Jedro

Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 20. 12. 2022 nezakonita (I. točka izreka) in da delovno razmerje ni prenehalo, pač pa še vedno traja tudi od 28. 12. 2022 dalje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 28. 12. 2022 do vrnitve na delo obračunati in izplačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), in da je toženka taksni zavezanec za plačilo sodne takse (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v delu III. točke izreka sodbe, ki se nanaša na reintegracijski zahtevek, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženki naloži, da mu plača znesek 8.400,00 EUR kot odškodnino namesto reintegracije, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe kršilo načelo kontradiktornosti, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Pri tožniku so se namreč po vložitvi tožbe spremenile okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti na delo. V pogajanjih s toženko po vložitvi tožbe ni bilo s strani toženke izraženega nobenega interesa, da bi bil pri njej še zaželen. Glede na okoliščine zadeve in interes obeh strank tako nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zaupanje med strankama je v celoti porušeno. Zato mu je bila s kršitvijo načela kontradiktornosti odvzeta pravica, da bi lahko predlagal ustrezno denarno povračilo namesto reintegracije. Sodišču očita, da je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ne da bi mu dalo možnost, da se do pripoznave opredeli. Meni, da bi mu moralo sodišče vročiti vlogo, s katero je toženka pripoznala zahtevek, ali pa razpisati narok za glavno obravnavo, česar pa ni storilo. S tem je kršilo eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Odločitev o reintegracijskem zahtevku pa je materialnopravno zmotna.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo tožnikovemu zahtevku v celoti ugodeno, zato ne more imeti pravnega interesa za pritožbo. Poudarja, da izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave brez nadaljnjega obravnavanja in da ni nobenega zakonskega razloga, zaradi katerega bi se morala imeti tožeča stranka o tem možnost izreči. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi - sodba na podlagi pripoznave (prvi odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

6. Tožnik v pritožbi navaja, da si želi namesto reintegracije v delovno razmerje k toženki ustrezno denarno povračilo na podlagi določil 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Vendar pa je tožnik vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in denarnega povračila, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP.

6. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe toženkino pripoznavo tožbenega zahtevka vročalo tožniku v izjavo ali pa celo opravilo narok za glavno obravnavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega zahtevka in dodatna izjava zato ni potrebna. Ni torej treba, da se tožnik s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe sploh seznani. Tožnik izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Za to namreč ne more imeti pravnega interesa. Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek1. Očitek kršitve načela kontradiktornosti oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen2. 7. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 77-78. 2 Prim. sklep VDSS Pdp 672/2016 in Pdp 31/2021.