Jedro

Določitev deležev na skupnem premoženju še ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - A) tako, da se zavrnejo tožbeni zahtevki iz III., V. in VI. točke izreka, ki glasijo: „ III. Ugotovi se, da je tožnica Š. I., EMŠO 000, solastnica dvosobnega stanovanja št. 16 v III. nadstropju v izmeri 45,71 m2 s kletjo št. 16 v kletni etaži v izmeri 4,69m2 v S., NHM 9, stoječe na parc. št. 373/5 k.o. X., do ½.

V. Ugotovi se, da je tožnica Š. I. lastnica 50 delnic K., d.d., in 22 delnic banke Y., rednih, ki so pri KDD Ljubljana vpisane na ime S. I., in sicer delnice banke Y. na računu številka 001, delnice K., d.d., pa na računu številka 002, kar je dolžan S. I. priznati in tožnici izročiti navedene vrednostne papirje, sicer se bo tožnica vpisala kot lastnica vrednostnih papirjev na podlagi te sodbe.

VI. Ugotovi se, da je tožnica Š. I. solastnica osebnega vozila Jaguar S type, letnik 1998, reg. št. 003 do ½“; - B) v IV. točki izreka pa tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 14.085,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo - od zneska 5.000,00 EUR od 11.1.2011 dalje do plačila, - od zneska 7.450,00 EUR od 11.2.2011 dalje do plačila, -od zneska 1.500,00 EUR od 15.6.2011 dalje do plačila, -od zneska 135,40 EUR od 30.11.2011 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi dvosobno stanovanje št. 16 v III. nadstropju na naslovu S., stoječe na parc. št. 373/5 k.o. X., denarna sredstva na bančnem varčevalnem računu št. 004 pri banki S., d.d., v višini 28.170,00 EUR, 100 delnic K., 43 delnic banke Y. in osebno vozilo Jaguar S Type, črne barve, letnik 1998, reg. št. 003 ter da delež pravdnih strank na skupnem premoženju znaša 50% za vsako pravdno stranko (I. in II. točka izreka). V III, IV., V. in VI. točki izreka pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na delitev predmetov skupnega premoženja z določitvijo solastniških deležev na predmetih skupnega premoženja v višini 50% za vsako pravdno stranko. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžan tožnici povrniti toženec v znesku 1.670,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, kdaj je med pravdnima strankama ugasnila ekonomska skupnost, kar je bistvena okoliščina, ki je pomembna za ugotavljanje, kaj sodi v skupno premoženje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je del denarnih sredstev dobil kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar ne sodi v skupno premoženje. Glede na to, da so bili njegovi dohodki vsaj trikrat večji od tožničinih, je odločitev o 50% deležu na skupnem premoženju napačna. Takšne razlike v dohodkih se ne da relativizirati s tožničinim delom v gospodinjstvu. Predlagal je postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi natančneje ugotovil dohodek pravdnih strank, a mu sodišče ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odločilo, da zakonske zamudne obresti od skupnih prihrankov tečejo od 1.1.2011. Ni odločilo o dovoljenosti spremembe tožbe. Ni pridobilo podatkov o varčevalnem računu tožnice, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnica je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je prenehala življenjska skupnost pravnih strank, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala decembra 2010 (drugi odstavek 9. točke obrazložitve).

6. Glede višine prispevkov pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo dohodkov pravdnih strank za čas od leta 1992 do 2010, kot so bili razvidni iz odločb o odmeri dohodnine. Ugotovilo je, da razen v letu 2004, med dohodki pravdnih strank ni bilo bistvenih odstopanj. Tožničini obdavčljivi dohodki so bili v desetih letih višji od toženčevih, v letu 1994 toženec ni imel obdavčljivih dohodkov, v ostalih osmih letih pa je imel toženec višje dohodke od tožnice. Ker se v sporu o deležu zakoncev na skupnem premoženju ne upošteva le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kot so varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del in skrb za ohranitev premoženja (1), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil toženec prvih dvanajst let na delu v tujini, tako da je bila v tem obdobju celotna skrb za varstvo in vzgojo obeh otrok pravdnih strank in skrb za gospodinjstvo na tožnici, je odločitev o enakem prispevku pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja materialnopravno pravilna, in sicer tudi ob upoštevanju zneska 1.420,00 EUR kot toženčevega vložka iz njegovega posebnega premoženja k nastanku skupnega premoženja. Zato pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovljene deleže pravdnih strank, niso utemeljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo višino dohodkov pravdnih strank, so pritožbene navedbe, da bi moralo zaradi ugotovitve višine dohodkov izvesti tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, neutemeljene.

