Jedro

Pri odločanju za izrek stranske sankcije odvzema vozila mora sodišče upoštevati lastništvo kot izhaja iz uradnih evidenc. V postopku o prekršku glede odločanja o pogojih za izrek te stranske sankcije se ne more opirati na trditve o stvarnopravnih in obligacijskopravnih razmerjih med lastnikom in uporabnikom. Za potrebe postopka o prekršku in odločanja o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila so zato neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja, da je zaseženo vozilo skupno premoženje obdolženca in njegove izvenzakonske partnerice, ker je bilo kupljeno s sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba prvostopenjskega sodišča v pritožbeno izpodbijanih točkah III. in IV.b izreka potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 75,00 (petinsedemdeset 00/100) v roku 30 dni po vročitvi te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 33. člena ter 3. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrcP) ter po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz), mu za vsakega od prekrškov določilo globo v predpisanem znesku, za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz pa tudi stransko sankcijo odvzema predmetov - osebnega avtomobila znamke Audi, tip A4/1,8 ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP1-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.520,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke Audi, tip A4/1,8, reg. št. ..., letnik 1998 s kontaktnim ključem, ki se po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške postopka in sicer sodne takse v višini 202,00 EUR, stroške odvoza in hrambe zaseženega vozila, ki so do izdaje sodbe znašali 229,31 EUR, glede nadaljnjih stroškov postopka pa je odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilčev zagovornik, ki izrecno izpodbija točki III. in IV.b izreka, ki se nanaša na določitev in izrek stranske sankcije. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj sodbe v izpodbijanem delu glede stranske sankcije ni mogoče preizkusiti oz. so odločilni razlogi v nasprotju z razlogi, ki izhajajo iz listin in zapisnikov. Obdolženec je namreč pojasnil, da je solastnica vozila in tudi dejanska uporabnica njegova izvenzakonska partnerica, da obravnavano vozilo spada v skupno premoženje, saj je bilo kupljeno s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in da sta obdolženec in njegova partnerica lastnika vsak do polovice odvzetega vozila. Prav tako je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izrečena stranska sankcija nesorazmerna glede na težo povzročenega prekrška in ostale upoštevajoče okoliščine ter samo posledico in škodo, ki bi jo izveden ukrep po pravnomočnosti sodbe povzročil. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da bo samo sankcija odvzema dosegla učinek, da bo obdolženec prenehal z udeležbo v cestnem prometu, saj je obdolženec izrecno pojasnil, da se zaveda nepravilnosti svojih ravnanj, jih globo obžaluje in obljublja, da jih ne bo ponovil. Zagovornik navaja, da je v obravnavanem dogodku šlo za splet okoliščin, ko je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu zaradi nujne poti, ki jo je opravil, zavedajoč se, da tega ne bi smel, ker je v preteklosti že bil kaznovan zaradi podobnega prekrška in je s takšnimi dejanji do dne navedenega dogodka v celoti prenehal. Pri prekršku z dne 13. 10. 2016 gre za enkraten spodrsljaj in nikakor ne ponavljajoče dejanje obdolženca. Stranska sankcija odvzema in prodaje vozila je pretirana, učinek, ki ga zasleduje, pa bi bil dosežen tudi z uporabo milejše sankcije. Odvzeto vozilo je dejansko v uporabi njegove izvenzakonske partnerice, ki je solastnica, zaradi česar sodišče ni pravilno zaključilo, da bi bilo v nadalje vozilo na razpolago obdolženemu in da obstaja ponovitvena nevarnost, saj je šlo v kritičnem dogodku za izjemne okoliščine, v katerih je bil obdolženec bil primoran uporabiti vozilo v cestnem prometu. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je pri odločanju o izreku stranske sankcije upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, prejšnje življenje in njegove značajske lastnosti in način življenja. V samih razlogih sodbe pa navedeno nikjer ni razvidno. Dejstvo, da je obdolženec že bil kaznovan, po njegovem mnenju ne kaže na to, da bi pri njem obstajala ponovitvena nevarnost, prav tako pa se ne strinja z zaključkom sodišča, da relativno pogosto krši predpise in da izrečena sankcija pri njemu ni dosegla resocializacijskega namena. Obdolženi trdi, da ponovitvena nevarnost ne obstoji, ker se zaveda napačnosti svojih ravnanj in zatrjuje, da prekrškov ne bo ponovil. Pri svoji vožnji obdolženec ni nikogar ogrožal in je bil ustavljen zaradi redne kontrole prometa. Glede načina življenja pa sodišče ni ničesar navedlo, pri tem pa obdolženi poudarja, da ima urejeno življenje in ni nagnjen h kršenju predpisov. Vozilo uporablja izvenzakonska partnerica in ga nujno potrebuje pri svojem delu, prav tako mora obdolženca voziti na redne preglede v zdravstvene ustanove, zaradi njegovega sicer slabega zdravstvenega stanja in kroničnih težav, prav tako pa ga redno dnevno koristi za namene preživljanja družine. Izrek stranske sankcije z odvzemom in prodajo vozila je nesorazmeren ukrep glede na vrednost samega vozila. Izrek stranske sankcije z odvzemom in prodajo vozila je nesorazmeren ukrep, saj obdolženčeva družina nima drugega vozila in je to njihovo edino prevozno sredstvo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker zagovornik izrecno izpodbija le odločitev o določitvi iz izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu.

5. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec 13. 10. 2016 ob 15.30 uri vozil osebni avtomobil znamke Audi, tip A4 1,8, reg. št. X., v naselju L. iz smeri Trga v smeri proti T. ulici brez veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, ko je imel v organizmu najmanj 0,44 mg/l izdihanega zraka, med vožnjo pa tudi ni uporabljal varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje je obdolžencu očitalo, da je prekršek neuporabe varnostnega pasu ter prekršek vožnje pod vplivom alkohola storil z eventuelnim naklepom, prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja pa z direktnim naklepom. Obdolženec je v zagovoru pojasnil, da je tisti dan v L. spil dve pivi, se nato odpeljal v Spar, kjer je tudi nekaj popil, priznal vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in v zvezi s tem pojasnil, da že vozil avto v avto šoli in je „šel pač malo probat“.

6. V okviru odločanja o izreku stranske sankcije odvzema vozila je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je ne glede na navedbe obdolženca v predlogu za vrnitev zaseženega vozila, v katerih je pojasnjeval, da je njegova izvenzakonska partnerica S. L. solastnica vozila, pravilno ugotovilo, da je lastnik vozila obdolženec, medtem ko je S. L. le uporabnica vozila, saj to izhaja iz uradnih evidenc o lastništvu motornih vozil. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju o določitvi o izreku stranske sankcije odvzema predmetov pravilno upoštevalo prvi odstavek 25. člena ZP-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali so nastali s prekrškom, smejo vzeti, če so storilčeva last ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Pri odločanju za izrek stranske sankcije odvzema vozila mora namreč sodišče upoštevati lastništvo, kot izhaja iz uradnih evidenc in se v postopku o prekršku glede odločanja o pogojih za izrek te stranske sankcije ne morejo opirati na trditve o stvarnopravnih in obligacijskopravnih razmerjih med lastnikom in uporabnikom. Za potrebe postopka o prekršku in odločanja o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila so zato neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja, da je zaseženo vozilo skupno premoženje obdolženca in njegove izvenzakonske partnerice, ker je bilo kupljeno s sredstvi, pridobljenim z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz listin izhaja drugačno dejansko stanje glede lastništva vozila, kot ga navaja sodišče v razlogih sodbe, saj je sodišče prve stopnje ne podlagi podatkov v spisu pravilno ugotovilo, da je lastnik zaseženega vozila obdolženec, njegova izvenzakonska partnerica pa le uporabnica tega vozila.

