Jedro

Tožnik je bil na dan 1. 1. 2016 upokojen in hkrati opravljal dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredil sam. Toženka je zato z izpodbijanima odločbama pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnik od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 5. 2016 in z dne 3. 3. 2016 ter da tožnik od 1. 1. 2016 dalje nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-2) za 10 ur na teden. Presodilo je, da je odločitev toženke pravilna, saj tožnik v zakonskem roku ni sam uskladil svojega statusa glede na veljavno zakonodajo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da že od leta 1999 opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. S pravnomočno odločbo ZPIZ mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 dalje. Po takrat veljavnih predpisih se je lahko upokojil in ob tem ohranil podjetje. Z izpodbijanima odločbama mu je toženka delno odvzela lastnost uživalca pokojnine, mu prenehala izplačevati četrtino pokojnine in mu naložila plačilo prispevkov za socialno varnost. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da toženka z izpodbijanima odločbama ni posegla v pravico do starostne pokojnine, ker je bilo o tem odločeno s posebno odločbo z dne 17. 10. 2016, ki ni predmet tega postopka. Pravica do starostne pokojnine je neločljivo povezana s statusom uživalca pokojnine. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni podana kršitev načela enakosti pred zakonom. ZPIZ-2 vseh zaposlenih ni postavil v enak položaj, kar kažejo primeri določenih priviligiranih skupin, to so uživalci pokojnin, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, uživalci pokojnin, ki prejemajo dohodke iz naslova civilnih pogodb ter uživalci pokojnin, ki delujejo v enoosebni gospodarski družbi. Tem skupinam ni potreben ponoven vstop v zavarovanje. Za razlikovanje med njim in navedenimi skupinami ne obstaja noben razumen, stvarno utemeljen razlog. Meni, da je podana tudi kršitev načela zaupanja v pravo, kršitev pravice do lastnine, pravice do socialne varnosti ter pravice do svobodne gospodarske pobude.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Tožnik ima na podlagi odločbe toženke z dne 26. 1. 2006 pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 dalje. Že v času izdaje te odločbe je bil v Poslovni register Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik s firmo Poslovanje z lastnimi nepremičninami in njihovo dajanje v najem, B. P., s. p. To dejavnost še vedno izvaja. Toženka je z odločbo z dne 3. 3. 2016 po uradni dolžnosti odločila, da ima tožnik od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 16. 5. 2016 tožnikovo pritožbo zavrnil. Navedeni odločbi o ugotovitvi lastnosti zavarovanca z dne 3. 3. 2016 in z dne 16. 5. 2016 sta predmet tega spora.

7. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 v letu 2012 so bile na področju opravljanja samostojne dejavnosti uživalcev pokojnine uvedene določene spremembe. ZPIZ-2 ne omogoča več opravljanja samostojne dejavnosti in hkratnega uživanja polne pokojnine (kar je bilo pod določenimi pogoji mogoče na podlagi ZPIZ-1). Mogoča je zgolj kombinacija opravljanja dejavnosti in prejemanja sorazmernega dela pokojnine. ZPIZ-2 tako v 116. členu določa, da je obvezno pokojninsko oziroma invalidsko zavarovanje obvezno tudi za osebe, ki so že upokojene in želijo ponovno pričeti z delom1, kar velja za vse zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse. Sem spada tudi opravljanje samostojne dejavnosti (15. člen ZPIZ-2).

8. Zaradi navedene spremembe je ZPIZ-2 v prehodnih določbah (v 406. členu) uredil tudi položaj oseb, ki so bile ob uveljavitvi ZPIZ-2 že bile upokojene ter prejemale polno pokojnino in hkrati opravljale samostojno dejavnost, kar je bilo na podlagi ZPIZ-1 omogočeno z institutom izvzema iz zavarovanja2. V skladu s četrtim odstavkom 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona (t.j. pomenilo do 31. 12. 2013). Rok za uskladitev statusa je bil v nadaljevanju večkrat podaljšan, nazadnje na podlagi 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 102/2015) do 31. 1. 2016. Hkrati je bilo določeno, da upokojencem, ki v zakonskem roku ne uredijo dvojnega statusa, toženka po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje.

9. Kot izhaja iz Poročevalca DZ RS z dne 18. 11. 2015, je bil namen vključitve v obvezno zavarovanje tudi oseb, ki so v skladu z ZPIZ-1 uveljavljali izjemo iz zavarovanja, doseči enako obravnavo vseh samozaposlenih oseb v pokojninski zakonodaji. Že v skladu z ZPIZ-1, ki je bil v veljavi do 31. 12. 2012, možnosti izvzema iz zavarovanja niso imeli vsi samozaposleni, temveč le tisti, ki so izpolnjevali predpisane pogoje3, kar je že znotraj te skupine zavarovancev povzročalo neenakosti. Poleg tega je za delavce v delovnem razmerju nasprotno veljalo, da se pokojnina izplačuje šele po prenehanju zavarovanja, hkrati se jim preneha izplačevati, če ponovno vstopijo v zavarovanje. Zaradi sledenja poenotenju zavarovancev pri pridobivanju, uživanju in varstvu pravic se je možnost izvzema iz zavarovanja z uveljavitvijo ZPIZ-2 ukinila. Eno izmed načel novega pokojninskega zakona je namreč tudi to, da naj se vsi posamezniki, ki neko delo oziroma aktivnost bolj ali manj trajno opravljajo, vključijo v zavarovanje. To pomeni, da morajo biti vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (med katere spadajo tudi samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah), po ZPIZ-2 (vsaj sorazmerno) vključene v obvezno zavarovanje ali pa morajo zaradi upokojitve prenehati opravljati dejavnost. 10. Tožnik je bil na dan 1. 1. 2016 upokojen in hkrati opravljal dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredil sam. Toženka je zato glede na citirano pravno podlago z izpodbijanima odločbama pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnik od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.

