Jedro

Ker v tej zadevi, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče natančno ugotoviti, v kakšnem razmerju so protipravna ravnanja ene in druge stranke vplivala na nastanek škode (za natančno potrditev vzroka za blokado motorja in turbine bi bilo treba pregledati vozilo v razstavljenem stanju, slednje pa je bilo s strani oškodovanke nesporno že prodano pred izvedbo dokaza z izvedencem), je pritožbeno sodišče na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera (171. člen OZ) delež ocenilo po prostem preudarku. Za to je imelo zadostno trditveno podlago.

Tožena stranka (kot regresni zavezanec) ne sme nositi posledic pravdanja tožeče stranke pred okrajnim sodiščem v tej zadevi, saj je dokazni postopek, izveden pred pritožbenim sodiščem, potrdil, da bi tožena stranka s pristopom v odškodninsko pravdo (kot stranski intervenient) s svojimi ugovori lahko vplivala na drugačen izid.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 42528/2017 z dne 17. 5. 2017 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka za znesek 3.426,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila in znesek 191,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila, ter za izvršilne stroške v višini 22,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Za plačilo zneska 3.426,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila in za znesek 191,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila, ter za izvršilne stroške v višini 22,00 EUR, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, se zgoraj navedeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 175,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

II. V izpodbijanem, a nespremenjenem, delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti povrniti 381,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 42582/2017 z dne 17. 5. 20171 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 321,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

4. Senat pritožbenega sodišča je na seji 14. 11. 2018 sklenil, da se v zadevi razpiše pritožbena obravnava. Odločil je, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožeča stranka (zavarovalnica) zahteva povračilo 6.853,59 EUR, ki jih je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2091/2012 z dne 7. 12. 2015 izplačala oškodovani S. K. za premoženjsko škodo nastalo na motorju in turbini njenega avtomobila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 382,56 EUR od 2. 9. 2016 dalje do vložitve tožbe (skupaj 7.236,15 EUR).

7. Škoda je nastala kot posledica točenja mešanega goriva (dizla z bencinom) na bencinski črpalki X. dne 10. 8. 2009, za katerega je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča III Pg 440/2011 z dne 25. 4. 2013 odgovorna tožena stranka, kar med strankama v tej zadevi ni sporno. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da je ni obvestila o (prvi) pravdi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III P 2091/2012, v kateri je oškodovanka od zavarovalnice zahtevala plačilo odškodnine. V s to pritožbo izpodbijani zadevi je zato z ugovorom slabega pravdanja oporekala regresnemu zahtevku zavarovalnice, ki od nje kot odgovorne osebe na podlagi pravil o subrogaciji (963. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) zahteva povračilo izplačane zavarovalnine. Meni, da bi postavitev ustreznejše trditvene podlage s strani tožeče stranke (v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani kot tožene stranke), pripeljala do zanjo ugodnejše rešitve spora v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Navajala je, da tožeča stranka v tisti pravdi ni pravočasno podala vseh pravo - tvornih dejstev, ni predlagala novega izvedenca, niti se ni zoper sodbo pritožila. Uveljavljala je oškodovankin prispevek k škodi, ker vozila ni servisirala pri pooblaščenih serviserjih in ker je kljub opozorilnim znakom na armaturni plošči vozila in ob zaznani okvari prevozila še 400 kilometrov.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi III P 2091/2012 natančno in dosledno izpeljalo dokazni postopek, v katerem je sodni izvedenec avtomobilske stroke potrdil, da vzrok okvare na vozilu izvira iz škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tožena stranka in da predhodne težave s turbo polnilnikom niso v vzročni zvezi s povzročeno okvaro. Zavrnilo je očitek slabega pravdanja z razlogom, da je tožeča stranka v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani podala pripombe na izvedensko mnenje, zahtevala zaslišanje izvedenca in mu postavila vprašanja. Ocenilo je, da tožeča stranka s pritožbo v tisti pravdi ne bi uspela in da tožena stranka kot stranski intervenient s pristopom v pravdo, ne bi mogla vplivati na drugačen izid pravde.

