Jedro

Tožnica razen splošnega nestrinjanja z odločitvijo toženke, pavšalnih očitkov, da je ravnala diskriminatorno in ugotovitve, da prizadeta stranka za svoje navedbe ni predložila nobene dokumentacije, ni podala nobenih konkretnih navedb, zakaj je odločba nezakonita, prav tako ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala, da prizadeta stranka ni v redu opravljala svoje dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za razrešitev odvetnice A.A. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), ki je bila določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z odločbo opr. št. Bpp 609/2015 z dne 11. 11. 2015, in postavitev drugega odvetnika.

2. V obrazložitvi povzema potek postopka, v katerem je bila tožnici (kot prosilki) z navedeno odločbo določena BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. N 78/2014 (postopek odvzema poslovne sposobnosti). Za nudenje BPP je bila tožnici na njeno željo dodeljena prizadeta stranka. Toženka ugotavlja, da tožnica ni izkazala razlogov za razrešitev prizadete stranke iz devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V zvezi z zatrjevano oddaljenostjo odvetnice ugotavlja, da je bila tožnici postavljena odvetnica, ki si jo je izbrala sama, poleg tega se vodi postopek pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, torej v bližini sedeža prizadete stranke. Glede očitka v zvezi s slabo odzivnostjo prizadete stranke toženka ugotavlja, da tožnica ni predložila nobene listinske dokumentacije, s katero bi jo izkazala. Sklicuje se na pojasnila prizadete stranke, da je imela tudi v času svoje odsotnosti ves čas urejeno nadomeščanje s strani odvetniške kandidatke, da je na elektronska sporočila vedno odgovarjala, poleg tega tožnica ni navedla, da bi navedeno povzročilo, da so bile njene pravice v nepravdnem postopku neustrezno varovane. Glede očitka o nestrokovnosti prizadete stranke navaja, da so posplošeni in na njihovi podlagi ni moč zaključiti, da prizadeta stranka svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Tožnica sicer navede, da je prizadeta stranka priči postavila neustrezno vprašanje, kar ji je škodovalo (nasilneža je vprašala, če je bil do tožnice kdaj nasilen in je seveda odgovoril, da ni bil), česar pa toženka ne more subsumirati pod termin, da prizadeta stranka svoje dolžnosti ne opravlja v redu.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje in zagrešila procesne napake v postopku z napačnim tolmačenjem predpisov in diskriminatornim pristopom, kot da „beseda odvetnika pomeni več kot besede ostalih“. S takim postopanjem je onemogočeno civilizirano zavarovanje pravic in državljanom povzroča stisko in jih postavlja v diskriminatoren položaj proti finančno bolje stoječim državljanom. Poudarja, da tudi prizadeta stranka za svoje navedbe ni dala nobene pisne dokumentacije, zato naj naslovno sodišče ponovno pretehta sporno zadevo in odloči, kot določa predpis. V pripravljalni vlogi še dodaja, da je prizadeta stranka poznala njene življenjske stiske zaradi vedenja sorodnika v ravni vrsti in njeno socialno stisko in jo izsiljevala, naj podpiše, da ji zagotavlja dediščino za poplačilo njenih storitev. Ker tega ni storila, ji na vprašanja ni odgovarjala.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in argumentih in se na njih v celoti sklicuje. Poudarja, da ni namen zakonodajalca pri določitvi zakonsko dopuščene možnosti razrešitve postavljenega odvetnika v tem, da prosilcem omogoči možnost menjave vsakič, ko se ne strinjajo z njegovim pravnim naziranjem, temveč le v primerih, ko kot postavljeni odvetniki dejansko ne postopajo pravilno in z ravnanjem stranki povzročajo škodo. Glede očitka o diskriminatornem ravnanju toženke poudarja, da je dokazno breme glede izkazovanja razlogov, ki bi utemeljevali rešitev postavljene odvetnice, na prosilki in ne odvetnici.

5. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pripominja, da tožnici v zadevnem nepravdnem postopku ni bila odvzeta poslovna sposobnost in se sprašuje, ali je sedaj njeno stališče do njenih dejanj drugačno. Izjavlja, da ni storila ničesar v tožničino škodo, glede tožničinih očitkov, da je zahtevala, naj ji podpiše, da ji bo plačala stroške s premoženjem, ki ga bo pridobila ali ga ima v lasti, pa navaja, da česa takega v vsej svoji praksi ni nikomur predlagala in da bo glede navedene izjave ustrezno ukrepala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna zakonitost odločitve toženke, da za razrešitev prizadete stranke niso izpolnjeni pogoji iz devetega odstavka 30. člena ZBPP.

8. Po navedeni določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti in namesto razrešenega odvetnika postavi drugega.

9. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnica pogojev za razrešitev prizadete stranke na navedeni pravni podlagi ni izkazala, za kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da tožnica razen splošnega nestrinjanja z odločitvijo toženke, pavšalnih očitkov, da je ravnala diskriminatorno in ugotovitve, da prizadeta stranka za svoje navedbe ni predložila nobene dokumentacije, ni podala nobenih konkretnih navedb, zakaj je odločba nezakonita, prav tako ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala, da prizadeta stranka ni v redu opravljala svoje dolžnosti. Sodišče pritrjuje toženki, da je dokazno breme glede izkazovanja razlogov iz devetega odstavka 30. člena ZBPP v obravnavnem primeru na tožnici. Pritrjuje pa tudi ugotovitvi toženke, da tožnica razlogov za razrešitev prizadete stranke iz devetega odstavka 30. člena ZBPP ni izkazala niti v upravnem postopku, niti v upravnem sporu. Prav tako povsem neizkazana je tudi navedba v pripravljalni vlogi, da jo je prizadeta stranka izsiljevala, naj ji podpiše izjavo, da ji za poplačilo njenih storitev zagotavlja dediščino. Poleg tega je navedena izjava prepozna, saj tožnica tega ni dejstva ni zatrjevala niti v upravnem postopku, niti v pravočasni tožbi, za kar ni navedla opravičljivih razlogov. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) alis o nedovoljena tožbena novota, kar je predhodno pojasnjeno.