Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o opravljanju funkcije direktorice in odpovedi delovnega razmerja, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še traja, za razveljavitev sklepa o prenehanju funkcije, za reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma opozarja, da je v 8. točki izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pomotoma zamenjalo vlogi pravdnih strank. Pove, da je bila v resnici tožnica tista, ki je ugovarjala glede vseh svojih zavrnjenih dokaznih predlogov, tožena stranka pa je iz previdnosti ugovarjala, da ni bil zaslišan A.A.. Sklicuje se na to opozorilo na procesne kršitve in ponavlja, da sodišče spornega predmeta ni vsestransko razčistilo. Meni, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je odločala, komu iz ukinjene direkcije odpovedati pogodbo o zaposlitvi in komu ponuditi prosto delovno mesto direktorja novoustanovljene direkcije. Zatrjuje, da je bila izločena iz izbire glede delovnega mesta direktorja novoustanovljene direkcije zaradi dveh osebnih okoliščin, tj. zaradi prepričanja o nujnosti transparentnega delovanja pri poslovanju in pri upravljanju kadrov ter zaradi opozarjanja na nepravilnosti pri toženi stranki. Zatrjuje, da je imela tožena stranka po njenem opozorilu na nepravilnosti marca 2014 do nje negativen odnos. Meni, da je bila pri izbiri direktorja novoustanovljene direkcije diskriminirana v primerjavi z B.B.. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka dokazati, da je bilo različno obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi zaposlenimi upravičeno. Skladno z odločitvami Ustavnega sodišča in sodne prakse Evropskega sodišča o človekovih pravicah bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh relevantnih dejstev, v konkretnem primeru do tega, ali je tožnica izkazala obstoj neenakega obravnavanja na podlagi osebne okoliščine, in če bi bil odgovor pritrdilen, obrazloženo odločiti, ali je tožena stranka dokazala, da je bilo neenako obravnavanje upravičeno. Zatrjuje, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pavšalna, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa zatrjuje še zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede nediskriminacije tožnice. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede izjave volje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sta izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zastopnika izredne uprave A.A. in C.C., pod njo pa sta podpisana A.A. in D.D.. Opozarja, da slednji ne razume slovenščine, zato je vprašanje, ali je s podpisom odpovedi lahko podal svobodno in resno izjavo volje za odpoved. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka izkazati, da je predsednik uprave vedel, kaj podpisuje, sodišče prve stopnje pa bi ga moralo o tem nujno zaslišati. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, saj vprašanje reorganizacije pri toženi stranki ni vprašanje avtonomije delodajalca, temveč golega obstoja odpovedi, torej pristnosti ali fiktivnosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi se v primerih utemeljenega dvoma o obstoju poslovnega razloga sodišče moralo spustiti v presojo načina reorganizacije delovnega procesa po vsebini. Po njenem mnenju je treba potegniti jasno ločnico med ugotavljanjem, ali odpovedni razlog dejansko obstoji in ekonomsko racionalnostjo ter učinkovitostjo kadrovske operacije delodajalca. Meni, da bi moralo sodišče v predmetni zadevi ugotavljati delovne zadolžitve delavcev pred reorganizacijo in po njej ter ali so bile z reorganizacijo v delovni proces uvedene bistvene novosti glede vsebine in načina dela. Prepričana je, da je s svojimi navedbami in izpovedjo dokazala, da je tožena stranka z operacijo „ustanovitve delovnega mesta koordinator kreditno-garancijskega poslovanja in ukinitvijo tožničinega delovnega mesta“ fiktivno reorganizirala delovni proces z namenom odpustiti tožnico. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tudi v delu, ki se nanaša na trditve tožnice glede diskriminacije pri zaposlitvi direktorja Direkcije E.. V 23. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni ponudila tega delovnega mesta zato, ker tožnica za opravljanje dela na tem delovnem mestu ni izpolnjevala vseh zahtevanih pogojev. Tej ugotovitvi tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala, da pri določitvi tožnice kot delavke, ki ji preneha delovno razmerje, ni ravnala diskriminatorno. Ker tožnica ni izpolnjevala pogojev za navedeno delovno mesto, toženi stranki že zato ni mogoče očitati, da je z izbiro druge delavke za zaposlitev na tem delovnem mestu kršila prepoved diskriminacije iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 –ZDR-1). Glede na to se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do trditev tožnice o tem, da je bila diskriminirana zaradi svojih stališč in opozarjanja na nepravilnosti pri toženi stranki. Iz enakega razloga je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pravilno je ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetni zadevi. To so: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu direktorice Direkcije F. po pogodbi o opravljanju funkcije direktorice direkcije z dne 28. 2. 2013, ki je hkrati tudi pogodba o zaposlitvi, - da je tožena stranka tožnici 28. 5. 