Jedro

Pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je dopustno upoštevati obdolženčevo kaznovanost za kazniva dejanja druge vrste kot je tisto, katerega je obdolžen, in zoper njega vodene ter nedokončane kazenske postopke.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 23.5.2007 zoper obdolženega R.Š. po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 30.5.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je pri sodišču prve stopnje vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno se zavzema, da zoper obdolženca odredi milejši ukrep.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku. Zagovornik v izjavi vztraja pri navedbah zahteve in v njej navedenem predlogu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve sodišče ni pravilno presodilo okoliščin, na katere je oprlo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Gre za okoliščini, ki zadevata zoper obdolženca vodene kazenske postopke in njegovo obsojenost za kaznivi dejanji, ki nista iste vrste kot obravnavano. Poudarja, da je objekt varstva pri kaznivem dejanju po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ (očitno 1. odstavku 196. člena KZ) človekovo zdravje, nobeno kaznivo dejanje te vrste pa ni povezano z uporabo nasilja. Zato ni jasno, zakaj naj bi domnevno izvrševanje kaznivega dejanja z uporabo fizične sile izkazovalo ponovitveno nevarnost za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili. Prav tako meni, da niso podane okoliščine, iz katerih bi izhajala nevarnost za ponovitev kaznivih dejanj in izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu očita, da nima razlogov o tem, zakaj naj bi bila odreditev pripora neogibno potrebna in zakaj ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se zoper osebo, ki je utemeljeno osumljena kaznivega dejanja, sme odrediti oziroma podaljšati pripor med drugim, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. S tem zakonskim besedilom je na abstraktni ravni opredeljen priporni razlog ponovitvene nevarnosti, za katerega obstoj je potrebno, da sodišče ugotovi vsaj eno okoliščino objektivne in eno okoliščino subjektivne narave ali več takih okoliščin, ki v medsebojni povezanosti kažejo pri obdolžencu na realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. V sklepu, s katerim odredi ali podaljša pripor, pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 202. člena ZKP navede razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, odločilna dejstva, s katerimi obrazloži priporni razlog in utemelji, zakaj je odreditev ali podaljšanje pripora v primeru ponovitvene nevarnosti potrebna za varnost ljudi.

Sodišče se je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa opredelilo do vprašanja obstoja utemeljenega suma kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita v vloženi obtožnici. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti je navedlo, kako presoja objektivno okoliščino, ki zadeva težo obdolženčevega dejanja, kot subjektivne okoliščine pa upoštevalo obdolženčevo drzno ravnanje, dejstvo, da teče zoper njega več kazenskih postopkov pri Okrožnem in Okrajnem sodišču v Mariboru in da je bil tudi pravnomočno obsojen za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Utemeljilo je, kako presoja dejstvo, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil med prestajanjem kazni in kako ocenjuje okoliščino, da je brez zaposlitve in sredstev za redno preživljanje. Na podlagi vseh navedenih okoliščin je utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, če bo na prostosti. Napadeni pravnomočni sklep pa ima tudi zadostne in povsem razumne razloge glede neogibnosti in sorazmernosti pripora kot ukrepa, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo.

Ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da ni dovoljeno pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, upoštevati obdolženčevo kaznovanost za kazniva dejanja druge vrste in zoper njega vodene ter nedokončane kazenske postopke. V prvem primeru gre za okoliščino, ki zadeva obdolženčevo prejšnje življenje in na podlagi katere je dopustno sklepanje o njegovi nagnjenosti k izvršitvam kaznivih dejanj in s tem o nevarnosti njihove ponovitve, ne glede na vrsto kaznivih dejanj, za katera je bil pravnomočno obsojen. Na obstoj ponovitvene nevarnosti je mogoče sklepati tudi na podlagi kazenskih postopkov, ki zoper obdolženca še niso pravnomočno končani. S tem sodišče ne "prejudicira" zadeve in tudi ne krši ustavno zagotovljeno pravico domneve nedolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 10.8.1999, opr. št. I Ips 185/1999).

Sklepanje sodišča, da je pri obdolžencu ponovitvena nevarnost večja, ker naj bi se loteval izvrševanja kaznivih dejanj tudi z uporabo fizične sile, po eni strani glede na vse ostale ugotovljene in pravilno presojene okoliščine ni odločilno, po drugi strani pa je sodišče z njim nakazalo, da obdolženec pri izvršitvi kriminalnih dejanj ne izbira sredstev. V zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je obdolženec obtožen, pa je treba opozoriti na stališče ustavne in sodne prakse, da pri dejanjih težje vrste, ki imajo za posledico ogrožanje zdravja ljudi, za pripor zadošča že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh kaznivih dejanj kot pri manj nevarnih kaznivih dejanjih. Tudi z vidika tega kriterija se pokaže kot utemeljen zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Zato ni mogoče odreči razumnosti razlogom, s katerimi je sodišče presodilo vprašanje nadomestitve pripora z drugimi ukrepi, predvsem s hišnim priporom. Kolikor vložnik zahteve ne soglaša s takšno presojo in se pri tem sklicuje na odreditev hišnega pripora v kazenskem postopku in trdi, da obdolženec ni kršil nobenih prepovedi, s čimer je zaupanje v celoti upravičil, uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To velja tudi za sklicevanje na okoliščino, da je obdolženec redni iskalec zaposlitve in da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ter da je med trajanjem pripora dne 7.2.2007 prejel napotnico za zaposlitev za določen čas 12 mesecev.

Pravnomočni sklep vsebuje presojo okoliščin, odločilnih za podaljšanje pripora zoper obdolženca. Zato zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je natančneje ne opredeli, iz vsebine obrazložitve pa sledi, da nakazuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da se zahteva uvodoma izrecno sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni odveč opozorilo, da s tem izrednim pravnim sredstvom dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno sodbo ali s pravnomočnim sklepom, ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega R.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).