Jedro

Začasna odredba je neutemeljena, če stranka, v korist katere je bila izdana, izgubi pravdo glede pravice, zaradi varstva katere je bila začasna odredba.

Če nastane škoda zaradi neutemeljene začasne odredbe, je treba obseg premoženjske škode presojati po 132. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v ugoditvenem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 407,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 11. 2009 naprej do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 49.064,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 11. 2009 zavrnilo. Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi meni, da Banka d.d. ni izplačala hipotekarnega posojila, kot naj bi bila zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče naj bi tudi zmotno ugotovilo, kdaj naj bi bila tožena stranka dolžna plačati kupnino. Tudi mnenje prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni nastala škoda v višini zamudnih obresti, naj bi bila zmotna. Sodišče naj bi tudi napačno ugotovilo, da začasna odredba ni preprečevala razdružitve solastnine. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka vedela za med prodajalcem nepremičnine in drugim kupcem (sedanjo toženo stranko) sklenjeno prodajno pogodbo.

3. Pritožba je v manjšem delu utemeljena, v pretežnem pa neutemeljena.

4. Tožeča stranka je s prodajalcem nepremičnine M.C. (ki ni stranka tega postopka) 08. 11. 2005 sklenila prodajno pogodbo za nakup solastniškega deleža nepremičnine. M. C. je še pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožečo stranko sklenil prodajno predpogodbo s toženo stranko. Tožena stranka je nato s tožbo uveljavljala neveljavnost med tožečo stranko in prodajalcem sklenjene pogodbe. V okviru tega postopka je izposlovala tudi začasno odredbo. Z njo je bila tožeči stranki prepovedana odsvojitev in obremenitev nepremičnine in je veljala do izdaje sodbe. Tožena stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni bila uspešna. Začasna odredba se je izkazala za neutemeljeno.

5. Tožeča stranka je v novembru in decembru opravila tri delna plačila, in sicer v višini 2005 2,5 mio SIT, 6 mio SIT in 972.000 SIT. Preostanek kupnine je plačala 30. 09. 2008, in sicer 83.458,53 EUR. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev zamudnih obresti od plačanih prvih treh delov kupnine in zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu zadnjega dela kupnine. Poleg tega je zahtevala tudi povrnitev stroškov v zvezi s pripravo hipotekarne kreditne pogodbe in zaznambe vrstnega reda ter previsoko plačanega komunalnega prispevka.

6. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala zato, ker je tožena stranka izposlovala izdajo neutemeljene začasne odredbe. Pravni temelj za takšen odškodninski zahtevek je v 279. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/1998, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002, 87/2002-SPZ, 69/2006, v nadaljevanju. ZIZ).

7. Glede na 279. člen ZIZ bi lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev škode od tožene stranke, če je bila prizadejana z neutemeljeno začasno odredbo. Predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po svojem temelju so podane: začasna odredba je bila neutemeljena zato, ker tožena stranka ni uspela s svojim zahtevkom, v katerega zavarovanje je bila začasna odredba izdana.

8. Glede na 279. člen ZIZ lahko zahteva tožeča stranka povrnitev škode. Posebnih določb o tem, kaj je škoda, v ZIZ ni. Glede na 2. odstavek 1. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) je treba uporabiti 132. člen OZ za opredelitev pojma škoda. Glede na to določbo je premoženjska škoda bodisi zmanjšanje premoženja, bodisi preprečitev njegovega povečanja.

9. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prvih treh delnih plačil (plačanih v novembru in decembru 2005) je že prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Menilo je namreč, da je tožeča stranka kupnino plačala zato, ker se je k temu zavezala s prodajno pogodbo in da s plačilom teh delov kupnine sama tožeča stranka ni zamujala. Takšno mnenje je pravilno. Ker je tožeča stranka prodajalcu kupnino plačala, je s tem pravočasno izpolnila to, kar je dolgovala (1. odstavek 282. člena in 285. člen OZ). Že iz pravnih razlogov je nemogoče, da bi prodajalcu dolgovala zamudne obresti za pravilno izpolnitev svoje obveznosti. Ker zamudnih obresti niti ne more dolgovati, ji seveda niti ni mogla nastati škoda in je njen odškodninski zahtevek v tem delu očitno neutemeljen.

10. Drugače je z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti zaradi tega, ker je tožeča stranka zamujala s plačilom zadnjega (četrtega) dela kupnine (v višini 83.458,53 EUR). Takšen zahtevek bi lahko bil utemeljen, če bi tožeča stranka dokazala, da je takšne obresti v resnici plačala svojemu prodajalcu. Zaradi plačila obresti bi bilo namreč njeno premoženje zmanjšano, seveda le, če bi jih bila prodajalcu res plačala. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka prodajalcu obresti ni plačala. Še več, prodajalec jih od nje po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča celo še niti ni zahteval. Takšno ugotovitev napada sedaj pritožba, ker naj bi bile vzete iz konteksta. Ta očitek je neutemeljen. Prodajalec je glede tega, od koga bo zahteval obresti, dajal protislovne odgovore: enkrat da jih bo zahteval, in da "ni važno od koga", drugič pa, da jih bo zahteval od tožnice. Povsem jasno pa je bilo, in prav to je odločilno, da plačila obresti še ni prejel. To pa pomeni, da se tožeči stranki sploh še ni zmanjšalo premoženje. Škoda ji še ni nastala. Ker ji ni nastala, tudi njene povrnitve ne more zahtevati. Drugačno stališče pritožbe, da namreč sploh ni pomembno, ali je tožeča stranka obresti že plačala ali ne, je pravno zmotno.

