Jedro

Ni podana pravna podlaga za to, da bi delodajalec prenosnik solidarno odgovarjal delavcu, ki je bil prevzet k delodajalcu prevzemniku, če mu je kasneje delovno razmerje pri delodajalcu prevzemniku preneha (na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti), pa v stečajnem postopku njegove terjatve iz delovnega razmerja niso v celoti poplačane.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o stroških postopka delno spremeni tako, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 525,00 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 21,37 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 3.586,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2009 dalje do plačila in da ji tožena stranke povrne stroške postopka na prvi stopnji. Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 855,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sodišče ni upoštevalo obveznosti tožene stranke, dogovorjene v pogodbi med toženo stranko in hčerinsko družbo M., da je tožena stranka dolžna prevzeti delavce v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oziroma na kakšen drugačen način prenehalo obstajati (5. člen pogodbe). Prenehanje invalidskega podjetja M. je bilo predvidljivo že veliko prej pred uvedbo stečaja, tožena stranka pa je zahtevala uvedbo stečaja istočasno nad hčerinsko družbo kot nad seboj. To je privedlo do posledice, ko je tožena stranka prenehala obstajati pred invalidskim podjetjem in tudi ni bila zmožna izpolniti obveznost prevzema delavcev po pogodbi s hčerinsko družbo. Tožena stranka delavcev namerno ni sprejela, zaradi česar je kršila dogovorjeno obveznost in je tako odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v višini uveljavljene terjatve v tej pravdi. Družba M. je bila vse od leta 2002 konstantno v izgubi in zelo zadolžena, vendar sodišče dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo, čeprav bistveno vpliva na presojo obveznosti tožene stranke in njeno odškodninsko odgovornost. V kolikor bi tožena stranka sprejela delavce nazaj v delovno razmerje, bi s tem zagotovila tudi ustrezno izplačilo odpravnine. Prav tako sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja o tem, da je bila tožena stranka v daljšem časovnem obdobju dolžna zagotoviti ukrepe ob kapitalski neustreznosti hčerinske družbe kot njena 100-odstotna lastnica, zaradi česar je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke. Vendar je sodišče izvedbo tega dokaza brez obrazložitve opustilo, s čimer je bila tožnici kršena pravica do izvedbe dokazov. Sodišče ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnih ukrepov po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi, ko je tožnici naložilo povrnitev stroškov tožene stranke, ki ni skladna s tarifo glede na vrednost spornega predmeta. Skupni stroški tožene stranke znašajo 437,50 EUR ter na ta znesek pripadajoči DDV in ne 855,00 EUR, kolikor je priznalo sodišče prve stopnje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno navaja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede stroškov postopka je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki do 7. 11. 2000, ko se je zaposlila pri M. d.o.o. (sklep o razporeditvi z dne 7. 11. 2000 – B2 in pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2000 – B5). M. d.o.o. (v nadaljevanju: M.) je dne 10. 11. 2008 tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (B4). Tožnica je izpovedala, da je od M. dobila odpravnino v v štirih obrokih po cca. 550,00 EUR in da je v času uvedbe stečajnega postopka nad M. že bila brezposelna, saj ji je delovno razmerje prenehalo 15. 3. 2009 – torej pred uvedbo stečaja nad M. in toženo stranko. V stečajnem postopku nad M. je tožnica prijavila terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 104,18 EUR in odpravnino po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR/02), v višini 3.482,60 EUR. Nadalje je navajala, da M. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko. Tožena stranka je z M. dne 4. 8. 1995 sklenila pogodbo o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. (B3), v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen). Glede na naravo sporazuma iz leta 1995 tožnica meni, da je v zvezi s spremembo tožničinega delovnopravnega statusa prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Zato je tožena stranka na podlagi 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2011/23/ES) in 73. člena ZDR, ker je prišlo do bistvenega poslabšanja razmer pri delodajalcu prevzemniku, kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za poplačilo njene terjatve.

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. bi se lahko tožnica vrnila k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M., v primeru stečaja ali likvidacije M.. Ker je tožnici nesporno prenehalo delovno razmerje pri M. pred uvedbo stečaja, in sicer zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ni podan pravni položaj iz 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M., ko bi lahko tožnica uveljavljala vrnitev k toženi stranki. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi (ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja pri M.) uveljavljala vrnitev k toženi stranki po 3. členu Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stanke pri M.. Ker torej tožena stranka ni tožničin delodajalec, saj ni prišlo do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, tožnica od tožene stranke ne more uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja.

Tožnica je v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke na glavni obravnavi dne 17. 5. 2011 trdila le, da je bil kršen dogovor med toženo stranko in M. in da so bili podani pogoji za uvedbo stečaja v hčerinski družbi že najmanj šest mesecev pred uvedbo stečaja, pa ga uprava družbe ni predlagala. Glede na to je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj ga tožeča stranka v tem sporu sploh ni predlagala. Nedopustna pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, je tudi navedba, da je tožena stranka opustila dolžne ukrepe za zagotovitev kapitalske ustreznosti in plačilne sposobnosti iz ZFPPIPP. Tožnica namreč ni zatrjevala, da je odškodninska odgovornost tožene stranke kot lastnice M. posledica opustitve ukrepov iz ZFPPIPP, ki se nanašajo na upravljanje likvidnostnega tveganja in spremljanje in zagotavljanje kapitalske ustreznosti. Zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Pri tem tožeča stranka tudi spregleda, da ZFPPIPP poslovodstvu in nadzornemu svetu stečajnega dolžnika nalaga izvedbo ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti oziroma plačilne sposobnosti (34. do 38. člen), ne pa lastniku stečajnega dolžnika. ZFPPIPP predvideva odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika zaradi neizvedbe ukrepov, ne določa pa odškodninske odgovornosti lastnika. Toženi stranki torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če stečajni postopek zoper M. ni bil uveden že pred uvedbo stečaja nad toženo stranko in se tožnica ni ponovno zaposlila pri toženi stranki. Zato niso odločilnega pomena podatki o slabem ekonomskem stanju tožene stranke in M. pred uvedbo stečajnega postopka niti sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati ekonomskega in finančnega stanja tožene stranke in M. pred uvedbo stečajnega postopka. Tožena stranka ne bi mogla biti tožnici odškodninsko odgovorna, tudi če bi tožnica pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neizvedbo ukrepov po ZFPPIPP. Glede na navedeno je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj je tožnica prešla iz tožene stranke v M. v letu 2000, v skladu s takrat veljavnima Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej ZDR/02 še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). ZDR v tretjem odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znaša nagrada za postopek 206,70 EUR (tar. št. 3100) in ne 347,10 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje), glede na vrednost predmeta spora 3.586,78 EUR (159,00 EUR). Nagrada za narok pa znaša 190,80 EUR (tar. št. 3102) in ne 320,40 EUR. Skupaj z materialnimi stroški in stroški prevoza ter ob upoštevanju 20 % DDV znašajo stroški postopka 525,00 EUR in ne 855,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo odločitev o stroških postopka (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (7 %), ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo sorazmerni del pritožbenih stroškov po veljavnem ZOdvT. Priznalo je nagrado za postopek 254,40 EUR (tar. št. 3210) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 305,28 EUR, glede na dosežen uspeh s pritožbo pa 21,37 EUR.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP.