Jedro

Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožeči stranki odobreno sofinanciranje športnih programov v določeni višini, vendar iz njegove obrazložitve ni razvidno niti dejansko stanje niti razlogi za sprejeto odločitev. Zgolj pavšalno sklicevanje na določbe pravilnika o sofinanciranju in javnega razpisa pa tožeči stranki tudi ne omogoča, da razloge izpodbija, sodišču pa ne omogoča, da preizkusi zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Mestne občine Maribor o sofinanciranju letnega programa športa v Mestni občini Maribor za leto 2013 št. 41101-1/2013 z dne 19. 6. 2013 v delu, ki se nanaša na tožečo stranko odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva tožene stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bilo med drugim odločeno, da bo Mestna občina Maribor (v nadaljevanju: MOM) tožeči stranki sofinancirala program športne vzgoje otrok in mladine v skupni višini 880,00 EUR in sicer eno skupino športne vzgoje mladine v višini 880,00 EUR (36. točka I. točke izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je na Javni razpis za sofinanciranje izvajalcev letnega programa športa v MOM za leto 2013 (Javni razpis) prispelo 146 vlog. V skladu z 11. členom Pravilnika o sofinanciranju letnega programa športa v MOM ( Pravilnik) je popolne vloge obravnavala Komisija za vodenje postopka javnega razpisa za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa v MOM za leto 2013, ki je popolne vloge ocenila na podlagi izpolnjevanja pogojev iz navedenega Pravilnika. Komisija je pri obravnavi vseh popolnih vlog ter na podlagi ugotovitev o izpolnjevanju pogojev in meril oz. kriterijev pripravila predlog sprejetih programov ter predlog višine odobrenih sredstev na podlagi katerega je bilo odločeno, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Župan MOM s sklepom št. 41101-149/2013-20 z dne 13.8.2013. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in navaja, da so kot izvajalec športnih programov prijavili dve skupini in sicer športno vzgojo šoloobveznih otrok in športno vzgojo mladine, zato se z izpodbijanim sklepom, ki jim je priznal sofinanciranje le ene skupine, ne strinjajo. Predlagajo odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se primarno tožba zavrže glede na to, da je tožeča stranka tožbo vložila 13. 9. 2013, sklep o zavrnitvi pritožbe pa je prejela dne 13. 8. 2013. Podredno pa predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne z utemeljitvijo, da je organ pri dodelitvi odločal skladno z razpisnimi pogoji, merili ter ob upoštevanju prisilnih predpisov, vse s ciljem enake obravnave prijaviteljev, vendar pa v okviru razpoložljivih proračunskih sredstev. Zahteva tudi povračilo materialnih stroškov.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bil upravni akt, s katerim je bil končan postopek (sklep Župana Mestne občine Maribor, št. 41101-149/2013-20 z dne 13. 8. 2013) tožeči stranki vročen v času sodnih počitnic (13. 8.), ki trajajo do 15. 8. 2013. Tako je rok za vložitev tožbe začel teči šele od 16. 8. 2013 dalje, zato je tožba vložena dne 13. 9. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pravočasna.

V obravnavani zadevi predstavlja izpodbijana odločitev tožene stranke javno pravno zadevo (stvar) v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V teh zadevah pa je uporaba ZUP subsidiarna in smiselna, kar pomeni, da se uporabljajo tisti instituti, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso se tako v teh postopkih, z uporabo posameznih določb oz. procesnih institutov splošnega upravnega postopka, zagotavlja enako obravnavanje strank (procesno in materialno), odločba pa mora biti obrazložena tako, da je pritožba vsebinsko mogoča. Iz izreka izpodbijanega sklepa (36. točka I. točke izreka) izhaja, da je bilo tožeči stranki odobreno sofinanciranje športnih programov v višini 880,00 EUR. Vendar iz njegove obrazložitve ni razvidno niti dejansko stanje niti razlogi za sprejeto odločitev. Po presoji sodišča namreč zgolj pavšalno sklicevanje na določbe Pravilnika in Javnega razpisa tožeči stranki ne omogoča, da razloge izpodbija, sodišču pa ne omogoča, da na njihovi podlagi preizkusi zakonitost izpodbijanega sklepa. V skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP pa gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če se odločbe ne da preizkusiti.

Zaradi navedenih procesnih kršitev je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep in zadevo po določbi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti tako, da bo odločitev utemeljila z natančnimi razlogi, ki glede na dejansko stanje in materialno pravno podlago narekujejo izpodbijano odločitev glede tožeče stranke.

Sodišče je ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevek tožene stranke za povračilo materialnih stroškov. Po odločbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, do povračila stroškov v pavšalnem znesku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve) upravičena le tožeča stranka. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.