Jedro

Ker tožnica ni prijavila terjatve v stečajnem postopku nad družbo, je s tem prenehala tudi terjatev do toženke kot družbenice družbe, na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna plačati tožnici znesek 136.728,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2012 dalje do plačila in pravdne stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 3.056,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper navedeno odločbo nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni podala dovolj substanciranih trditev za utemeljitev spregleda pravne osebnosti(1). Kot bistveno navaja, da je podala konkretne trditve in s tem povezane dokazne predloge, ki izkazujejo objektivne in subjektivne okoliščine za spregled pravne osebnosti, medtem ko se toženka do teh trditev ni opredelila. Poudarja, da je družba J., d. o. o., služila le za naročanje soli, ki so jo potrebovale povezane družbe v lasti očeta toženke, z namenom oškodovanja tožnice, saj je toženka vedela, da družba obveznosti ne bo poravnala(2). Opozarja, da je bila družba J., d. o. o., v času nakupa soli za vzdrževanje cest po zadnjih dveh računih zadolžena preko 12 milijonov EUR, poslovala je z izgubo in imela blokiran transakcijski račun. Toženka, kot družbenica in direktorica družbe J., d. o. o., je družbo očitno izčrpavala v škodo upnikov in razpolagala s premoženjem kot lastnim - sklepala posle in naročala blago v imenu in na račun družbe ter naročila sol, ki je družba J. ni potrebovala, dajala posojila v visokih zneskih fizičnim osebam (verjetno očetu in sebi), z gotovino (z očetom) kupovala kuhinjo, opremo za stanovanje v nepremičnini, ki je bila v lasti družbe, pri čemer obveznosti do upnikov ni poravnala. Meni, da je sodišče nepravilno presojalo posamezne trditve in dokaze, ločeno ter zmotno uporabilo materialno pravo glede vezanosti na pravno podlago tožnice in glede vsebine določbe prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče bi moralo presojati podane trditve in dokaze kot celoto in ne bi smelo vezati sklicevanja tožnice na pravno podlago s posameznimi podanimi trditvami. Tako bi moralo sodišče dejstvo, da je toženka prebivala v stanovanju družbe J., d. o. o., presojati v smislu, ali je prišlo do mešanja sredstev družbe in družbenika (in ne le po drugi alineji 8. člena ZGD-1). Ker sodišče ni presojalo, ali so podani elementi za spregled pravne osebnosti po 3. alineji 8. člena ZGD-1, torej ali je toženka ravnala s premoženjem družbe J. kot s svojim lastnim, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je zmotno presojalo tudi podanost znakov za spregled po 4. alineji. Nelogično je, da je družba brez prihodkov in z visokimi obveznostmi porabila za stroške blaga in storitev kar pol milijona evrov, pri čemer je edina zaposlena toženka, ki si je na račun plače izplačala 162.747,00 EUR. Sodišče je brez dokazov toženke sledilo njenim navedbam, ne da bi upoštevalo dejstvo, da J., d. o. o., obveznosti do upnikov ni poravnala, kljub temu pa je dajala posojila fizičnim osebam (očetu toženke in domnevno tudi sami toženki). Navaja, da so izkazani znaki protipravnega ravnanja, saj je toženka obremenila družbo J. zaradi povezanosti družb v njeni lasti in lasti toženkinega očeta, naročila sol za vzdrževanje cest pri tožnici, čeprav je vedela, da obveznosti ne bodo poravnane, dajala posojila fizičnim osebam v vrednosti 117.572,62 EUR, ki so zastarala, ter opravila vrsto drugih dejanj, ki so oškodovala upnike. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in postavitvijo izvedenca finančne stroke, niti ni opravilo poizvedb na Zavodu za zaposlovanje RS glede zaposlitve toženke pri družbi J., d. o. o., je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala elementov krivdne odgovornosti toženke za nastalo škodo, saj je tožnica navedla, da so izkazani zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in oškodovanja upnikov s strani toženke. Tožnica je natančno povzela protipravnost ravnanj toženke, ki je glede na finančno stanje družbe J., d. o. o., vedela oziroma bi morala vedeti, da obveznost do tožnice ne bo izpolnjena. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev prvostopenjske sodbe.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica družba s sedežem v Italiji, toženka pa fizična oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Gre torej za spor z mednarodnim elementom. Sodišče Republike Slovenije je pristojno, saj ima toženka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (2. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah)(3).

Glede spregleda pravne osebnosti

6. Tožnica je na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1 uveljavljala odgovornost toženke kot družbenice družbe J., d. o. o., za terjatev, ki jo ima tožnica do te družbe iz naslova računov za naročeno in dobavljeno sol v znesku 136.728,78 EUR.

7. Zoper družbo J., d. o. o., je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 2839/2014 z dne 4. 9. 2014, v sodni register vpisan začetek stečajnega postopka. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča(4) izhaja, da tožnica svoje terjatve do družbe J., d. o. o., ni prijavila v stečajnem postopku. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, je pritožbeno sodišče v skladu z določili Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti ugotavljalo, katero pravo je treba uporabiti pri presoji učinkov neprijave terjatve v stečajnem postopku. V skladu z določbo 4. člena navedene Uredbe je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, ki med drugim določa tudi terjatve, ki jih je treba prijaviti zoper dolžnikovo premoženje, in pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev (glej alineji (g) in (h)). Zato je sodišče v zvezi s presojo učinkov izostanka prijave terjatve uporabilo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP terjatev upnika v razmerju do stečajnega dolžnika preneha, če upnik zamudi rok za prijavo terjatve. Če preneha terjatev upnika, hkrati preneha tudi v razmerju do osebno odgovornega družbenika (352. člen ZFPPIPP). Ker torej tožnica ni prijavila terjatve v stečajnem postopku nad družbo J., d. o. o., je s tem prenehala tudi terjatev tožnice do toženke kot družbenice družbe J., d. o. o. (peti odstavek 296. člena in 352. člen ZFPPIPP)(5). Kadar so izpolnjene predpostavke iz 8. člena ZGD-1 za spregled pravne osebnosti, zakon namreč izenačuje položaj družbenikov kapitalskih družb z osebno odgovornimi družbeniki(6). Ker na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba že zaradi neprijave terjatve v stečajnem postopku družbe J., d. o. o., zavrniti tožbeni zahtevek, ki temelji na spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) in pritožbo tožnice v tem delu zavrniti.

Glede odškodninske odgovornosti

8. Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je presodilo, da tožnica ni navedla vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti toženke. Pritožnica pravilno opozarja, da je podala zadostne trditve glede protipravnosti ravnanja, vzročne zveze in nastale škode. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je bila družba J., d. o. o., ustanovljena zgolj za prevzem obveznosti družb, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem cest, saj se sama s to dejavnostjo ni ukvarjala, temveč se je z njo ukvarjala družba C., d. d. Trdila je, da je toženka (kot družbenica in zakonita zastopnica družbe J., d. o. o.) tožnici (kot upniku družbe J., d. o. o.) osebno zagotavljala, da bo prejela poplačilo(7), čeprav je že ob naročilu soli vedela, da obveznosti družbe J., d. o. o., ne bodo poravnane, ker je družba poslovala z izgubo in bila obremenjena z visokimi hipotekarnimi krediti(8). Kljub temu je toženka v času naročila soli zapravljala denar in nakupovala opremo za nepremičnino – hišo na naslovu Z., ki je bila v lasti družbe J., d. o. o., čeprav je toženka glede na finančno stanje družbe morala vedeti, da obveznosti plačila po sklenjenem poslu (naročilu soli) ne bodo mogle biti izpolnjene. Toženka je v nepremičnini, v lasti družbe J., d. o. o., stanovala in s tem pridobila protipravno premoženjsko korist. Zato tožnica meni, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in oškodovanja upnikov, v zvezi s katerima je podala tudi kazensko ovadbo. V nadaljevanju je dodala še, da je družba J. v obdobju od leta 2011 do 2013 plačala skupaj 669.388,00 EUR stroškov blaga, storitev in dela, čeprav je imela že od leta 2011 blokiran transakcijski račun in v letu 2012 in 2013 ni imela prihodkov. Toženka je s tem zmanjšala premoženje družbe oziroma jo načrtno izčrpala v škodo upnikov(9) in oškodovalo tožnico, pri čemer je že ob naročilu soli toženka vedela, da obveznost družbe J., d. o. o., ne bo poravnana. Opozarjala je tudi, da je družba kljub visoki zadolženosti dala očetu in najverjetneje tudi toženki denarno posojilo v znesku okoli 200.000,00 EUR, čeprav je vedela, da bo prikrajšano njeno premoženje oziroma je fizičnim osebami dala posojilo v višini 196.575,36 EUR in še posojila v skupni vrednosti 117.575,64 EUR, katerih izterljivost je zastarala.

