Jedro

Pri opredelitvi nove ureditve razmerij ob otežkočenosti izpolnjevanja "preužitkarske pogodbe" so pravno pomembne le tiste okoliščine, ki znatno otežkočajo izpolnitev pogodbe stranki, ki mora dajati preživnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in preživnino, ki sta jo tožnika dolžna plačevati toženki, s 1.6.1992 znižalo za 24%, zaradi česar poslej znaša 2.736,00 SIT mesečno. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče tako spremeni, da bo s spremembo sodbe sodišča prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Tožnika sta namreč zahtevala ukinitev plačevanja preživninske obveze v korist toženke. Stališče sodišča druge stopnje, da je pravna podlaga razmerja med pravdnima strankama v 121. členu zakona o delovanju, je napačno. Preživninska obveznost je bila določena s sodno poravnavo, ki je ni mogoče transformirati v dedno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. V tej smeri sodbi nižjih sodišč nimata razlogov. V sodni poravnavi z dne 30.7.1974 določena preživninska obveznost je bila mišljena kot čista preživnina glede na družinsko razmerje med sinom in materjo in je podvržena vsklajevanju kakor vse ostale preživnine. Čim je toženka dobila lastna sredstva za preživljanje iz Italije, so nastali pogoji za njeno ukinitev. Ni pravično in moralno, da morata tožnika preživnino plačevati, ko ima toženka lastna sredstva.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Brez podlage je revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zatrjevano "transformacijo preživninske obveznosti tožnikov po sodni poravnavi v dedno pogodbo o dosmrtnem preživljanju." Prav o tem vprašanju vsebujeta sodbi nižjih sodišč prepričljive razloge, zaradi česar je vsebinski revizijski očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP neutemeljen. Tudi revizijsko sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da je zapis poravnave iz leta 1974 mogoče razumeti le kot prevžitkarsko pogodbo, sklenjeno v pravdi, v kateri je toženka zahtevala razveljavitev pogodbe, s katero je z darilom razpolagala s svojimi nepremičninami v korist tožeče stranke. Vprašanje preživljanja toženke je namreč z darilno pogodbo v celoti ostalo nerešeno. Opredelitev poravnave ob analogni uporabi določbe 117. člena zakona o dedovanju zato omogoča tudi uporabo določbe 121. člena zakona o dedovanju o spremenjenih razmerah, zaradi katerih sodišče lahko znova uredi na zahtevo ene ali druge stranke njuno razmerje, vendar samo, če postane izpolnitev (preužitkarske) pogodbe znatno otežkočena.

Brez pridržka je mogoče sprejeti stališče izpodbijane sodbe, da so pravno pomembne le tiste okoliščine, ki znatno otežkočajo izpolnitev pogodbe stranki, ki mora dajati preživnino, torej tožeči stranki. Na izpolnjevanje pogodbe (poravnave) torej nima vpliva dejstvo, da toženka prejema pokojnino iz tujine.

V nasprotju z revizijsko trditvijo torej ugotovljena dejanska podlaga in pravna presoja ne omogoča sklepanja, da je bila preživninska obveza po poravnavi iz leta 1974 mišljena kot "čista preživnina iz moralnih razlogov" in ne kot posledica daritve premoženja tožeči stranki.

Glede na odsotnost ustrezne revizijske trditvene podlage pa se revizijsko sodišče seveda ni spuščalo v vprašanje, ali je glede na spremenjene okoliščine na strani tožnikov preživnina znižana v ustreznem odstotku.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).