Jedro

Glede na dejansko ugotovitev v obnovljenem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je pravilna presoja sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podana le verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev, kar pa za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida ne zadostuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 1. 2003, s katero je tožena stranka v obnovljenem postopku (postopek je bil obnovljen s sklepom Upravne enote Trebnje z dne 13. 8. 1998, zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 257. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku; Ur. l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Trebnje z dne 16. 1. 2002. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da ostane v veljavi odločba tega organa z dne 7. 6. 1994, s katero je bilo odločeno, da se tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida zavrne.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Pritrjuje stališču tožene stranke, da okoliščine, ki jih za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida zahteva zakon, tudi po zaslišanju priče v obnovljenem postopku, niso dovolj izkazane.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe. Na glavni obravnavi bi sodišče lahko razčistilo dejstvo, da je bil tožnik ranjen med opravljanjem službene dolžnosti po nalogu organov oblasti. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi vlogi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je opravil tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. Status vojaškega vojnega invalida je po 2. točki 5. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev - ZTPVI (Ur. l. SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 27/89, 20/90 in 42/90), ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa, ki je predmet obnove, mogoče priznati državljanu RS, pri katerem je nastala okvara organizma zaradi rane, poškodbe ali bolezni, ki jo je utrpel od 17. 4. do 15. 5. 1945 v sestavu partizanskih odredov, Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije oziroma jugoslovanske armade ali zunaj njihovega sestava pri opravljanju vojaških ali drugih dolžnosti za vojaške cilje oziroma po ukazu vojaških organov ali organov oblasti. Za pravilno presojo v obravnavani zadevi je bistveno (v postopku ni bilo sporno, da je tožnik državljan RS ter da je utrpel poškodbo desne roke dne 15. 5. 1945), ali je tožnik utrpel poškodbo organizma v okoliščinah, ki jih določa ta zakon, to je, pri opravljanju dolžnosti po nalogu vojaških organov ali organov oblasti. V obnovljenem postopku sta upravna organa na podlagi novo izvedenega dokaza - zaslišanja priče A.A. ugotovila, da le-ta pri dogodku ni bila navzoča in je tako opis dogodka podala le po pripovedovanju tožnika. Glede na takšno dejansko ugotovitev v obnovljenem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je pravilna presoja sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podana le verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev, kar pa za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida ne zadostuje. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna.

9. Tudi revizijski ugovor, da je v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni utemeljen. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V prvem odstavku 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik v tožbi ni predlagal novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, izvedba glavne obravnave v obravnavanem primeru ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Očitana kršitev pravil postopka v upravnem sporu torej ne obstaja.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.