Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka je posledica nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na obstoj in višino škode. Tožeča stranka je v zvezi z zatrjevanim izgubljenim dobičkom podala le trditve o prihodkih, ki bi jih ustvarila, če zatrjevanega škodnega dogodka ne bi bilo, ne pa tudi trditev o odhodkih, ki bi ji nastali v zvezi z opravljanjem dejavnosti v relevantnem obdobju.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnima sklepoma.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.965,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.669.209,00 SIT od 23. 8. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.965,49 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (1. odstavek sodbe). V nadaljevanju je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 945,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (2. odstavek sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 20. 10. 2009 in popravnim sklepom z dne 17. 12. 2009).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z zgoraj navedenima popravnima sklepoma se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tudi tožena stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Neskladje med razlogi izpodbijane sodbe vidi tožeča stranka v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila pogodbo o prevozu paketov in denarja z dne 1. 7. 2001 (v nadaljevanju: Pogodba), na eni strani, in zavrnitvi tožbenega zahtevka na drugi strani. S tem v zvezi sodišču prve stopnje očita tudi, da je protispisen njegov zaključek, da tožeča stranka ni dokazala višine škode, saj je glede obstoja in višine škode tožeča stranka podala tožbene navedbe in predlagala dokaze, to je zaslišanje direktorja tožeče stranke in pisna dokazila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je namreč posledica nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na obstoj in višino škode. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim izgubljenim dobičkom podala le trditve o prihodkih, ki bi jih ustvarila, če zatrjevanega škodnega dogodka ne bi bilo, ne pa tudi trditev o odhodkih, ki bi ji nastali v zvezi z opravljanjem dejavnosti v relevantnem obdobju. Slednje pa je ključna trditev za ugotavljanje obstoja in višine izgubljenega dobička. Tožeča stranka v pritožbi sicer trdi, da je podala navedbe v zvezi z obstojem in višino škode, vendar pa te pritožbene trditve ne konkretizira do te mere, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo utemeljenost te pritožbene navedbe. Tožeča stranka v pritožbi tako ne navaja, kaj konkretno je zatrjevala, česar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Zato je pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Kot neutemeljen pa pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi sodišče višino škode lahko ugotovilo tudi z ostalimi predlaganimi dokaznimi sredstvi in ne nujno z izvedencem finančne stroke oziroma da bi sodišče višino škode lahko ugotovilo po prostem preudarku. Za ugotavljanje obstoja in višine škode mora tožeča stranka sodišču primarno ponuditi ustrezno trditveno podlago, v konkretni zadevi, kot omenjeno, poleg trditev o prihodkih, tudi trditve o odhodkih v relevantnem obdobju. Šele ko je tej zahtevi zadoščeno, se sodišče ukvarja z dokazno ponudbo. Ker je izvedba dokaznega postopka brez ustreznih trditev nepotrebna, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnima sklepoma z dne 20. 10. 2009 in 17. 12. 2009 (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da slednji ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil kot tak nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).