Jedro

Ker je zaključek sodbe o samostojnosti pogodb pravilen, ugovor neizpolnitve, ki ga toženec veže na izpolnitev prve pogodbe, ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 31.138,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti 2.179,50 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ali odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posojilna pogodba je bila sklenjena z namenom dogovorne ureditve nezmožnosti tožene stranke poravnati celotno kupnino po prodajni pogodbi za nakup zemljišč v k. o. X z dne 25. 11. 2011. Povezanost obeh pogodb je razvidna že iz predhodnega opisa, saj brez sklenitve prodajne pogodbe do sklenitve posojilne pogodbe ne bi prišlo. Predmet nakupa po prodajni pogodbi (še jasneje po pogodbi o ari z dne 3. 8. 2011) je tudi zemljišče ID znak 18. Ni sporno, da je navedena nepremičnina še vedno v lasti tožeče stranke, kar pomeni, da prodajna pogodba s strani tožnika ni bila v celoti realizirana. Za pravilno odločitev o zadevi bi tako sodišče prve stopnje moralo oceniti, kako na presojo vpliva določilo četrte alineje 1. člena prodajne pogodbe, in sicer da se bo prenos lastninske pravice nad zemljiščem 28 izvršil kasneje. Ker je tožnik v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik navedene nepremičnine, je v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti po prodajni pogodbi, zato se sam utemeljeno sklicuje na ugovor neizpolnitve pogodbe.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 1. 12. 2011 sklenili posojilno pogodbo za znesek 50.000,00 EUR z rokom vrnitve 1. 7. 2012. Posojeni znesek predstavlja znesek neplačane kupnine po prodajni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 25. 11. 2011. Del posojila je toženec že odplačal, višine še dolgovanega zneska po posojilni pogodbi v postopku ni prerekal. Zatrjeval je obstoj medsebojne povezanosti posojilne in prodajne pogodbe in uveljavljal ugovor neizpolnitve pogodbe, ker tožnik svoje obveznosti prenosa parcelne številke 18 k. o. X na toženca po prodajni pogodbi ni izpolnil. Izpodbijana sodba zaključuje, da toženec ni dokazal zatrjevane povezanosti med posojilno in prodajno pogodbo.

6. Zaključek izpodbijane sodbe o vsebini pogodbenega dogovora temelji na pravilni uporabi pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb. Po teh se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena), pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena).

7. Pritožbeni očitki ne vnašajo dvoma o pravilnosti spornega dokaznega zaključka. Toženec je trdil, da je bila predmet prodaje po prodajni pogodbi tudi nepremičnina 18 k. o. X, česar naj tožnik ne bi izpolnil. Za dokazovanje slednjega je predlagal vpogled v pogodbo o ari, posojilno ter prodajno pogodbo ter elektronsko korespondenco, ki je potekala pred sklenitvijo prodajne in posojilne pogodbe. Navedene listine, kot je pravilno dokazno ocenjeno v izpodbijani sodbi, ne dajejo podlage za zaključek o obstoju medsebojne povezave med pogodbama. Predložena korespondenca izvira iz časa pred sklenitvijo kupoprodajne in posojilne pogodbe. V dokazno oceno je vključeno tudi dejstvo, da znesek posojila predstavlja del neplačane kupnine po sklenjeni prodajni pogodbi, poleg tega pa tudi okoliščina, da vračilo posojila po besedilu posojilne pogodbe ni pogojeno z izpolnitvijo tožeče stranke iz prodajne pogodbe. Niti vsebina prodajne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnik, sama po sebi ne potrjuje pritožbene trditve, da je bila predmet nakupa po prodajni pogodbi tudi nepremičnina parc. št. 18 k. o. X. Navedena nepremičnina je sicer navedena v uvodnih ugotovitvah kupoprodajne pogodbe in je tudi predmet pogodbe o ari, ni pa navedena v 2. členu pogodbe, kjer sta pravdni stranki določili predmet prodaje, niti v 4. členu pogodbe, v katerem je določena kupnina.

8. V sodbi so tako ocenjene vse navedbe in dokazi, ki jih je ponudil toženec za dokazovanje trditve o povezanosti prodajne in posojilne pogodbe, drugih dokazov, ki bi morda nudili podlago za drugačen zaključek, pa ni predlagal. Ob tem ni odveč opozoriti, da ga je sodišče dvakrat opozorilo na možnost posveta in zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu, a je toženec to zavrnil. Zaključek izpodbijane sodbe o samostojnosti posojilne pogodbe je tako pravilen. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z utemeljenostjo ugovora neizpolnitve prodajne pogodbe (101. člen OZ).

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).