Jedro

Glede na določilo 2. točke 1. odstavka 10. člena ZUS, po kateri je možen upravni spor tudi, ko gre za zakonitost kandidiranja in imenovanje oseb, ki jih imenuje Vlada RS, ni pravilno stališče, da neizbrana kandidatka, ko gre za imenovanje druge kandidatke na razpisano delovno mesto okrožne državne tožilke, nima položaja stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep senata prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 13/2003-2 z dne 5.11.2003 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču (senatu prve stopnje), da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrgel tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 16.10.2003 (z njo je tožena stranka na predlog ministra za pravosodje imenovala M.V. za okrožno državno tožilko na Okrožnem državnem tožilstvu v L.), in na podlagi 69. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrglo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe (po kateri naj bi se toženi stranki do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi prepovedalo omogočiti M.V., da izreče prisego iz 22. člena Zakona o državnem tožilstvu na podlagi navedene odločbe tožene stranke).

Odločitev o zavrženju tožbe senat prve stopnje utemeljuje s tem, da je tožnica svoj pravni interes obrazložila s tem, da je tudi sama kandidirala na isti razpis za zasedbo prostega mesta okrožne državne tožilke v L., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS - Objave, št. 41-42/2003. Postopek imenovanja državnih tožilcev glede na določbe Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, členi 17/1, 19 in 20) poteka v več fazah, v katerih odločajo različni organi. Prva faza je razpis, sprejemanje vlog in odločanje o pravočasnosti ter popolnosti vlog. Ta del postopka vodi Ministrstvo za pravosodje. Druga faza je postopek izbire, ki jo vodi pravosodni minister. Začne se s tem, da minister zaprosi za mnenje o kandidatih Državnotožilski svet (v nadaljevanju DTS) in pristojnega vodjo državnega tožilstva. Navedeni mnenji nista akta, zoper katera bi bil mogoč upravni spor. Mnenje DTS se vroči tudi kandidatu, ki lahko ugovarja, na podlagi ugovora pa DTS sprejme dokončno mnenje. Na podlagi mnenj minister izbere med kandidati. ZDT ne določa, da bi minister izdal poseben akt o izbiri in tudi ne določa, da bi bilo treba tak akt vročiti kandidatom, tudi neizbranim, in da bi imeli kandidati zoper tak akt kakšno pravno sredstvo. Določa le, da na podlagi mnenj pravosodni minister predlaga Vladi Republike Slovenije v imenovanje kandidata, ki ga je sam izbral. ZDT ne določa, da se tak predlog vroči tudi kandidatom, niti, da je zoper njega dopustno kakšno pravno sredstvo. In vendar se prav s tem aktom opravi izbira med kandidati. Z njim je dejansko odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov in je s tem aktom za neizbrane kandidate postopek imenovanja končan. S predlogom pravosodnega ministra Vladi Republike Slovenije se začne tretja faza za postopek imenovanja, to je imenovanje v ožjem pomenu. Vlada je vezana na predlog pravosodnega ministra. Odloči lahko le tako, da predlog sprejme in predlagano osebo imenuje za državnega tožilca, ali pa predlog zavrne. Ne more izbrati drugega kandidata, ker za to ni izpolnjen formalni pogoj, ker ni predloga ministra. Zato v tej fazi postopka imenovanja kandidati, ki jih minister ni predlagal v imenovanje, nimajo položaja stranke. Ne odloča se o njihovem imenovanju, pač pa imenovanju osebe, ki jo je predlagal minister. Zato neizbrani kandidati tudi nimajo položaja stranskega udeleženca, saj se v tem delu postopka ne odloča o njihovi pravici ali pravni koristi, ki bi jo lahko varovali v postopku imenovanja tretje osebe. Vlada Republike Slovenije za del postopka imenovanja, ki teče pri njej, nima določenih pooblastil in ne pristojnosti, da bi preverjala zakonitost predhodnih faz postopka, ki so ga vodili drugi organi. Tudi ni pristojna presojati primernosti razvrstitve kandidatov, ki jo je opravil DTS. Sicer pa si tožnica v primeru odprave izpodbijanega akta ne bi izboljšala svojega pravnega položaja. Glede na navedeno akt o imenovanju državnega tožilca, ki ga izda Vlada Republike Slovenije, po presoji senata prve stopnje, očitno ne posega v tožničino pravico oziroma v njeno neposredno na zakon oprto korist. Ker akt, zoper katerega je vložena tožba, očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno na zakon oprto korist, tudi ni mogoče ugoditi tožničini zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS v zvezi s tem aktom. Zato je bilo treba zavreči tudi zahtevano začasno odredbo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Logično sklepanje pripelje do zaključka, da je odločba tožene stranke še kako posegla v tožničino pravico oziroma v njeno neposredno na zakon oprto korist. Ta odločba je namreč končni rezultat postopka izbire Okrožnega državnega tožilca v L., na podlagi razpisa v Uradnem listu RS, št. 40-41. Na ta razpis sta se prijavili dve kandidatki, na koncu pa je bila izbrana tožničina protikandidatka. V postopku so bile storjene kršitve Zakona o državnem tožilstvu in Zakona o sodniški službi. Zavrženje tožbe predstavlja nadaljnjo kršitev.

