Jedro

Četudi se prizidek fizično drži delavnice, gre za dva ločena objekta, ki sta glede na ugotovljeno dejansko stanje tako tudi zgrajena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločil, da mora zavezanec A.A. takoj ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidka k obstoječi mizarski delavnici maksimalne tlorisne velikosti 14,50 m x 8,60 m, na zemljišču s parc. št. 900/1 k.o. ... in ga do 15. 6. 2016 na svoje stroške odstraniti, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti. Izrekel je tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO–1), po katerem so v zvezi z objektom, za katerega je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepovedana vsa, za legalne objekte sicer dovoljena ali predpisana dejanja. V obrazložitvi navaja, da je bilo na inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je na severovzhodni strani obstoječe mizarske delavnice tlorisne velikosti 10,30 m x 5,50 m izveden prizidek, členjene tlorisne oblike, maksimalne velikosti 14,50 m x 8,60 m, etažnosti P + M, ki se v pritličju uporablja kot podaljšek mizarske delavnice, mansarda pa kot sušilnica lesa. Zavezanec je zatrjeval, da je bila delavnica zgrajena pred letom 1967, prizidek pa je bil deloma zgrajen na podlagi priglasitve del. Prvostopenjski organ po pregledu arhivskega gradiva ugotavlja, da je bila mizarska delavnica zgrajena pred 31.12.1967 in se zato šteje, da ima na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 uporabno dovoljenje. Komite za urejanje prostora in varstvo okolja je dne 7. 5. 1986 tožniku izdal potrdilo za postavitev delno vkopane nadstrešnice pri delavnici, s katerim so dovoljena gradbena dela, ki so navedena v vlogi z dne 16. 4. 1986, in sicer nadstrešnica za shranjevanje materiala v tlorisni velikosti 5,00 m x 9,00 m, z dveh strani vkopana v teren z opornimi zidovi na severovzhodni in severozahodni strani in s streho dvokapnico v naklonu 30-, ki je hkrati strop nad prostorom. Tožnik pa je v letu 1986 začel z gradnjo prizidka k obstoječi mizarski delavnici, tlorisne velikosti 14,50 x 8,60 m, etažnosti P+M. Predmetni prizidek konstrukcijsko in funkcionalno v celoti odstopa od dovoljene gradnje in nedvoumno ne gre za isti objekt. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. V času izvajanja gradnje veljavni Zakon o graditvi objektov (ZGO) je določal, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Po Zakonu o urejanju naselij pa je moral investitor za posege v prostor, za katere lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožnik je sicer pridobil odločbo z dne 22. 9. 1967, ki pa se nanaša na mizarsko delavnico tlorisne velikosti 10,3 m x 5,50 m, ki ni predmet inšpekcijskega postopka. Nadalje je tožnik pridobil potrdilo Občine Radovljica, s katerim mu je dovoljena postavitev delno vkopane nadstrešnice pri delavnici v tlorisni velikosti 5 x 9 m, nikakor pa ne prizidka, kakršnega je zgradil. To potrdilo ne more nadomestiti potrebnega gradbenega dovoljenja.

3. Tožniki, ki vlagajo tožbo kot dediči pokojnega A.A., se z odločitvijo ne strinjajo. Navajajo, da na nobeni stopnji odločanja ni bila upoštevana odločba SRS, Skupščine Občine Radovljica, Oddelka za gospodarstvo in komunalne zadeve z dne 22. 9. 1967, iz katere izhaja, da ima tožnikov objekt na podlagi ZGO-1 uporabno dovoljenje, saj je bil zgrajen pred 31. 12. 1967 in na predviden način evidentiran v katastru. Prav tako ni bilo upoštevano potrdilo SRS, Občine Radovljica, Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja z dne 7. 5. 1986, s katerim je bila A.A. dovoljena postavitev delno vkopane nadstrešnice pri delavnici, katero poseduje že od leta 1966 dalje. Nadalje ni bilo upoštevano, da je pokojni A.A. na UE Radovljica podal vlogo za legalizacijo spremembe namembnosti gospodarskega poslopja v mizarski delavnici (objekt C), legalizacijo gradnje mizarske delavnice (objekt A) in legalizacijo njene povečave – prizidka (objekt B). Vloga je bila zavrnjena, ker se je nanašala na celoten kompleks njegovih nepremičnin, ki se nahaja v območju urejanja, v katerega ne sodijo mizarske delavnice, čeprav za objekt A in C obstajajo vsa potrebna dovoljenja. Posledično mizarska delavnica ne more biti več predmet nobenega postopka, prav tako pa tudi ne stanovanjski objekt C, ki se prav tako že od leta 1966 uporablja kot delavnica. Toženka je sicer presodila, da mizarska delavnica v izmeri 10,3 m x 5,50 m ni predmet tega postopka, vendar je to zgolj presoja in ne ugotovitev. Na podlagi presoje pa ni mogoče delati zaključkov. Enako velja za potrdilo, s katerim je bila A.A. dovoljena postavitev nadstrešnice, pokojnemu pa se očita, da je zgradil objekt, ki od tega odstopa. Objekti niso zgrajeni na neobstoječi parceli 900/1 k.o. ..., navedeni v izreku, kot tudi ne na parc. št. 899 k.o. ..., ki je omenjena v obrazložitvi, ki prav tako ne obstaja več. Odločba je zato neizvršljiva, poleg tega pa je dejansko stanje tudi v delu, ki se tiče tega, kje objekt sploh stoji, ni bilo ugotovljeno. Odstranitev prizidka bo pomenila, da mizarska delavnica ne bo mogla več obratovati, saj odstranitev tehnično sploh ni možna, s čimer se toženka ni ukvarjala. Predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov.

4. Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter sledi razlogom, zaradi katerih je toženka odločila, da mora inšpekcijski zavezanec odstraniti prizidek. Zato jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo, ampak se v nadaljevanju opredeljuje le do tožbenih trditev.

7. Zakon o graditvi objektov1, ki je veljal v letu postavitve prizidka, je določal, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja (33. člen). Tudi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZGO-1 je določal, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (3. člen).

8. Ne drži trditev, da prvostopenjski organ ni upošteval, da se po določbah ZGO-1 šteje, da ima mizarska delavnica uporabno dovoljenje, ker je bila zgrajena pred 31. 12. 1967. Tožniki pri vztrajanju, da delavnica ne more biti več predmet nobenega postopka, prezrejo, da delavnica ni predmet postopka, saj toženka ni odredila njene odstranitve. Izrek odločbe se jasno glasi, da je potrebno odstraniti prizidek k obstoječi mizarski delavnici maksimalne tlorisne velikosti 14,50 m x 8,60 m. O delavnici tlorisne velikosti 10,30 m x 5,50 m torej ni govora. Tudi v obrazložitvi toženka razlaga, zakaj je glede na veljavne predpise treba odstraniti prizidek. Če tožniki smiselno zatrjujejo, da je prizidek del delavnice, za katero imajo uporabno dovoljenje, pa to ne drži. Četudi se prizidek fizično drži delavnice, gre za dva ločena objekta, ki sta glede na ugotovljeno dejansko stanje tako tudi zgrajena. Mizarska delavnica je bila zgrajena pred 31.12.1967. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa, katerih tožniki ne prerekajo, pa je A.A. zgradil prizidek k delavnici po pridobitvi potrdila št. 351-203/86-7 z dne 7. 5. 1986, s katerim mu je bila dovoljena postavitev nadstrešnice, torej leta 1986. Ne gre za presojo, ampak za ugotovljeno dejansko stanje, glede na to dejansko stanje pa je toženka povsem pravilno štela in odločila, da se kot nelegalna gradnja, ki jo je treba odstraniti, obravnava prizidek k mizarski delavnici. Tudi stanovanjski objekt (ki ga imenuje objekt C), v katerem je od leta 1966 delavnica, ni predmet tega postopka. Že iz tega izhaja, da ne gre za nedeljivo celoto, kajti če bi šlo, bi prišlo do situacije, ko bi mizarska delavnica z izgradnjo prizidka v letu 1986 postala neskladna. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, prvostopenjski organ tega ni štel kot celoto, ampak je odločil, da je nelegalna gradnja zgolj prizidek.

9. Tožniki se neutemeljeno sklicujejo na potrdilo, s katerim je bilo A.A. dovoljeno, da postavi delno vkopano nadstrešnico, saj kot je ugotovila toženka prizidek, ki je predmet inšpekcijskega nadzora konstrukcijsko in funkcionalno odstopa od gradnje, dovoljene v potrdilu, tako da ni mogoče šteti, da je prizidek zgrajen na podlagi tega dovoljenja oziroma v skladu z njim.

10. Tožniki tudi ugovarjajo, da prizidek, sodeč po izreku odločbe, stoji na parceli 900/1 k.o. ..., glede na obrazložitev pa na parceli 899 k.o. ..., pri čemer nobena od teh parcel ne obstaja, saj sta bili ukinjeni z odločbo št. 02112-2056/2015 z dne 19. 11. 2015, namesto njiju pa so nastale nove parcele 899/1, 899/2, 899/3, 899/4 in 899/5 k.o. .... Četudi parcela 900/1 k.o. ..., ki je navedena v izreku odločbe kot parcela, na kateri stoji objekt, ne obstaja več, to po presoji sodišča na zakonitost odločbe ne vpliva. Izrek odločbe je namreč nedvomno izvršljiv tudi brez navedbe (pravilne) parcelne številke, saj očitno ni nobenega dvoma o tem, za kateri prizidek k mizarski delavnici gre. Opredeljen je z izmerami, prav tako pa je dejstvo, da je en sam. Zato ni dvoma o tem, kateri objekt mora tožnik odstraniti, četudi je bila parcela 900/1 k.o. ... zaradi delitve te in parcele 899 k.o. ... v parcele 899/2, 899/3, 899/4 in 899/5 k.o. ... ukinjena.

11. Tožniki ugovarjajo tudi odrejenemu ukrepu, da morajo takoj ustaviti gradnjo in že zgrajeni del objekta odstraniti. Toženka je v izreku izpodbijane odločbe odredila takšen ukrep, kot ga v primeru nelegalne gradnje predvideva 152. člena ZGO-1. Upravno sodišče RS je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da na zakonitost odločbe ne vpliva odrejena ustavitev gradnje v primeru že zgrajenega objekta. Izrečeni ukrep namreč ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih del na objektu.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Uradni list SRS št. 34-1605/84 z dne 19. 11. 1984 2 Na primer I U 85/2011 z dne 15. 9. 2011, I U 537/2013 z dne 10. 10. 2013