besedila navedene zakonske določbe z izrecno vključitvijo sporov v zvezi zaračunavanjem storitev potrebna zgolj zato, ker se ob strogo gramatikalni razlagi v praksi določbe ni vedno razlagalo v takem pomenu) in do vložitve predloga za rešitev spora v primeru, ko operater njegovemu ugovoru ugodi, nato pa v 15 dneh svoje obveznosti ne izpolni. Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je z določbo 1. odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov (med končnimi uporabniki in operaterji) v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi 5. odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je tožena stranka po predlogu končnega uporabnika reševala spor med njim in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v 3. odstavku 85. člena; končni uporabnik meni, da ne, ker ga je s tem, ko mu je tožeča stranka zaračunala enkratne stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja in sorazmeren delež subvencije nakupa komunikacijske opreme, zadela sankcija, tožeča stranka pa zatrjuje, da gre za uveljavitev izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Ker ne gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovega izvajanja ali zaračunavanja, pač pa za spor o tem, ali je končni uporabnik od naročniške pogodbe ob spremembi njenih pogojev mogel odstopiti brez sankcij, to po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita. Tožeča stranka pa po presoji sodišča utemeljeno ugovarja tudi, da tožena stranka pred odločitvijo v zadevi, ki jo je opirala na določbo 3. odstavka 85. člena ZEKom, niti ni popolno razjasnila vprašanja razloga za prenehanje naročniškega razmerja, saj naj bi končni uporabnik kot razlog navajal tudi kvaliteto storitev, ki naj bi ne bila takšna, kot bi jo operater po pogodbi moral zagotavljati, ob takem razlogu pa bi odstopnega upravičenja v smislu citirane zakonske določbe ne mogel uveljaviti. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je tožena stranka take navedbe končnega uporabnika povzela, vendar pa se do njih ni opredelila, kako jih je pri odločanju upoštevala, zaradi česar se sodišče s tožečo stranko strinja, da odločitve tožene stranke tudi ni mogoče preizkusiti; s tem je tako podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je izpodbijana odločba nezakonita.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).