7. Pri izreku stranske sankcije odvzema predmetov je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je obdolženec v letu 2016 že bil kaznovan zaradi prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja (osmi odstavku 50. člen ZVoz), kot tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP) ter izkazovanja z neveljavnim vozniškim dovoljenjem (šesti odstavek 58. člena ZVoz). Iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju PR 530/2016 z dne 7. 7. 2016, ki je postala pravnomočna 18. 8. 2016, namreč izhaja, da je obdolženec 23. 6. 2016 vozil isto osebno vozilo znamke Audi tip A4/1,8, s katerim je storil tudi vse prekrške v obravnavani zadevi, vendar mu je bilo vozilo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju v zadevi PR 530/2016 vrnjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je obdolženec s tem, ko je 13. 10. 2016 ponovno vozil isto vozilo pod vplivom alkohola, brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pri tem ni uporabljal varnostnega pasu, zlorabil zaupanje sodišča, ki mu je bilo izkazano z vrnitvijo zaseženega vozila v postopku PR 530/2016 in je glede na to, da je prekrške ponovil z istim vozilom v relativno kratkem času, pravilno štelo, da v postopku PR 530/2016 izrečene sankcije pri obdolžencu očitno niso dosegle resocializacijskega namena. Glede na opisano ponavljanje prekrškov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obstaja ponovitvena nevarnost, ter da je storilec specialni povratnik na področju kršitve cestnoprometnih predpisov in kot tak predstavlja nevarnega voznika, ki ga je potrebno zaradi zagotovitve varnosti drugih udeležencev izločiti iz cestnega prometa.

8. Čeprav sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno navedlo, da je pri odločanju o izreku stranske sankcije upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, prejšnje življenje in njegove značajske lastnosti in način življenja, kot zatrjuje zagovornik v pritožbi, so te okoliščine razvidne iz obrazložitve, saj je sodišče v njej pojasnilo, katere prekrške je obdolženi storil pred sedaj obravnavanimi prekrški, s katero sodbo je bil spoznan za odgovornega teh prekrškov in na podlagi časovne oddaljenosti med storitvijo prekrškov pravilno sklepalo o značajskih lastnosti in storilčevemu načinu življenja, ko je zaključilo, da gre za specialnega povratnika in da dosedaj izrečene sankcije niso dosegle resocializacijskega učinka pri obdolžencu. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da predkaznovanost ne kaže na ponovitveno nevarnost ter da so napačni zaključki sodišča, da obdolženec relativno pogosto krši predpise. Ne glede na trditve v zagovoru in v pritožbi, da se obdolženec zaveda napačnosti svojih ravnanj in obljublja, da prekrškov ne bo ponovil, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obstaja ponovitvena nevarnost, saj je na podlagi takšnih obljub sodišče prve stopnje v postopku PR 530/2016 obdolžencu zaseženo vozilo vrnilo, le-ta pa je nato v relativno kratkem času prekrške ponovil. Nikakor pa ne držijo pritožbene navedbe, da je v obravnavani zadevi šlo za splet okoliščin, ko je bil obdolženi udeležen v cestnem prometu zaradi nujne poti, saj iz obdolženčevega zagovora o čem takšnem ni mogoče niti sklepati, zaradi česar predstavljajo takšne (tudi sicer nekonkretizirane) pritožbene navedbe nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede na obdolženčevo predkaznovanost za prekrške, storjene 23. 6. 2016, pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da gre pri obravnavanih prekrških z dne 13. 10. 2016 za enkraten spodrsljaj in ne ponavljajoče dejanje obdolženca.

9. Upoštevajoč navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, svojo odločitev ustrezno obrazložilo in pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 25. člena ZP-1 ter 26. člena ZP-1, ko je obdolžencu določilo in izreklo tudi to stransko sankcijo, pri tem pa tudi ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki jo zatrjuje zagovornik v pritožbi, niti katere od tistih, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v pritožbeno izpodbijanih točkah III. in IV.b izreka potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 75,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni od vročitve te sodbe, bo obdolženca pozvalo sodišče prve stopnje.