11. Tožnik ima sicer prav, da odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca v posledici pomeni izplačilo sorazmerno nižje pokojnine. Vendar ne gre za poseg v pridobljene pravice oziroma za kršitev pravice do zasebne lastnine. Z izpodbijano odločbo o priznanju lastnosti zavarovanca ni bilo trajno poseženo v odločbo o pravici do starostne pokojnine, ki jo je tožnik pridobil v letu 2005, temveč gre le za začasno (za čas, ko je tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot samostojni podjetnik) mirovanje dela njegove pokojnine, v sorazmerju z obsegom vključitve v obvezno zavarovanje (10 ur tedensko). Pokojnina se bo v polnem obsegu, v skladu z odločbo iz leta 2005, tožniku izplačevala takoj, ko bo prenehal z opravljanjem dejavnosti. Poleg tega pri institutu izvzema iz zavarovanja po ZPIZ-1 niti ni šlo za pravico, ki bi bila tožniku podeljena z odločbo o starostni pokojnini iz leta 2005, temveč zgolj za to, da v skladu s takrat veljavno zakonodajo zavarovanje ni bilo obvezno za določen (ožji) krog samostojnih podjetnikov, ki so izpolnjevali predpisane pogoje (sedaj pa je obvezno za vse).

12. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je bilo kršeno načelo zaupanja v pravo, da je šlo za poslabšanje njegovega položaja brez razloga ter da je kršena njegova pravica do svobodne gospodarske pobude. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave). Zakonodajalec določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, lahko pa zakonodajo tudi spreminja. To pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno in to samo po sebi ne pomeni kršitve Ustave. Poleg tega je opisano spremembo zakonodaje zakonodajalec ustrezno utemeljil s ciljem enakega urejanja primerljivih položajev. S takšno ureditvijo (ko je tudi za zavarovance, ki so se v preteklosti upokojili in opravljali eno od dejavnosti, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, zahteval vključitev v zavarovanje), je enake položaje uredil enako. Za vse aktivne statuse (zavarovance iz 14., 15., 16., 17. člena ZPIZ-2), sedaj velja ista ureditev, to je, da se jim v primeru, ko začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v omejenem obsegu, izplačuje le sorazmerni del pokojnine. S takšno spremembo je bil dejansko odpravljen institut, ki je zgolj nekaterim samostojnim podjetnikom omogočal ohranjanje samostojne dejavnosti v celoti in hkratnega prejemanja celotne pokojnine, čeprav za takšno razlikovanje s preostalimi samostojnimi podjetniki (in nenazadnje tudi s preostalimi aktivnimi zavarovanci) ni bilo utemeljenega razloga. Hkrati je zakonodajalec določil dovolj dolgo obdobje (skupno 3 leta), v katerem so lahko zavarovanci ustrezno uredili svoj dvojni status.

13. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je podana kršitev načela enakosti, ker za določene skupine uživalcev pokojnine zavarovanje ni obvezno kljub temu, da še naprej opravljajo določeno delo (uživalce pokojnine, ki opravljajo kmetijsko dejavnost; uživalce pokojnine, ki prejemajo dohodke iz naslova civilnih pogodb ipd.). Pokojninsko zavarovanje je, razen v zakonu določenih izjem, obvezno. To pomeni, da ni odvisno od volje posameznika, temveč se mora vsak zavarovati, ko se zaposli oziroma, ko prične opravljati določeno samostojno dejavnost. Zakonodajalec pa določi pogoje, pod katerimi se šteje, da upokojenec ne opravlja dejavnosti in da zavarovanje na tej podlagi ni obvezno. V tem primeru opravljanje dejavnosti ne vpliva na njegovo uživanje pokojnine. Za vse zavarovance iz 14., 15., 16. in 17. člena ZPIZ-2 velja enaka ureditev, to je, da se jim v primeru, ko začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v omejenem obsegu, izplačuje le sorazmerni del pokojnine. Pokojnina se ne zmanjša zgolj tistim upokojencem, ki opravljajo začasno in občasno delo, osebno dopolnilno in kratkotrajno delo, dopolnilno dejavnost na kmetiji ali delo v okviru drugega pravnega razmerja, saj ne opravljajo dela oziroma dejavnosti, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanje je torej obvezno za tiste, ki bolj ali manj trajno opravljajo neko delo, aktivnost ali dejavnost in kar narekuje obvezno zavarovanje. Pri drugih oblikah gre za razmerja, ko niso podani elementi delovnega razmerja in ko gre za opravljanje dela, ki ni določeno kot sestavni del poslovanja in se ne opravljajo kot stalno in nepretrgano delo. Gre torej za različne položaje, zato je normativna ureditev lahko različna.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 ZPIZ-2 v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. V tretjem odstavku 116. člena pa, da se uživalcu starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine. Sorazmerni del pokojnine se začne izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. 2 Ta je omogočal, da se je oseba pod določenimi pogoji lahko upokojila in uživala polno pokojnino, kljub temu, da je še naprej opravljala samostojno dejavnost. 3 To možnost je po 18. členu ZPIZ-1 imel upokojenec, ki je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), in sicer samo pod pogojem, da ni opravljal dejavnosti z osebnim delom, ker je imel zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti ali je do uveljavitve pravice opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Za samozaposlene je veljalo še, da dejavnosti ne opravljajo kot edini ali glavni poklic, če v preteklih treh letih niso dosegali določene višine dohodka (nekoliko drugačna ureditev je veljala le v določenem prehodnem obdobju).