Jedro

Pri odločitvi o nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR) na delovnem mestu voznika avtobusa je sodišče na strani tožene stranke upoštevalo izgubo zaupanja, na strani tožnika pa priznanje kršitve in kesanje, prijaznost, nekaznovanost in dejstvo, da si je protipravno pridobil manjše zneske. Ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, česar vse zgoraj naštete okoliščine na tožnikovi strani niso uspele preprečiti, ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.7.2003 in ugotovitev, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, zato se mu priznajo vse pravice iz delovnega razmerja od 7.8.2003 dalje; zahteval pa je tudi vrnitev nazaj na delo, vročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznika avtobusa, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, po plačilu davkov in prispevkov v mesečnih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi v sodbi ne bilo razlogov o odločilnem dejstvu, to je o okoliščinah in interesih obeh strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje teh okoliščin in interesov ni ugotavljalo, pa tudi tožena stranka jih ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pozitivna prognoza ni podana, čeprav hkrati ugotavlja, da je tožnik obžaloval dejanje in ga odkrito priznal. Tožnik se zaveda, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj, vendar kaj več kot priznanja in obžalovanja od njega ni mogla pričakovati. Ne gre pa spregledati tožnikovih osebnostnih lastnosti in dejstva da je pri toženi stranki zaposlen 23 let s skupno več kot 31 leti delovne dobe. Kot vzoren voznik je leta 1997 prejel priznanje, kot prijazen voznik pa je bil pohvaljen v dnevniku Večer ter nikoli disciplinsko obravnavan. Sodišče prve stopnje bi moralo njegovo dejanje oceniti kot dejanje majhnega pomena, ker so škodljive posledice neznatne oz. jih ni, glede na to, da se mu očita ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Tako pa ga je obravnavalo strožje, kot po Kazenskem zakoniku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. spremembo in ugoditev zahtevku s povrnitvijo stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS. št. 42/2002). Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik dne 18.7.2003 ni popisal zadnjega kontrolnega mesta v Mariboru, kot mu to narekuje organizacijski predpis o "ubiranju voznine z Almex strojčkom", da je istega dne zakonskemu paru izdal dve vozovnici z zaporednima številkama 587 in 556 - slednja je bila neveljavna, ker je bila že predhodno prodana, obenem pa je imel tega dne v službeni denarnici za

1.440,00 SIT viška denarja. Vse to je bilo ugotovljeno na naključnem kontrolnem pregledu in tožnik je vse, kar se mu je očitalo, priznal. Zato je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je kršil delovne obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je z opisanim ravnanjem tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da tožnik svojega dela ni opravljal vestno in v skladu z navodili delodajalca.

Ravnanje s strojčkom Almex, ki služi izdaji in obračunu vozovnic, je določeno v posebnih navodilih, ki se jih tožnik nesporno ni držal. Delo z listnimi vozovnicami in s strojčkom Almex pa je urejeno s Pravilnikom o notranji kontroli varnosti cestnega prometa in delu prometnega osebja. Oba dokumenta predstavljata navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti. Ta navodila je tožnik kršil, kar med strankama niti ni sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Odgovornosti za sporna ravnanja ga ne razbremenjuje zatrjevanje, da se mu je mudilo in da ni imel namena pridobivanja premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno (v primeru dvakratne prodaje iste vozovnice bi mu lahko očitali celo naklep). Soglaša z oceno, da se je tožnik zavedal vseh objektivnih znakov storjenih kršitev in prepovedanih posledic, pa je lahkomiselno mislil, da te ne bodo nastale. Soglaša tudi z ugotovitvijo, da je s tožnikovim ravnanjem izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 2. alineje 111. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta bistvena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je razloge o odločilnih dejstvih navedlo, konkretno razloge o okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Te okoliščine in interese je tožena stranka obrazložila tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ima tožnik zaradi narave svojega dela dnevno opravka z denarjem, zato od takega delavca delodajalec upravičeno pričakuje moralno neoporečnost. Vozniki avtobusa se morajo zavedati, da na pravilnem ubiranju voznine temelji delovanje podjetja, njegov nadaljnji obstoj in ugled, vsak odklon oz. nepravilnost pa poruši zaupanje v delavca.

Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi okoliščine na strani tožnika, ki jih je sicer nekoliko pomešalo z olajševalnimi okoliščinami in pogoji za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa po stari delovno pravni zakonodaji, vendar pa jih je vsebinsko presodilo pravilno. Priznanje in kesanje nista okoliščini, ki bi nadaljevanje delovnega razmerja utemeljevali. Prav tako tudi ne dejstvo, da je bil tožnik pred leti pohvaljen kot prijazen voznik in ker nikoli ni bil v disciplinskem postopku. Končno pa tudi majhni zneski, ki so bili predmet posameznih kršitev, ne morejo biti odločilni. Okoliščine obeh strank, ki jih je tehtalo sodišče prve stopnje so naslednje: na strani tožene stranke izgubo zaupanja, na strani tožnika pa priznanje in kesanje, prijaznost, nekaznovanost in majhne zneske. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob upoštevanju naštetih okoliščin in interesov pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ko namreč zaupanja ni več, je vseeno, na kakšen način je do njega prišlo in če je do porušenja zaupanja prišlo, je očitno, da priznanje in kesanje, dotedanja nekaznovanost in prijaznost pri delu niso uspeli ohraniti zaupanja. Zaupanje v delavca, ki ima dnevno opravka z denarjem je tista prevladujoča okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Pri tem sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da instituta neznatne družbene nevarnosti oz. dejanja majhnega pomena iz kazenskega prava v spornem primeru ni mogoče uporabiti, ker se dejanje ne presoja po stopnji nevarnosti ali teži dejanja, ali škodljivih posledicah itd. V pogodbenem razmerju, kakršno je vzpostavljeno med delavcem in delodajalcem, obe stranki utemeljeno pričakujeta izpolnjevanje medsebojnih obveznosti. V tem je tudi bistvo delovnega razmerja. Institutov kazenskega prava v nobenem primeru ni mogoče uporabiti v primeru kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. V kazenskem pravu gre za preganjanje družbeno škodljivih dejanj in storilcev ter izrekanje sankcij. V delovnem pravu pa gre za ugotavljanje izpolnjevanja obveznosti in za pravico pogodbene stranke, da pogodbo odpove, če druga obveznosti ne izpolnjuje oz. jih krši. To pravico je tožena stranka izrabila po ugotovitvi, da je tožnik obveznosti iz delovnega razmerja kršil. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, navedeni v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je pritožba neutemljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi

154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.