9. Iz prvega odstavka 131. člena OZ izhaja, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni elementi: protipravnost, obstoj škode, vzročna zveza in odgovornost. Določba 171. člena OZ določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnika, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem, v kolikšnem deležu je oškodovankino ravnanje prispevalo k temu, da je bil obseg škode večji (glede nastale okvare na motorju in turbini), kot bi bil, če takšnega ravnanja ne bi bilo (zgolj v višini že poravnanih stroškov čiščenja rezervoarja in dovodnih cevi). Tožena stranka je po oceni pritožbenega sodišča v predmetni (regresni) pravdi podala dovolj konkretizirane trditve, ki bi v prvi (odškodninski) pravdi lahko pripeljale do drugačne odločitve, če bi se preizkušale. Gre za ugovore tožene stranke, da oškodovanka vozila ni ustrezno servisirala pri pooblaščenih serviserjih in upoštevala opozorilnih znakov na armaturi plošči vozila, s čimer naj bi prispevala k nastanku škode. Zato je višje sodišče na pritožbeni obravnavi presojalo trditve tožene stranke glede oškodovankinega prispevka k škodi in v smeri ugotavljanj teh dejstev dopolnilo dokazni postopek.

11. V dokaznem postopku je pritožbeno sodišče zaslišalo pričo A. P., vodjo pooblaščenega servisa P., d.o.o. in prebralo vse listine, ki sta jih predložili pravdni stranki do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (priloge A1-A26 sodnega spisa).

12. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje trdila in pritožbeno vztraja pri tem, da se je pri vozilu A. tip Y ob mešanju goriva prižgala opozorilna luč za okvaro motorja, ki je po njenem mnenju zaradi mešanega goriva konstantno gorela ob vsakem zagonu vozila in ves čas vožnje. Dejstva, ali je oškodovanka upoštevala signalna opozorila na armaturni plošči vozila in če so ta glede na tip vozila sploh zasvetila, Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi III P 2091/2012 prav iz razloga pomanjkljivih trditev tožeče stranke ob izvedbi dokaza z izvedencem avtomobilske stroke V. K. ni ugotavljalo.2

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh trditev ni mogoče potrditi ali zavreči niti po opravljeni pritožbeni obravnavi. Priča A. P., vodja pooblaščenega servisa pri P., d.o.o., Ljubljana in poznavalec vozil znamke A., namreč ni znal z gotovostjo povedati, kako bi se v taki situaciji avtomobil obnašal, niti ali bi se v konkretnem primeru opozorilne lučke prižgale. Dejstvo je, da se pri okvarah motorja opozorilne lučke ponavadi prižgejo, saj to izhaja tako iz izpovedbe pooblaščenega serviserja kot tudi sodnega izvedenca V. K..3 Kdaj točno, in ob kakšnih začetnih znakih okvare motorja, bi te zasvetile, da bi sodišče lahko presodilo, v kolikšni meri je ravnanje oškodovanke morebiti povzročilo večjo škodo v dani situaciji, pa je zaradi specifičnosti vprašanja ostalo nepojasnjeno. Ob izpovedbi oškodovankinega partnerja,4 da je avto kadil, cukal, ni vlekel in je izgubljal moč, je sicer očitno, da so po točenju napačnega goriva bile zaznane določene nepravilnosti pri delovanju avta, ki odstopajo od običajnega in bi ob pričakovani skrbnosti in znanju povprečnega voznika od nje terjale ustrezen odziv v smeri, da se avto čim prej dostavi kvalificirani osebi v pregled izvora okvare. Veliko uporabnikov po izpovedbi priče A. P. vozilo vozi tudi še potem, ko je to že v okvari, in se na tak način posledično povečuje škodo na vozilu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka z zaslišanjem priče ni uspela dokazati oškodovankinega pretrganja vzročne zveze z neupoštevanjem opozorilnih luči na armaturni plošči. Je pa na podlagi njegove izpovedbe, da vozniki pogosto še vozijo, čeprav zaznavajo, da z vozilom nekaj ni v redu in s tem povečujejo škodo na vozilu, kar se je po izpovedbi oškodovankinega partnerja5 dogajalo tudi v tem primeru, ugotovilo, da je ravnanje oškodovanke vzrok, da je škoda na vozilu višja, kot bi bila sicer.

