Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača pogodbeno kazen v višini 19.742,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 429,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobival specialna poslovna znanja v smislu specifičnega know-how. Pove, da je sodišče za to posebno znanje napačno štelo zgolj razna izobraževanja, ki jih je bil toženec deležen pri tožeči stranki v času zaposlitve, na podlagi ugotovitve, da so bila izobraževanja plod lastnih analiz tožeče stranke ali pa so jih pripravili zunanji izvajalci in jih prilagodili njenim potrebam ter da so bila izobraževanja ciljno usmerjena za potrebe dela toženca in da ne gre za splošna znanja, ki bi jih lahko toženec lahko pridobil drugje. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na čem temelji zaključek, da takih znanj toženec ne bi mogel pridobiti drugje, saj enaka izobraževanja za svoje zaposlene organizirajo tudi druge slovenske zavarovalnice. Toženec je moral pri Zavarovalnici A. najprej čez številna izobraževanja, preden jih je lahko začel uspešno tržiti, torej kljub temu, da je prej dolga leta prodajal zavarovanja pri drugi zavarovalnici (tožniku). Meni, da tožnik na tem področju ni izumil nič novega, nič svojega, nič, kar bi mu lahko prinašalo posebno prednost na trgu in kaj takšnega niti ni dokazoval, kaj šele dokazal. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je zaradi njegove prerazporeditve h konkurenčni zavarovalnici tožnik izgubil stranke in se zmanjšal njegov dohodek. Za tak zaključek sodišča manjka vzročna zveza, da je ravno zaradi prerazporeditve toženca k zavarovalnici A., tožnik izgubil stranke. Meni, da je sodišče pri tem zgolj sledilo njegovim navedbam (in z njimi skladnimi izpovedbami prič), da gre za specifična znanja, ki imajo zanj veliko vrednost. Predlaga izvedbo dokaza z izvedencem zavarovalniške stroke za oceno ekskluzivnosti izvedenih izobraževanj in njihovega pomena za konkurenčno prednost posamezne zavarovalnice proti drugi. Po njegovem mnenju iz samih naslovov izobraževanj izhaja, da ne gre za specifična izobraževanja, temveč za izobraževanja za pridobitev veščin, ki so potrebne za uspešno delo (prodajo), ki pa bi jih lahko pridobil tudi drugje, zato ne morejo biti predmet konkurenčne klavzule. Pove, da zunanji izvajalci vedno prilagodijo izobraževanje naročniku. Poudarja, da ima vsebinsko enaka izobraževanja tudi njegov sedanji delodajalec. Zatrjuje, da so priče, predlagane s strani tožeče stranke, zaradi lojalnosti in vezanosti njihove plače na prodajo izpovedovale v njen prid. Trdi, da nobena izobraževalna prodajna tehnika, prijem ali podobno ni patentiran ali drugače zaščiten kot ekskluzivni know-how tožeče stranke, poleg tega gre za prijeme, ki so izpiljeni do skrajnosti in so ta znanja splošno dostopna, tako da tožeča stranka na tem področju ni mogla razviti specifičnih metodologij, ki bi ji dajale konkurenčno prednost. Izpostavlja dele izpovedi prič, ki to potrjujejo. Meni, da informacij, za katere tožeča stranka ne bi želela, da jih izvedo drugi konkurenčni subjekti, ni mogoče zaščititi s konkurenčno klavzulo, saj so zaščitene že s prepovedjo razkrivanja poslovnih skrivnosti. Meni, da bi sodišče moralo pojasniti, kako si lahko konkurenčna zavarovalnica pomaga z "znanjem", ki ga je toženec pridobil pri tožeči stranki. Kot smisel oziroma namen konkurenčne klavzule navaja prepoved nelojalnega konkuriranja, torej prepoved prenosa znanja in izkušenj, ki izboljšujejo konkurenčni položaj enega subjekta na račun drugega. Kolikor se je tožeča stranka želela zaščititi zaradi bogatih izobraževanj toženca, bi to lahko storila s sklenitvijo pogodb o izobraževanju (kar je tudi storila), ne more pa to biti predmet konkurenčne klavzule. Nasprotuje stališču, da zaradi določenih znanj, ki jih je pridobil pri toženi stranki, nikoli ne sme zamenjati delodajalca in se zaposliti v isti panogi, pri čemer je izobraževanje celo obveznost delavca. Glede seznanjenosti toženca s skadencarjem ponovno izpostavlja, da so z njim seznanjeni še najmanj referenti v oddelku tarifacije, ki so te sezname pripravljali, pa ti referenti v svojih pogodbah nimajo dogovorjene konkurenčne klavzule. Tožnik tako ni izkazal, kako bi si druga zavarovalnica dejansko pomagala z njenim skadencarjem. Navaja, da so prehodi zaposlenih med posameznimi zavarovalnicami povsem normalni in gre za naraven karierni tok, ki ga ne bi smelo prekinjati nerazumno vztrajanje pri konkurenčni klavzuli brez dejanske realne podlage v bojazni pred razkrivanjem ključnih notranjih informacij. Kot nevzdržno graja ugotovitev sodišča, da tožencu ni bila onemogočena pridobitev primerne zaposlitve. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo bolj natančno obrazložiti, zakaj konkurenčna klavzula in pogodbena kazen nista v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami toženca. Vztraja, da ne glede na morebitno drugačno dosedanjo prakso sodišč, pogodbena kazen ni instrument, ki bi bil dopusten v delovnem pravu. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso v medsebojnem nasprotju niti v nasprotju z izrekom.
