Jedro

Če sodišče prve stopnje, potem, ko ugotovi, da je obdolženec prekršil določbo 1. odst. 164. člena ZTVCP, izreče na podlagi 3. tč.

358. člena ZKP oprostilno sodbo, ker naj med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nezgodo ne bi bilo vzročne zveze, pri tem pa sploh ne zavzame stališča do podaljšanega reakcijskega časa vinjenega voznika, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.G. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. KZ. Po 1. odst. 96. čl. ZKP je sodišče glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebnih izdatkov obdolženca in potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika sklenilo, da le-ti obremenjujejo proračun.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje okrožni državni tožilec.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja tedaj pritožbeni razlog po 3. tč. 370. čl. v zvezi s 1. odst. 373. čl. ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega I.G. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Pritrditi je potrebno pritožniku, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje navaja v podkrepitev svoje odločitve so namreč v tolikšni meri pomanjkljivi, deloma pa tudi nasprotujejo izreku, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je iz grajane sodbe razbrati, da tudi prvostopno sodišče samo ugotavlja, da naj bi obdolženec kršil določbi 1. odst. 45. čl. in 1. odst. 164. čl. ZTVCP, medtem ko za tretjo kršitev, ki jo obdolžencu očita državni tožilec, to je tisto iz določbe 2. odst. 41. čl. ZTVCP meni, da je obdolženec ni zagrešil. Pri tem pa se sodišče prve stopnje glede kršitev cestnoprometnih predpisov, za katere ugotavlja, da so podane, zadovolji z ugotovitvijo, da kršitvi nista v vzročni zvezi z nastalo posledico, to je prometno nezgodo, ne da bi to svoje videnje pobliže obrazložilo. Navaja le, da pešec Z.Š. za obdolženca v dani situaciji ni mogel predstavljati ovire, ki bi jo bil obdolženec lahko pričakoval. Pri tem pa sodišče sploh ne oceni tistega dela obdolženčevega zagovora, ko ta pove, da se je vračal iz gostinskega lokala na B. proti mestu in da je v tem lokalu celo pil z oškodovancem. Ob ugotovljeni hitrosti, za katero sodišče samo pravi, da naj bi bila enkrat večja od omejitve 40 km/h, ki velja na kraju nesreče in upoštevaje zagovor obdolženca, da naj bi naenkrat zagledal pred seboj neko postavo, očitno oškodovanca, pa sodišče prve stopnje sploh ne zavzame stališča do splošno znanega dejstva, da je reakcijski čas vinjenega voznika bistveno daljši, oceniti pa bo moralo tudi splošno znano dejstvo, da pri tako visoki stopnji alkoholiziranosti, kakor je bila pri obdolžencu prisotna, nastopi takoimenovani "tunelski vid", ta okoliščina pa v zvezi s kršitvijo iz 2. odst. 41. čl. ZTVCP gotovo ni nepomembna. Glede na vse zgoraj navedeno se izkažejo razlogi prvostopnega sodišča o odločilnih dejstvih tolikanj pomanjkljivi, da je bilo potrebno pritožbi okrožnega državnega tožilca ugoditi in izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo nakazane pomanjkljivosti odpraviti, oceniti pa tudi tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, saj teh zaključkov pritožbeno sodišče, pač upoštevaje razlog razveljavitve, ni preizkušalo.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca je bilo tedaj na podlagi 1. odst. 392. čl. ZKP ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.