14. Pritožnica sodbo nadalje izpodbija tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, da oškodovanka avtomobila nikoli ni servisirala pri pooblaščenih serviserjih, saj je vse njene dokazne predloge v zvezi s tem zavrnilo. Oškodovanka je ob zaustavitvi avtomobila po škodnem dogodku rezervoar z napačnim gorivom očistila pri servisu B., s.p. in turbino na vozilu zaradi težav že mesec dni pred škodnim dogodkom popravljala pri serviserju B., d.o.o.,6 ter generalni servis vozila aprila 2009 opravila pri avtomehaniku J. M.7 Pritožnica je trdila, da bi pooblaščeni servis celovito pregledal vozilo zaradi potencialnih poškodb, ki bi lahko nastale ob mešanju napačnega goriva ter da bi turbino v celoti zamenjali in ne popravljali, kot je to storil izbrani serviser. Posledično je tudi s takšnim ravnanjem oškodovanka pretrgala vzročno zvezo. Tožeča stranka je tem navedbam ugovarjala s sklicevanjem na mnenje sodnega izvedenca V. K., po katerem vzdrževanje pri takšnih serviserjih še ne pomeni, da je sama kakovost vzdrževanja slabša. 15. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku tožene stranke. Izvedenec V. K. je v izvedenskem mnenju, pridobljenem v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2091/2012, sicer podal mnenje, da vzdrževanje vozila pri nepooblaščenih servisih še ne kaže na slabšo kakovost takšnega vzdrževanja, ker je ta odvisna od poznavanja zahtev in predpisov proizvajalca vozil.8 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka glede na ugovore tožene stranke v tej zadevi ni uspela dokazati, da so bili s servisiranjem pri vseh prej omenjenih serviserjih doseženi standardi poznavanja zahtev in predpisov proizvajalca. Ne glede na to, da B., d.o.o., pri katerem je oškodovanka odpravljala napako na turbini in turbopolnilniku (prvič z zamenjavo posameznih delov dne 7. 7. 2009, ker motor ni imel moči in drugič 18. 9. 2009 po škodnem dogodku z zamenjavo celotne turbine zaradi loma lopatic na sesalnem delu),9 predstavlja pooblaščenega serviserja in uvoznika turbin ter da je sodni izvedenec K. podal mnenje, da predhodna napaka na turbini ni v vzročni zvezi z nastalo okvaro, pritožbeno sodišče na podlagi izpovedbe priče A. P. o njihovem postopanju pri odpravi napak ugotavlja, da takšno popravilo lahko privede do višje škode. Pritožbeno sodišče namreč sledi prepričljivi izpovedbi priče A. P., ki je kot vodja pooblaščenega servisa povedal, da se turbine ne popravljajo, kot je bilo to storjeno v oškodovankinem primeru, pač pa okvarjeno turbino v celoti zamenjajo, zaradi težav jih tudi ne menjajo z enakovrstnimi deli cenejših vrednosti. Za celovito obravnavo napak, kot jo je med postopkom zatrjevala tožena stranka, je po mnenju priče treba vozilo preveriti z ustreznimi merilnimi napravami, ki bi pokazale morebitne težave z loputami in na tej podlagi bi se usmerjal nadaljnji postopek z ugotavljanjem napak.

16. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da sta na nastanek škode na motorju in turbini vozila s svojimi ravnanji vplivali obe stranki postopka. Nesporno je, da se je avto pokvaril zaradi točenja mešanega goriva. Ni pa toženi stranki mogoče očitati, da je za škodo na vozilu odgovorna v celoti, saj je po presoji pritožbenega sodišča vzrok za nastalo škodo tudi v nepravilnem ravnanju oškodovanke, ki je nadalje uporabljala avto kljub temu, da je kadil, cukal, ni vlekel in je izgubljal moč in pod 15. točko opisanim servisiranjem vozila.

17. Ker v tej zadevi, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče natančno ugotoviti, v kakšnem razmerju so protipravna ravnanja ene in druge stranke vplivala na nastanek škode (za natančno potrditev vzroka za blokado motorja in turbine bi bilo treba pregledati vozilo v razstavljenem stanju,10 slednje pa je bilo s strani oškodovanke nesporno že prodano pred izvedbo dokaza z izvedencem), je pritožbeno sodišče na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera (171. člen OZ) delež ocenilo po prostem preudarku. Za to je imelo zadostno trditveno podlago.11

18. Določba prvega odstavka 216. člena ZPP namreč določa da, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je višje sodišče odločilo, da je oškodovanka s svojim protipravnim ravnanjem povzročila, da je bila škoda za 50% višja, kot bi bila če bi ravnala pravilno (avtomobil pravilno servisirala in ga peljala takoj, ko so se pojavile težave, k serviserju, ne pa da je z vozilom v takem stanju prevozila še 400 km12).

19. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje toženi stranki, da tožeča stranka v zadevi III P 2091/2012 ni (in bi lahko) postavila trditvene podlage v smeri ravnanja oškodovanke, ki bi upoštevaje tam izvedeni dokazni postopek privedla do ugodnejše odločitve za toženo stranko. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotavlja, da je sodišče v zadevi III P 2091/2012 upoštevalo dokazne predloge tožeče stranke in da je slednja podala pripombe na izvedensko mnenje, zahtevala izvedenčevo zaslišanje in mu tudi postavila številna vprašanja, a se navkljub njenemu aktivnemu sodelovanju v postopku glede na utemeljene toženkine kritike, ki se nanašajo na njeno trditveno (in ne dokazno) podlago, ne more otresti očitka slabega pravdanja. Tožena stranka ne sme nositi posledic pravdanja pred okrajnim sodiščem v tej zadevi, saj je dokazni postopek, izveden pred pritožbenim sodiščem, potrdil, da bi tožena stranka s pristopom v odškodninsko pravdo s svojimi ugovori lahko vplivala na drugačen izid. 20. Sodišče prve stopnje bi torej, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja, moralo tožbenemu zahtevku ugoditi le delno, in sicer v deležu sorazmernem z oškodovankinim ravnanjem glede vzroka škode, kot je v končni posledici nastala.13 Ker je pritožbeno sodišče z razpisom pritožbene obravnave kršitev v zvezi s tem odpravilo, je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 358. člena ZPP).

21. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povračilo 7.236,15 EUR, kar predstavlja oškodovanki izplačan znesek 6.853,59 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 382,56 EUR od 2. 9. 2016 dalje do vložitve tožbe. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je protipravno ravnanje tožene stranke prispevalo k nastali škodi do polovice, je tožeča stranka upravičena do povrnitve sorazmernega deleža v višini 3.426,79 EUR in zamudnih obresti v višini 191,23 EUR (378. člen OZ) ter izvršilnih stroškov v višini 22,00 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo še pripadajoče zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje (381. člen OZ).

22. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki ob vrednosti spornega predmeta 7.236,15 EUR priznalo 200 točk za ugovor po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 300 točk za odgovor na tožbo in 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/1), izdatke v skupni višini 21 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 1121 točk oziroma 514,53 EUR, kar povečano za 22% DDV v višini 113,19 EUR in sodno takso za ugovor v višini 44,00 EUR znaša 671,72 EUR. Pritožbeno neizpodbijano odmero pravdnih stroškov tožeče stranke je opravilo že sodišče prve stopnje in ji priznalo 321,00 EUR. Upoštevaje njun uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 160,50 EUR, tožena stranka do 335,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 175,36 EUR pravdnih stroškov (154. člen ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene potne stroške v višini 2,40 EUR. Toženi stranki je priznalo 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1) in 375 točk za zastopanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 20/5), skupaj torej 750 točk oziroma 344,25 EUR, kar povečano za 22% DDV v višini 75,73 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 345,00 EUR znaša 764,98 EUR. Upoštevaje njun pritožbeni uspeh je po medsebojnem pobotanju tožeča stranka dolžna toženi plačati 381,29 EUR stroškov pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

24. Priznane stroške je tožeča stranka dolžna poravnati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

25. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Gre za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, saj iz podatkov spisa izhaja, da se opravilna številka pravilno glasi VL 42528/2017 (glej sklep o izvršbi na list. št. 12). 2 Glej Zapisnik o glavni obravnavi v zadevi III P 2091/2012 z dne 7. 12. 2015, priloga sodnega spisa A12, stran 5. 3 Prav tam. 4 Glej Zapisnik o glavni obravnavi v zadevi III P 2091/2012 z dne 2. 12. 2014, priloga sodnega spisa A17, stran 10. 5 Glej Zapisnik o glavni obravnavi v zadevi III P 2091/2012 z dne 2. 12. 2014, priloga sodnega spisa A17, stran 10. 6 List. št. 33 sodnega spisa. 7 List. št. 42 sodnega spisa. 8 Glej Izvedensko mnenje z dne 24. 3. 2015 (priloga A10 sodnega spisa, str. 8). 9 Računa z dne 7. 7. 2009 in 18. 9. 2009 (prilogi A18 in A20 sodnega spisa) in Izvedensko mnenje z dne 24. 3. 2015 (priloga A10 sodnega spisa, str. 3). 10 Tako sodni izvedenec V. K., glej Izvedensko mnenje z dne 24. 3. 2015 (priloga A10 sodnega spisa, str. 8). 11 Glej tudi sodba VS RS III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016. 12 Glej Zapisnik o glavni obravnavi v zadevi III P 2091/2012 z dne 2. 12. 2014, priloga sodnega spisa A17, stran 10. 13 Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva element vzročne zveze. Glej tudi Sklep VS RS III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014.