6. Pritožba predvsem nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil tehnična proizvodna ali poslovna znanja, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena ZDR1. 7. Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta so zlasti naslednja: - da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006 in aneksom z dne 15. 1. 2013, na delovnem mestu zavarovalni zastopnik; - da je bila tožencu izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, na tej podlagi pa mu je delovno razmerje prenehalo dne 22. 1. 2015, na kar se je z 22. 3. 2015 zaposlil kot zavarovalni zastopnik pri Zavarovalnici A., podružnica v Sloveniji; - da tožeča stranka toženca ni odvezala spoštovanja pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule in je bil slednji tako ob zaposlitvi pri novem delodajalcu vezan s konkurenčno klavzulo; - da je toženec pri svojem delu pri tožeči stranki pridobival poslovna znanja, ki so lastna tožeči stranki; - da je bila konkurenčna klavzula določena v trajanju 24 mesecev; - da konkurenčna klavzula ni izključevala nove zaposlitve toženca; - da je bilo dogovorjeno ustrezno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule (40 % toženčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja); - da je toženec z zaposlitvijo pri novem delodajalcu kršil konkurenčno klavzulo in je zato tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
8. Na podlagi zgoraj navedenih pravno pomembnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da je bila konkurenčna klavzula med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je dva meseca po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena pogodbe o zaposlitvi (A1). Tudi glede dokazne ocene v zvezi z izpovedmi prič, strank in listinskimi dokazi pritožbeno sodišče nima dvoma, soglaša tudi z navedenimi razlogi in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.
9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožeča stranka nima pravne podlage za zahtevek za plačilo pogodbene kazni, ker je z dopisom z dne 19. 3. 2015 toženec enostransko odstopil od konkurenčne klavzule. ZDR-12 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ3, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobival poslovna znanja, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za splošna znanja, ki bi jih toženec lahko pridobil pri delu pri katerikoli drugi zavarovalnici. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen "know‑how", je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja4. V zadevi, ki je v bistvenem podobna obravnavani5, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožencu kot zavarovalnemu zastopniku v času zaposlitve pri tožeči stranki omogočeno posebno usposabljanje in dodatno izobraževanje in je tako posebno znanje pridobil. Enako je dokazala tožeča stranka v obravnavani zadevi. Za ugotovitev, ali je pri tožeči stranki pridobljeno znanje toženca takšno, da pomeni posebno vrednost v okviru njenega poslovanja, ni odločilno, ali so seminarji, ki jih je obiskoval, splošno dostopni, oziroma ali na katere od njih pošiljajo svoje zaposlene tudi druge zavarovalnice. Toženec je pri tožeči stranki z udeležbo na različnih s strani tožene stranke izbranih seminarjih in delavnicah ob vpogledu v relevantne podatke o poslovanju tožeče stranke pridobil celokupno znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke. Katerih seminarjev, delavnic ali siceršnjih izobraževanj se bo toženec udeležil v okviru svojega dela za tožečo stranko, je bila odločitev tožeče stranke, ki je že s samo izbiro tožencu nudila pridobitev posebnega skupka znanj. Novi delodajalec toženca tako ni pridobil zgolj izkušenega delavca z veliko znanji in veščinami, ki bi jih lahko pridobil pri delu za katerokoli drugo zavarovalnico.
11. Za veljavno sklenitev konkurenčne klavzule ni pogoj, da je znanje, ki ga je pridobil delavec pri delodajalcu, specifično oziroma ekskluzivno in vezano zgolj na tega delodajalca v smislu, da istovrstnih izobraževanj sploh ne bi mogel biti deležen na prostem trgu oziroma pri konkurenčni zavarovalnici. V kolikor bi sledili takemu stališču, bi bilo s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le pravno zaščitena (patentirana ipd.) znanja, kar pa ne izhaja iz zakona in sodne prakse. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco6. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. 12. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice7. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki8. 13. Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Zato določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda9. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
14. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi toženčevih nadrejenih oziroma sodelavcev, ki so še zaposleni pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.
15. Toženec odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino pogodbene kazni, v pritožbi izrecno ne izpodbija in v zvezi s tem ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.
16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 81/01 in nasl. - OZ. 4 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 233/1999 z dne 7. 3. 2000. 5 Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 161/2010 z dne 12. 5. 2010. 6 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008. 7 Prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008. 8 Prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in opr. št. Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005. 9 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016.