7. Pritožbene navedbe v zvezi z delnicami, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženec kupil certifikate od obeh otrok po razpadu skupnosti, so prepozne (286. člen ZPP). Navedene trditve je toženec podal po prvem naroku, brez navedbe razlogov, zakaj trditev ni mogel brez svoje krivde pravočasno postaviti. Poleg tega pa so navedene trditve nerazumljive in tudi sicer v nasprotju s toženčevo izpovedbo, podano na glavni obravnavi dne 25.1.2013 (list. št. 66), kjer je priznal, da delnice spadajo v skupno premoženje.

8. Ker se je toženec spustil v obravnavanje zadeve po spremenjeni tožbi, se šteje, da je v spremembo tožbe privolil (drugi odstavek 185. člena ZPP). Zaradi toženčeve privolitve v spremembo tožbe pa izdaja posebnega sklepa sodišča o dovolitvi spremembe tožbe ni bila potrebna (2). Zato tudi pritožbeno zatrjevanje kršitve postopkovnih pravil ni utemeljeno.

9. V skladu z določilom 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Dokazovanje pa obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo (213. člen ZPP). Ker toženec nasprotnega tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi sredstva na varčevalnem računu tožnice, ni postavil, poizvedb o sredstvih na toženkinih računih sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo.

10. Kljub temu, da se delitev skupnega premoženja opravi v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. -130. člen ZNP, 60. člen ZZZDR), sodna praksa izjemoma dopušča delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če za to obstajajo posebne okoliščine (3) (npr. soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini, nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem). Glede na to, da se toženec z delitvijo skupnega premoženja v pravdnem postopku ni strinjal, odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku na delitev stanovanja, delnic in avta (III., V. in VI. točka izreka) ugodilo, ni pravilna. Določitev deležev na skupnem premoženju namreč še ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja. Ker je delitev skupnega premoženja (razen v posebnih primerih) pridržana nepravdnemu sodišču, je pritožbeno sodišče iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi in sodbo v III., V. in VI. točki izreka spremenilo tako, da je sodbo zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Tudi dajatveni zahtevek na izplačilo polovice vrednosti prihrankov pravdnih strank pomeni civilno delitev skupnega premoženja. Vendar pa je delitev v tem primeru dovoljena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z navedenimi sredstvi, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, razpolagal brez soglasja tožnice. Nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem predstavlja tako posebno okoliščino, ki dopušča delitev v pravdnem postopku. Po ugotovitvi višine skupnih prihrankov je sodišče toženca tako pravilno obvezalo na plačilo polovice vrednosti prihrankov, in sicer na plačilo zneska 14.085,00 EUR. Pritožba pa je utemeljena v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti. Toženec je enostransko razpolagal s skupnimi prihranki po prenehanju življenjske skupnosti, ko je sredstva dvignil z računa, in sicer je dne 11.1.2011 dvignil 10.000,00 EUR, dne 11.2.2011 znesek 14.900,00 EUR in dne 15.6.2011 znesek 3.000,00 EUR, znesek 270,80 EUR pa je bil v času oprave poizvedb o stanju še na računu. V primeru nedovoljenega razpolaganja so del skupnega premoženja tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva pridobitve, če je pridobitelj nepošten oziroma od dneva postavitve zahtevka (193. člen OZ). Toženec je bil nepošten z dnem dvigov prihrankov z varčevalnega računa (4) (ne pa z dnem prenehanja življenjske skupnosti, kot je štelo sodišče prve stopnje), zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od prvega dviga, to je zneska 5.000,00 EUR od 11.1.2011 dalje do plačila, od zneska 7.450,00 EUR od 11.2.2011 dalje do plačila, od zneska 1.500,00 EUR od 15.6.2011 dalje do plačila, od zneska 135,40 EUR pa od postavitve zahtevka, to je od 30.11.2011 dalje do plačila (peta alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. V skladu z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo, odloči o stroških postopka. Po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke na delitev skupnega premoženja zavrnjen, delno pa je bil tudi spremenjen tek zakonskih zamudnih obresti. Ker z obravnavo navedenega zahtevka na delitev solastnine v pravdnem postopku niso nastali posebni stroški, s spremembo teka zakonskih zamudnih obresti, ki so akcesorna terjatev, pa se uspeh pravdnih strank ni spremenil, odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo pravdnih stroškov tožnice naložilo tožencu, ostaja pravilna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP.

13. Upoštevaje pritožbeni uspeh toženca z neznatnim delom zahtevka (glede teka zakonskih zamudnih obresti) ter okoliščine, da z zahtevkom na delitev skupne lastnine posebni stroški postopka niso nastali, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnega izdatka, ker z njim prvotožnica ni v ničemer prispevala k odločitvi višjega sodišča (155. člen ZPP), je slednje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) drugi odstavek 59. člena ZZZDR.

(2) D. Wedam Lukić: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 206. (3) Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, letnik 2011, št.1-2, stran 39. (4) enako: sodba in sklep VS RS II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009.