Jedro

Pri tem kot delodajalec ni mišljena samo pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec formalno zaposlen (kot to zmotno navaja pritožba), pač pa je pojem delodajalca širši. Pomembno je torej vprašanje, pri kom oziroma za koga je delavec v času delovne nezgode dejansko delal (dejanski delodajalec).

Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu pa je potrebno upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa ter ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT) ter mu povrniti pravdne stroške v višini 1.237,44 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve prepisa te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 58,36 EUR njenih pritožbenih stroškov v roku 15 dni od dneva vročitve prepisa te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter mu povrniti pravdne stroške v višini 343.306,50 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, sklenilo pa je tudi, da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo 100.000,00 SIT pravdni postopek ustavi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana v predmetni zadevi, saj je bila v trenutku delovne nesreče tožnikov dejanski delodajalec, nadalje je ugotovilo, da je njena odškodninska odgovornost objektivna ter tožniku priznalo 400.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in 250.000,00 SIT kot odškodnino za utrpeli strah.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma da tožniku prisodi nižjo odškodnino ter mu naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da za škodo ni odgovorna. Tožnik je bil v trenutku delovne nezgode zaposlen pri družbi T. d.o.o., voznik viličarja pa pri družbi S. d.o.o., medtem ko je bil viličar last L.K.. Sodišče sicer na dolgo obrazlaga, kako sta bili družbi T. d.o.o. in SC. d.o.o. kapitalsko povezani in da je bil direktor obeh J.Š., vendar to po mnenju pritožbe ne more pomeniti odgovornosti tožene stranke. Eventualno bi to lahko bila utemeljitev spregleda pravne osebnosti družbe T. d.o.o., vendar pa bi v tem primeru namesto družbe odgovarjali ustanovitelji oziroma družbeniki, nikakor pa ne druga pravna oseba. Pritožba nadalje izpostavlja, da podjetje T. d.o.o. zaradi stečaja ne obstaja več, zato tudi ni mogoče sklicevanje na 73. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj ni šlo za prenos podjetja ali njegovega dela, temveč za prenehanje ene pravne osebe in zaposlitev tožnika pri drugi. Po mnenju pritožbe je tudi nepomembno, da je tožnik mislil, da je zaposlen pri toženi stranki, čeprav to dejansko ni bil, kar je ugotovilo tudi samo sodišče. Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ki je po njenem mnenju previsoka. Tožnik je utrpel lažjo poškodbo, ki ni pustila nobenih posledic, o sekundarnem strahu pa sploh ni mogoče govoriti, saj je bilo že vnaprej jasno, da se bo zdravljenje zaključilo brez trajnih posledic. Po stališču pritožbe bi moralo sodišče glede škode, ki jo je utrpel tožnik, postaviti izvedenca medicinske stroke in ne samo odločati o vprašanjih, za katere nima ustreznega strokovnega znanja.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi se je tožnik poškodoval pri delu na lesnem terminalu v L.K.. Ves čas postopka je bilo sporno vprašanje, kdo je bil tožnikov delodajalec v trenutku nesreče, saj so prišle v poštev kar tri družbe: T. d.o.o., SC. d.o.o. (tožena stranka) in S. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je na podlagi spisovnih podatkov in listin ugotovilo, da je bil v kritičnem trenutku tožnik formalno zaposlen pri družbi T. d.o.o. (ki je šla leta 2001 v stečaj), voznik viličarja, zaradi katerega je prišlo do poškodbe, pa pri družbi S. d.o.o. (ki je bila prav tako izbrisana iz sodnega registra). Pravno podlago odškodninske odgovornosti v predmetnem sporu predstavlja določba 73. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki pravi, da je organizacija oziroma delodajalec dolžan povrniti škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu ali v zvezi z delom in to po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Pri tem kot delodajalec ni mišljena samo pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec formalno zaposlen (kot to zmotno navaja pritožba), pač pa je pojem delodajalca širši. Pomembno je torej vprašanje, pri kom oziroma za koga je delavec v času delovne nezgode dejansko delal (dejanski delodajalec), o tem pa ima izpodbijana sodba po oceni pritožbenega sodišča obširne in prepričljive razloge, ki jih pritožba nikakor ni uspela omajati. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik v kritičnem trenutku dejansko delal za toženo stranko, kar je še posebej razvidno iz napotnice za zdravniški pregled (priloga A4) in prijave nesreče pri delu (priloga A3). Tako na napotnici za zdravniški pregled, ki je bila izdana še pred škodnim dogodkom, kot na prijavi nesreče pri delu se nahajata označbi (štampiljki) tožene stranke, na napotnici pa tudi podpis J.Š.. Dodatni razlog za zaključek, da je bila tožena stranka tožnikov dejanski delodajalec, je po ugotovitvah sodišče prve stopnje dejstvo, da so imeli vsi delavci, ki so delali v tožnikovi skupini, kontakte zgolj z J.