Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za razsojo je relevantno, ali je zemljišče v izključni lasti tožnika ali pa gre za solastnino ali skupno lastnino pravdnih strank. Izključni lastnik namreč vsa lastninskopravna upravičenja na stvari izvršuje sam, solastniki oziroma skupni lastniki pa skupaj.
Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točki II. in III. odločbe) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
: Sodišče prve stopnje je v I. točki odločbe dovolilo spremembo tožbe, delno ustavilo postopek po tožbi in dovolilo spremembo nasprotne tožbe. V točkah II. in III. pa je: zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, s katero tožnik zahteva od toženk, da opustita vsakršno poseganje v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 744/3 k.o. Š. ter da sta dolžni z navedene nepremičnine odstraniti lesene stopnice; zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je parc. št. 744/3 k.o. Š. v solasti pravdnih strank vsakega do 1/3 idealnega solastnega deleža in izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja za vpis solastninske pravice; zavrnilo podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je parc. št. 744/3 k.o. Š. na podlagi pisnega dogovora z dne 28. 9. 1988 skupna lastnina pravdnih strank in izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja za vknjižbo skupne lastnine; odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.
Tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga višjemu sodišču, da zadevo v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je neobrazloženo odločilo, da štrleče stopnice ne predstavljajo ovire pri izvrševanju lastninske pravice, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Odločitev je tudi v direktnem nasprotju z izpovedjo priče B. K., s fotografijami v spisu, ogledom na kraju samem in ugotovitvami izvedenca geometra. Meni, da je nedvomno dokazano, da stopnice, ki ležijo na tožnikovi parceli in se držijo njegovega dela nepremičnine ter posegajo v zračni prostor nad njegovo parcelo, predstavljajo oviro za izvrševanje njegove lastninske pravice. Dodaja, da ima tožena stranka prost dostop do svojega gospodarskega poslopja z južne strani. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka pa izpodbija sodbo v delu, s katerim sta zavrnjena tožbena zahtevka po nasprotni tožbi ter odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da sporna parcela v naravi predstavlja edini dostop do gospodarskega poslopja, ki je v lasti toženk. Zato brez pisnega dogovora z dne 28. 9. 1998, na katerem temeljita primarni in podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, nimata dostopa do svoje nepremičnine. Že to dejstvo ter vse okoliščine v zvezi s sklepanjem navedenega dogovora dokazujejo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o nesporazumu glede vsebine dogovora nepravilna. Dogovor je bil posledica med pravdnimi strankami sklenjene razdružitvene pogodbe z dne 18. 7. 1979 ter sodne poravnave z dne 26. 2. 1988. Tožnik je dogovor podpisal in se z njegovo vsebino v celoti strinjal. Šele z realizacijo dogovora v zemljiški knjigi bo toženi stranki omogočen neoviran dostop do gospodarskega poslopja, kot je bilo dogovorjeno v prej navedenih listinah. Sedanje neurejeno lastniško stanje pa tožniku omogoča samovoljno in šikanozno ravnanje napram toženkam. Zgolj navedba tožnika, da je bil glede vsebine dogovora v zmoti, ne pomeni, da je šlo za nesporazum in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.
Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne pravdne stranke. Obe predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika ter potrditev tistega dela sodbe, s katerim nasprotna stranka ni uspela, pri čemer ponavljata že tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbah izražena dejstva in stališča. Pritožbi sta utemeljeni.
Pri odločanju o primarnem in podrednem nasprotnem tožbenem zahtevku, ki ju tožena stranka temelji na dogovoru z dne 28. 9. 1988 (v nadaljevanju Dogovor), je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč. Do nesporazuma, katerega posledica je, da pogodba ne nastane, pride, kadar so pogodbene stranke prepričane, da se strinjajo o tem, kar so se dogovorile v zvezi z pogodbo, kasneje, pri izpolnjevanju tega, kar naj bi bilo dogovorjeno, pa se izkaže, da dejansko ni soglasja o naravi ali podlagi pogodbe ali predmetu obveznosti (prim. 63. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, katerega je potrebno uporabiti glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Iz ugovorov tožeče stranke, torej njene trditvene podlage v zvezi z nasprotno tožbo, niti smiselno ne izhajajo trditve, da do sklenitve Dogovora sploh ni prišlo zaradi nesporazuma. Tožeča stranka se namreč brani, da ni prišlo do realizacije Dogovora in da se niso dogovorili za solastnino temveč za skupno lastnino, kar pa glede na zakonodajo ni možno. Tožeča stranka torej trdi, da je bil Dogovor sklenjen, ni pa bil realiziran, smiselno zato, ker to, kar so se dogovorili po materialnem pravu ni mogoče realizirati. Zaradi materialnopravno zmotnega naziranja prvostopenjsko sodišče v sodbi ni ugotavljalo oziroma obrazložilo vseh pravnorelevantnih dejstev. Dogovor je bil namreč sklenjen. Ali je Dogovor tak, kot je bil sklenjen, podlaga za drugačna lastninskopravna razmerja na sporni parceli od v zemljiški knjigi vknjiženega, in če, kakšna so ta lastninskopravna razmerja, pa bo moralo presoditi sodišče v tem postopku.
Od lastninskopravnega režima na sporni parceli pa je odvisna tudi usoda tožbenega zahtevka po tožbi. Za razsojo je relevantno, ali je zemljišče v izključni lasti tožnika ali pa gre za solastnino ali skupno lastnino pravdnih strank. Izključni lastnik namreč vsa lastninskopravna upravičenja na stvari izvršuje sam, solastniki oziroma skupni lastniki pa skupaj (prim. člene 66 in 67 ter 72 Stvarnopravnega zakonika – SPZ oziroma 14., 15. in 17. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR).
Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbama obeh pravdnih strank ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava namreč na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. V takšnem primeru pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali bo izjemoma sodbo razveljavilo. Pritožbeno sodišče se je odločilo za izjemo, saj bo potrebno ugotavljati cele sklope dejanskih in pravnih vprašanj; če bi to storilo samo, bi strankama odvzelo možnost pritožbe. To pa je v nasprotju s 25. členom Ustave RS. Razen tega bi postopek na drugi stopnji zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.
V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje Dogovor šteje za sklenjen ter ugotovi in v sodbi obrazloži pravnorelevantna dejstva o tem, ali je Dogovor podlaga za pridobitev katere od oblik lastninske pravice, ki ju zatrjuje tožena stranka. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da za pridobitev skupne lastnine samo nedoločenost deležev ni dovolj in da zakon za primer nedoločenosti deležev pri lastninski pravici več oseb na nerazdeljeni stvari določa domnevo o enakih deležih (13. člen ZTLR oziroma 65. člen SPZ). Nato naj upoštevajoč trditveno podlago obeh strank ponovno odloči o utemeljenosti njihovih zahtevkov.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.