Tožnici je onemogočeno varstvo po 66. členu Ustave RS, odvzeta ji je tudi ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

Odločbe tožene stranke se po vsebini nanaša tudi na tožnico. Tožena stranka ni izdala še ene odločbe o tem, da tožnica ni bila imenovana za ODT. Ker je bila izdana le ena odločba, je jasno, da se z njo odloča tudi o pravicah tistih, ki v njej niso neposredno omenjeni. Zmotno je razlogovanje, da v tretji fazi postopka, kandidati, ki jih minister ni predlagal v imenovanje, nimajo položaja stranke. Če pridobi kandidat položaj stranke s trenutkom, ko vloži kandidaturo, obdrži ta položaj do konca, saj gre za en sam postopek in ni mogoče reči, da kandidati v nadaljnjih fazah postopka kar "odpadejo". Iz enakih razlogov kot zavrženje tožbe je napačno tudi zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pravilno stališče, navedeno v izpodbijanem sklepu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija uvodoma navedeni sklep Vlade Republike Slovenije o imenovanju M.V. za okrožno državno tožilko na Okrožnem državnem tožilstvu v L. in zahteva izdajo začasne odredbe.

Glede na določbo 2. točke 1. odstavka 10. člena ZUS odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu na prvi stopnji tudi o sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši Vlada Republike Slovenije. Zato po presoji pritožbenega sodišča v navedeni določbi ni podlage za sprejeto stališče v izpodbijanem sklepu, da neizbrana kandidatka, ko gre za imenovanje druge kandidatke na razpisano delovno mesto, nima položaja stranke v tej fazi postopka, ker z odločbo tožene stranke ni bilo odločeno o njeni pravici ali pravni koristi. Če bi obveljalo stališče, navedeno v izpodbijanem sklepu, potem neizbrana kandidatka ne bi imela nikakršne možnosti, da bi zahtevala sodno kontrolo zakonitosti postopka kandidiranja in zakonitosti izdane odločbe. To pa pomeni, da bi bila kršena ustavna pravica sodnega varstva, kot to pravilno navaja tožnica v pritožbi. Drži, da je pomemben tudi akt o izbiri prijavljenih kandidatov, vendar to še ne pomeni, da zoper odločbo tožene stranke ni možen upravni spor. Po presoji pritožbenega sodišča je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi napačno odločil, ko je pri preizkusu procesnih predpostavk, tožbo zavrgel, s sklicevanjem na določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Tožnici, kot neizbrani kandidatki, ni mogoče odkloniti sodnega varstva zoper končni akt, v postopku razpisa (objavljenega na strani 2324 Uradne objave št. 40-41, Uradni list RS, št. 41 z dne 5.5.2003), v katerem je tožnica sodelovala in če ta kot kandidatka izpodbija postopek kandidiranja. Zato bo moral prvostopenjski senat v zadevi (o tožbi) meritorno odločiti. Ker je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, utemeljevana z zavrženjem tožbe, bo moral isti senat ponovno odločati tudi o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Iz navedenih razlogov je pritožbeni senat VS kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodil in izpodbijani sklep razveljavil na podlagi 74. člena ZUS v zvezi z 68. in 69. členom ZUS.