Š., ki je eden od ustanoviteljev in zakoniti zastopnik tožene stranke. Ti delavci so zaslišani kot priče izpovedali tudi, da niso vedeli za premeščanje iz ene družbe v drugo, ne glede na to, kdo je bil njihov trenutni formalni delodajalec pa so vseskozi delali v isti skupini in opravljali popolnoma enaka dela. Po oceni pritožbenega sodišča je prepričljiv tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka tožnikov delodajalec, sicer bi bila popolnoma nelogična poteza, da je tožena stranka tožnika zaposlila še v času, ko je bil le-ta na bolniškem staležu, dodatno pa to dejstvo potrjuje tudi ugotovljena kapitalska, upravljalska in personalna povezanost vseh treh družb, ki so navzven delovale kot enotna družba. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ne dvomi v že večkrat omenjen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka tožnikov dejanski delodajalec, zaradi česar je v predmetni zadevi pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je sicer odškodninsko odgovornost tožene stranke oprlo na napačno pravno podlago, kar pa na končno odločitev ne vpliva. Sodišče je namreč uporabilo določbo 4. odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja vprašanje alternativne vzročnosti, o kateri bi lahko kvečjemu govorili v primeru, če ne bi vedeli, komu je bil viličar dan v uporabo, v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, kdo je bil delodajalec, ki odškodninsko odgovarja tožniku zaradi utrpele škode, ki mu je nastala pri opravljanju dela.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v bistvu priznava, da je bila z ostalimi ugovori prekludirana, saj izpodbija zgolj svojo pasivno legitimacijo (kar je navajala že v odgovoru na tožbo) ter višino prisojene odškodnine, ki je vprašanje materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (in ne določba 178. člena ZOR kot je navedlo prvostopenjsko sodišče), na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter dejstvo, da le-ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu pa je potrebno upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa ter ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju ter kriterijev in glede na ugotovitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo odškodnino za telesne bolečine oziroma za nevšečnosti pri zdravljenju v višini 400.000,00 SIT, pri čemer pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo samo ugotavljati škode, ampak bi moralo imenovati ustreznega izvedenca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki (zaslišanje tožnika in medicinska dokumentacija) za določitev višine odškodnine, še posebno ob dejstvu, da tožena stranka ni pravočasno prerekala višine vtoževane odškodnine, poleg tega pa v predmetni zadevi ne gre za neobičajne oblike škode, ki bi jih lahko ugotavljal samo strokovnjak medicinske stroke. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi višino odškodnine za utrpeli primarni strah v višini 100.000,00 SIT, saj je bil le-ta glede na potek škodnega dogodka zelo intenziven, napačno pa je ocenilo, da tožniku pripada tudi odškodnina za sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je namreč samo ugotovilo, da tožnik ni šel takoj k zdravniku, ampak šele zvečer, pa tudi zdravnik mu že od vsega začetka ni dal vedeti, da bi se z nogo lahko kaj zakompliciralo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da sekundarni strah pri tožniku ni dosegel dovolj visokega praga intenzivnosti, da bi bil lahko pravno upošteven pri odmeri odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino v predmetni zadevi znesek 500.000,00 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), ki ustreza tako ugotovljenim dejstvom kot navedenim pravnim pravilom.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo prisojeno višino odškodnine, je moralo ponovno določiti tudi tožnikov uspeh v pravdi zaradi povrnitve pravdnih stroškov. Po temelju je torej tožnik uspel 100%, po višini pa 71%, kar pomeni, da je skupni uspeh tožnika 85,5%. Upoštevaje pravdne stroške tožnika, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 314.571,60 SIT, tožnik pa toženi stranki 18.031,33 SIT njenih pravdnih stroškov, po pobotu obeh terjatev pa je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 296.540,27 SIT oziroma 1.237,44 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve prepisa te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi z vidika ostalih uradoma upoštevnih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar jih ni ugotovilo, zato je izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških tožene stranke je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP in toženi stranki, ki je s pritožbo uspela v 23%, priznalo pritožbene stroške v višini 58,36 EUR, kar predstavlja 23% od celotnih pritožbenih stroškov v znesku 253,76 EUR. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v roku 15 dni od dneva vročitve prepisa te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.