9. Glede na zgoraj povzete trditve tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga tožnice glede krivdne odškodninske odgovornosti toženke zadostna. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je trditvena podlaga glede krivdne odškodninske odgovornosti nesubstancirana, se ni ukvarjalo z ugotavljanjem posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti – protipravnosti, vzročne zveze, škode in krivde. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo na podlagi 354. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podana je namreč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in se ob ponovnem odločanju opredeliti do vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti.

10. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob presoji odškodninske odgovornosti upoštevati, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega kolizijska pravila vsebuje Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“). Ker pa sta se obe stranki postopka sklicevali na slovensko pravo, naj prvostopenjsko sodišče ob ponovnem sojenju v okviru materialnega procesnega vodstva s pravdnima strankama tudi razčisti obstoj morebitnega dogovora o uporabi prava.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Navaja, da je zatrjevanje dejstev o poslovnem ravnanju drugega pravnega subjekta po naravi težavno, zaradi česar je treba do določene mere korigirati siceršnjo trdoto kontradiktornosti postopka.

Op. št. (2): Meni, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi se družba J., d. o. o., ukvarjala pretežno z investiranjem v nepremičnino in gradnjo, oziroma da naj bi se vsaj posredno ukvarjala tudi z gradbenimi deli, v nasprotju z dokazi.

Op. št. (3): Tako tudi 4. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki velja za tožbe, vložene po 10. 1. 2015 (81. člen).

Op. št. (4): In osnovnega seznama preizkusa terjatev z dne 4. 1. 2015 v prilogi B7. Op. št. (5): Tudi ko katerikoli od upnikov zahteva plačilo obveznosti od družbenika, je treba na podlagi spregleda pravne osebnosti uporabiti pravila ZFPPIPP, saj je le na ta način zagotovljen enak položaj drugih stečajnih upnikov. Gre namreč za izterjavo sredstev, s katerimi bi morala razpolagati gospodarska družba, če ta ne bi bila zlorabljena za dosego nedopustnih ciljev oziroma namenov. Ta sredstva bi zato lahko predstavljala le del stečajne mase stečajnega dolžnika.

Op. št. (6): Glej VSL sklep I Cpg 637/2015, VSL sodba I Cpg 959/2012, VSL sklep I Cpg 978/2012, VSL sklep I Cpg 958/2013 in VSL sodba in sklep I Cp 203/2005. Op. št. (7): Prav tako je trdila, da je bila s tožnico sklenjena pogodba o odplačnem odstopu terjatve, vendar ta ni bila izpolnjena, saj družba, ki naj bi bila prevzemnik terjatve, sploh ni poslovala.

Op. št. (8): Tožnica je navajala, da je bila družba J., d. o. o. že v času naročil soli (katerih plačilo vtožuje v tem postopku) oziroma že konec leta 2010 in v začetku leta 2011 močno zadolžena, že v začetku leta 2011 so bile namreč vknjižene hipoteke različnih bank v skupni višini 3.940.000,00 EUR, kasneje v letu 2011 pa še v znesku 657.011,16 EUR.

Op. št. (9): Če bi družba J., d. o. o,. namesto stroškov plačala upnike, ti ne bi bili oškodovani.