11. Brez vsakega učinka ostane tudi pritožbeni očitek prvostopenjski sodbi, da je napačno ugotovila rok plačila za zadnji plačani znesek kupnine. Celo če ga je res, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve škode. Ni dokazala namreč, da bi bila zaradi svoje zamude plačala zamudne obresti.

12. Pritožba pa pravilno opozarja na to, da je začasna odredba preprečevala razdelitev parcele, na kateri je sprva obstajala solastnina, na dve manjši. Razlogi za to so bili povsem pravni, delitev parcele je namreč preprečevala začasna odredba. Ta je prepovedala odsvojitev in obremenitev nepremičnine v solastnini tožeče stranke in prodajalca. S pravno delitvijo pa bi se dogodilo, da bi tožeča stranka razpolagala s svojim solastniškim deležem, ki ga je imela na celi parceli tako, da bi ga na delu površine te parcele izgubila. Zgolj delitev parcele v katastru pa seveda še ni zadoščala za nastanek dveh različnih parcel z dvema lastnikoma. Ker parcele ni bilo mogoče deliti, tožeča stranka tudi ni mogla uresničiti svojega načrta, da bi bila z delitvijo ena od teh dveh parcel postala lastnica ene od njih. To parcelo, če bi ne bilo začasne odredbe, bi bila lahko obremenila s hipoteko, nakar bi prejela izplačilo kreditnega zneska od kreditodajalca. Pritožba tudi pravilno opozarja na to, da trditve, da banka ni hotela izplačati hipotekarnega kredita, tožena stranka sploh ni prerekala. Prav tako je pritožba pravilno opozorila na to, da tožeča stranka s predložitvijo zemljiškoknjižnega sklepa Dn št. 28659/2005 ni izpodbila svoje lastne navedbe, da je bila kreditna pogodba sicer pripravljena, kredit pa ni bil izplačan. Pritožba ima prav, da se zaznamba vrstnega reda, ki je bila predmet zemljiškoknjižnega sklepa, lahko nanaša na kateregakoli dolžnika. Tožeči stranki so tako nastali stroški s pripravo hipotekarne kreditne pogodbe, zaznambo vrstnega reda ter sodno takso, ki pa ji niso nič koristili, ker kredit ni bil izplačan. Tožeča stranka je torej upravičena zahtevati povrnitev stroškov za pripravo sklenitve hipotekarne kreditne pogodbe, za zaznambo vrstnega reda, in za takso za vpis v zemljiško knjigo. Upravičena je torej zahtevati 66,97 EUR, 285,33 EUR in 55,50 EUR, skupaj torej 407,80 EUR. Škoda je sicer res nastala že z plačilom teh zneskov, za nastanek zamudnih obresti pa je potreben še začetek postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. (2. odstavek 299. člena OZ). Zamudne obresti od teh zneskov je upravičena zahtevati šele od dneva vložitve tožbe naprej, to je od 05. 11. 2009. Takšne obresti je tožeča stranka tudi zahtevala.

13. Tožeča stranka je komunalni prispevek plačala v letu 2009. Trdila je, da je v letu 2009 plačala 2.301,06 EUR višji prispevek kot bi ga bi bila v letu 2006. Tako naj bi bilo zaradi spremembe indeksov cen. Tožena stranka je nato v odgovoru na tožbo ugovarjala, da gre za zakonsko obveznost plačila. Tožeča stranka bi morala v tem položaju postaviti določne trditve o tem, kakšen bi bil komunalni prispevek v letu 2006 (če bi ga bila plačala) in zakaj so indeksi cen vplivali na sam komunalni prispevek. Tega pa ni nikoli storila. Prvostopenjsko sodišče je glede na pomanjkljive navedbe pravilno zavrnilo tudi ta zahtevek, saj ostajajo trditve tožeče stranke o škodi in o vzroku za nastanek domnevne škode povsem splošne (pavšalne). Zato je tudi nastanek škode v tem delu ostal nedokazan.

14. Pritožnik ima prav s svojim očitkom, da ni jasno, kakšen naj bi bil smisel v prvostopenjski sodbi izražene ugotovitve, da je tožeča stranka še pred sklenitvijo prodajne pogodbe že vedela za med prodajalcem in toženo stranko sklenjeno prodajno predpogodbo. Prav tako pa je iz prej povedanega očitno, da to na samo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivalo. Razlogi za odločitev prvostopenjskega sodišča so bili namreč drugačni, kar je razvidno tudi odločbe pritožbenega sodišča. 15. Pritožbeno sodišče mora glede na 2. odstavek 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, mora svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka nositi sama, nositi pa mora tudi stroške prvostopenjskega postopka tožene stranke. Tako je pritožbeno sodišče odločilo ob smiselni uporabi 3. odstavka 154. člena ZPP.