Jedro

Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo, s katero mu je bila prisojena odškodnina v določeni višini, ni pa bilo odločeno o zahtevku nad prisojenim zneskom odškodnine. Razlogi, ki jih je uveljavljal v pritožbi, zato ne morejo biti utemeljeni. O zavrnitvi dela zahtevka je bilo odločeno šele z dopolnilno sodbo, zoper to pa tožnik ni vložil pritožbe.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe tožene stranke se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 63,34 EUR.

III. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje in tožniku naložilo povrnitev dela toženčevih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Z dopolnilno sodbo z dne 20. 7. 2015 je odločilo, da se, kar zahteva tožnik več ali drugače, zavrne.

3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mu prisodi pravično denarno odškodnino oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prisojena odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice je prenizka. Pri odločitvi o stroških postopka bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik v celoti uspel glede temelja in tako njegov uspeh znaša 56,25 % in ne le 12,5 %, kot je ugotovljeno v sodbi.

4. Toženec v pritožbi zoper sodbo v ugodenem delu uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Meni, da je izrek sodbe pomanjkljiv, ker bi moralo sodišče zahtevek v presežku zavrniti. Nekorektno in nepopolno ter v nasprotju z zapisom je povzeta izpovedba A. A. V sodbi je navedeno, da je priča izpovedala, da ni videla fizičnega obračunavanja in tudi ni slišala nič omembe vrednega, iz zapisa pa izhaja, da je priča videl, da ni prišlo do fizičnega obračunavanja niti do udarca ali do vlečenja za jopico, in da je slišal, da sta se kregala. Iz poškodbenega lista ne izhaja, da bi tožnik dobil udarce v levo stran obraza. To izhaja samo iz zapisa anamneze v poškodbenem listu. Izvedenčeva ugotovitev, da je bila ob pregledu pri osebnem zdravniku vidna lažja oteklina levega lica, ni njegova, ampak je lahko podana le na podlagi izvida osebnega zdravnika, sodba pa je spregledala, da se je tožnik pri njem oglasil šele štiri dni po dogodku. Glede na zapis v poškodbenem listu je oteklina, ki jo je opazila osebna zdravnica, morala izhajati iz drugega dogodka. Take rdečine ni opazil niti B. B. takoj po dogodku. Njegova izjava je v sodbi povsem ignorirana, čeprav je ena najpomembnejših prič dogodka. Pri oceni verodostojnosti prič C. C. in A. A. je sodba spregledala, da sta bili za opravljeno delo pri tožencu že davno plačani in nimata več razloga, da bi govorili neresnico. Ocena sodbe, da ne verjame, da bi si tožnik izmislil poškodbe oziroma si jih celo sam povzročil, morda ne izhaja povsem iz realnega življenja. Tožnik in njegova mati poskušata vse, da bi tožnik obupal in prenehal s poslovanjem svojega lokala v pritličju. Povzročata mu škodo, tako da pred vhod v lokal nastavlja obešeno perilo, zapira glavna vhodna vrata v objekt, dnevno parkira pred vhodom, zaseda parkirna mesta, ki pripadajo tožniku, namerno zaparkira goste, ovira dobavo pijače, pri tem pa se prikazuje kot žrtev. Zaradi tega je moral vložiti tožbo. Nekorektno, neutemeljeno in zavajajoče je sklicevanje sodbe na odločbo o prekršku, ki ni pravnomočna in dokončna in ki se sklicuje na zaslišanji prič z dne 17. 5. 2013, izdana pa je bila 29. 3. 2013. Še bolj pristranska in v nasprotju z dejanskim stanjem pa je navedba, da so toženec in priči skupaj popivali v lokalu, od koder so prišli na parkirišče. To ne izhaja iz nobene listine v spisu. Navajanje tožnika in njegove matere, da je toženec prišel iz gostilne na drugi strani ceste, pa je povsem neverodostojno, saj tega tožnik niti v tožbi niti v zaslišanju na policiji ni navedel. Prisotnost matere in to, da so toženec in priči prišli iz gostilne, je prvič omenil šele v zaslišanju na obravnavi. Iz primerjave zaslišanja tožnika in matere pa izhaja, da sta njuni izpovedbi zelo neverodostojni. Nepopolno je bilo ugotovljeno, da jopice ni strgal sam tožnik. Iz fotografij je razvidno, da so vse nitke na obeh straneh raztrganine praktično enako dolge, na začetku pa se nahaja še prešita obroba, kar pomeni, da se jopica na tem mestu izredno težko strga in da je strganina povzročena s škarjami ali drugim ostrim predmetom.

5. Toženec je v dopolnitvi pritožbe navedel, da je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo zahtevi za sodno varstvo in postopek o prekršku ustavilo.

6. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

7. Toženčeva dopolnitev pritožbe je prepozna. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbo zoper sodbo je treba vložiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP). Glede na to, da je bila toženčevemu pooblaščencu sodba vročena 2. 3. 2015, je dopolnitev pritožbe, vložena 4. 8. 2015, prepozna.

9. Toženčevi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka sodbe, da je toženec udaril tožnika v obraz, niso utemeljeni. Ob nasprotujočih trditvah pravdnih strank o poteku dogajanja pred F. na Š. pozno popoldan 9. 11. 2012 in nasprotujoči vsebini izpovedb strank in prič je v sodbi pravilno dana odločilna teža izvedenčevemu izvidu in mnenju. Izvedenec je upošteval izvid urgentne ambulante, v katerem je naveden boleč pritisk na levo ličnico, v povzetku anamneze pa, da je tožnik prejel več udarcev v levo stran obraza, in izvid osebnega zdravnika, v katerem je opisana lažja oteklina levega lica in manjša ranica na notranji strani na ustni sluznici ki je posledica zunanjega pritiska na zobe. Na podlagi teh zapisov je izvedenec podal mnenje, da je tožnik utrpel (ne močan) udarec v lice. Tako glede otekline kot glede ranice na notranji strani ust je navedel, da sta posledica zunanjega pritiska. Glede na to, da je izvedenec potrdil tožbene trditve o obstoju poškodbe in načinu njenega nastanka, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene izpodbijane sodbe o verodostojnosti tožnikove izpovedbe in neprepričljivosti toženčevega ugovora, da je prišlo le do besednega konflikta.

10. Pritožbena trditev, da izvid osebne zdravnice izvira iz drugega škodnega dogodka, je preveč splošna, da bi mogla vzbuditi dvom v pravilnost sporne ugotovitve. Navedbe, da mu tožnik in njegova mati nagajata in povzročata škodo, je toženec prvič podal v pritožbi in so zato – ob izostanku opravičljivega razloga – neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na izvedensko mnenje zatrjevane nedoslednosti v povzemanju izpovedb posameznih prič ne morejo imeti pomembnejše teže. Enako velja za izjavo B. B., ki v pravdi niti ni bil zaslišan in tako sodišče njegove verodostojnosti niti ni moglo oceniti. Glede na to, da tožnikove trditve o fizičnem konfliktu potrjujejo izvidi in izvedensko mnenje in da so vse priče izpovedale o besednem konfliktu med pravdnima strankama, ni bilo podlage za večjo dokazno težo izpovedb prič, na katere se sklicuje pritožba, niti za na drugih okoliščinah temelječ zaključek, da je tožnik poškodbo utrpel v drugem dogodku (npr. toženčevo opozorilo na možnost, da je bila tožnikova jopica raztrgana na drug način). Povzemanje celotne vsebine dejanskega stanu prekrška, ki je bilo podlaga izreku globe v postopku o prekršku bi sicer moglo vzbuditi pomisleke, da je bila nepravnomočni odločbi o prekršku dana prevelika teža. Glede na zadostno dokazno moč ostalih dokazov, ki potrjujejo tožnikove navedbe, pa odločba o prekršku predstavlja le indic, ki sicer govori v prid tožnikovi trditvi o toženčevem nedopustnem ravnanju, a ima v dokazni oceni obroben pomen.

11. Neutemeljeni so tudi tožnikovi pritožbeni očitki o prenizki odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti. Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo, s katero mu je bila prisojena odškodnina v višini 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in odločeno o stroških postopka, ni pa bilo odločeno o zahtevku nad prisojenim zneskom odškodnine. Razlogi, ki jih je uveljavljal v pritožbi, zato ne morejo biti utemeljeni. O zavrnitvi dela zahtevka je bilo odločeno šele z dopolnilno sodbo, zoper to pa tožnik ni vložil pritožbe.

12. V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je ugotovljeni obseg škode ustrezno ovrednoten v znesku prisojene odškodnine.

13. Utemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Po uveljavljenem stališču sodne prakse se v odškodninskih sporih, v katerih sta sporna tako temelj kot višina zahtevka, uspeh praviloma ugotavlja ob ločenem ugotavljanju deleža uspeha glede temelja in glede višine zahtevka. Ker je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa glede 12,5 % zahtevka, njegov uspeh znaša 31 %. Glede na ugotovljeni znesek potrebnih stroškov v višini 929,39 EUR mu je toženec dolžan povrniti 288,11 EUR. Upoštevaje znesek toženčevih potrebnih stroškov v višini 509,35 EUR je upravičen do povrnitve 351,45 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 63,34 EUR.

14. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče toženčevo dopolnitev pritožbe zavrglo (352. člen ZPP), tožnikovi pritožbi v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, ugodilo in znesek dolžnih stroškov znižalo na 63,34 EUR, sicer pa obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper odločitev o stranski terjatvi, toženec pa s pritožbo ni uspel, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).