2015 podala odpoved pogodbe o opravljanju funkcije direktorice direkcije iz poslovnega razloga in odpoved delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), ker je ukinila Direkcijo F. in ukinila delovno mesto njenega direktorja, - da je redna odpoved iz poslovnih razlogov formalnopravno zakonita, čeprav sta v uvodu odpovedi kot osebi, ki sta jo podali, navedena A.A. in C.C., podpisana pa sta predsednik uprave tožene stranke D.D. in član uprave A.A.. Z njunima podpisoma je odločitev uprave veljavno sprejeta, saj je za veljavnost odpovedi ključno, da sta jo podpisala zakonita zastopnika tožene stranke, torej dva izmed treh članov uprave, - da je tožena stranka dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto Direkcija F. in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, - da tožnica ni bila diskriminirana v zvezi z izbiro direktorja nove Direkcije E., saj ni izpolnjevala pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, ter da ni bilo na voljo nobenega drugega prostega delovnega mesta za tožnico (prijave na razpis za prosto delovno mesto koordinator ... so bile mogoče le do 3. 4. 2015, Direkcija F. pa je bila ukinjena s Sklepom o spremembi notranje organizacije tožene stranke 15. 4. 2015).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izjavo volje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved po osebah, ki so za to pooblaščene, in sicer dveh od treh članov uprave, kar nesporno A.A. in D.D. sta. (Zmotna) navedba v uvodu odpovedi, da jo podajata A.A. in C.C., na veljavnost in zakonitost odpovedi ne vpliva, bistveno je, da sta jo podpisali osebi, ki sta pri toženi stranki pooblaščeni, da podata odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem D.D., saj med strankama ni bilo sporno, da je bil on predsednik uprave tožene stranke v času podaje odpovedi, niti da je odpoved podpisal. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica zatrjuje, da predsednik uprave ni mogel svobodno in resno izjaviti svoje volje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi nerazumevanja slovenskega jezika in s tem vsebine odpovedi, pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj so to nedovoljene pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo v 8. točki izpodbijane sodbe s tem, ko je zamenjalo tožečo in toženo stranko v zvezi z grajanjem napak na glavni obravnavi. To na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Res je sicer, da je tožnica pred zaključkom glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje 3. 11. 2014 uveljavljala kršitev drugega odstavka 298. člena ZPP glede vseh zavrnjenih dokaznih predlogov, ki jih je predlagala, in trdila, da sodišče spornega predmeta ni vsestransko razčistilo. Ker tožnica ni navedla, katerih odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo oziroma v čem sodišče ni vsestransko razčistilo spornega predmeta ter katere dokaze bi sodišče prve stopnje moralo še izvesti in za dokazovanje katerih odločilnih dejstev, je ostalo uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP) na ravni pavšalnosti. Tudi v pritožbi tožnica ni navedla, katerih dokazov razen zaslišanja predsednika uprave, sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa bi jih moralo. S tako splošno pritožbeno navedbo pa tožnica ne more uspeti. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb pravdnega postopka, niti določb Ustave RS in Evropske konvencije za človekove pravice.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost odpovednega razloga tudi z ugotavljanjem načina reorganizacije delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 209/2007, VIII Ips 104/2008 in VIII Ips 132/2013). V primeru, ko delodajalec reorganizira delovni proces (organizacijski razlog), lahko sodišče presoja le, ali je poslovni razlog zgolj navidezen, česar pa v predmetni zadevi ni ugotovilo. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka dejansko ukinila delovno mesto direktorice ukinjene Direkcije F., katere dela se sedaj ne opravljajo več, o navideznem odpovednem razlogu ni mogoče govoriti (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 961/2013). Ob tem ni nepomembno, da je tožena stranka že od vsega začetka zatrjevala, da je 31. 3. 2015 ukinila plačilni promet, nehala poslovati s transakcijskimi računi, prenehala s kartičnim poslovanjem in prodala sklad G., čemur tožnica niti ni oporekala, kar vse skupaj gotovo kaže na dejstvo, da Direkcija F. ni bila le navidezno ukinjena, temveč je bil obseg dela v okviru ... bistveno zmanjšan. Legitimna je delodajalčeva organizacijska odločitev o združitvi dveh ali več organizacijskih enot, zaradi katere odpade potreba po vodjih vsake izmed njih. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožena stranka nenazadnje 19. 2. 2016, ko je bila pripojena H. d. d., celo prenehala s poslovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta tožnice le navidezno, da bi prikrila drug razlog za odpoved (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1247/2014).

11. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter listinskih dokazov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na listinske dokaze v zvezi s spremembo sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki, izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. ter prič I.I. in B.B.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.