Jedro

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Ker je določba 2. odstavka 214. člena KZJ inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo, določeno v 241. členu Ustave SFRJ, inkriminacija ni bila usmerjena proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa je šlo za splošno kazensko pravno varstvo obrambe države.

Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Ugovora vesti zoper vojaško dolžnost ni mogoče šteti kot pravico po EKČP. Z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.3.2002 ugodilo zahtevi obsojenega A.B. za revizijo in sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28.5.1987 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 23.7.1987 spremenilo tako, da je obsojenca po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po 2. odstavku 214. člena KZJ. Na podlagi 1. odstavka 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški "tega dela" kazenskega postopka proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenčevo zahtevo za revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenemu A.B. je na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 98. člena in 1. odstavkom 95. člena ZKP naložilo stroške pritožbenega postopka; povprečnino določeno na 50.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A.B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti utemeljena v tistem delu, ko uveljavlja kršitev materialnega zakona. Poudarja, da je bil v času, ko je bil obsojenec obsojen za kaznivo dejanje, tistim, ki so iz verskih razlogov odklanjali služenje vojske in orožje, edina alternativa obsodba in zaporna kazen. V obravnavanem primeru je bila zato kršena temeljna človekova pravica svobode vesti, torej pravica do izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju. Izpovedovanje vere ni svobodno, če greš zaradi tega v zapor. Zato meni, da je bil uporabljen materialni zakon v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega A.B. v zahtevi navaja, da v času izreka obsodilne sodbe ugovor vesti ni bil dovoljen in da je ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila z zakonom določena splošna vojaška obveznost brez izjeme, točna. Poudarja pa, da je sedanja ureditev drugačna, saj Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 41. členu zagotavlja svobodo vesti, v 46. členu pa tudi pravico do ugovora vesti, kar upošteva tudi veljavni Zakon o vojaški dolžnosti (ZVojD). Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v 9. členu izrecno določa kot eno od temeljnih človekovih pravic svobodo misli, vesti in veroizpovedi, ki pogodbenim strankam omogoča, da v svojo zakonodajo sprejmejo ugovor vesti v zvezi z obveznim služenjem vojske, vendar jih k temu ne obvezuje. Meni, da bi bilo potrebno izpodbijano pravnomočno sodbo ocenjevati iz tega izhodišča in ne kot je to storilo sodišče, z napačno interpretacijo odločb EKČP. Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) se sme zahteva za revizijo vložiti zoper sodbe izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju Republike Slovenije, če: 1) sodba temelji na uporabi kazenskih zakonodaj iz 3. člena tega zakona in 2) če sodba temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen, oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Da bi bila podana pravna podlaga za vložitev revizije po 1. točki te zakonske določbe zagovornica v zahtevi niti ne zatrjuje, pač pa po vsebini ponuja razlago, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi napačno tolmačilo določbo 2. točke 1. odstavka 22. člena ZPKri.

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Po Ustavi SFRJ (153. člen, 154., 172., 174. in 241. člen), ki je veljala v času storitve dejanja, je bila obramba države nedotakljiva in neodtujljiva pravica, hkrati pa tudi najvišja dolžnost in čast vsakega občana, pri čemer je veljalo načelo splošne vojaške obveznosti. Pravica do sklicevanja na ugovor vesti pa ni bila priznana. Obsojenec ni bil deprivilegiran ali celo diskriminiran v odnosu na ostale državljane, saj je redno služenje vojaškega roka veljalo za vse obveznike, ne glede na njihovo politično, razredno, ideološko ali kakšno drugo prepričanost. Določba 2. odstavka 214. člena KZJ je inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo določeno v 241. členu Ustave SFRJ. Zato je pravilno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da navedena inkriminacija ni bila usmerjena proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa da je šlo za splošno kazensko pravno varstvo obrambe države.

Po 1. odstavku 123. člena Ustave, ki ureja dolžnost sodelovanja pri obrambi države, je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon. V 2. odstavku iste ustavne določbe pa je državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih in humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Glede na določbe Zakona o obrambi (ZObr) tudi v Republiki Sloveniji veljavna pravna ureditev ne odvezuje državljanov od sodelovanja pri obrambi države. Z določbo 38. člena ZVojD omogoča le, da oseba, ki uveljavlja ugovor vesti, vojaški rok služi ali opravi civilno službo kot nadomestilo o vojaškem roku. Tako sodelovanje pri obrambi države je splošno in ga nihče, ki je za obrambo sposoben, ne more biti oproščen tudi, če uveljavlja ugovor vesti. Da je tako, je razvidno tudi iz odločbe 5. odstavka 46. člena ZVojD, ki predpisuje, da se državljan, ki je odklonil opravljanje civilne službe ali služenje vojaškega roka brez orožja ali se tem očitno izmika, obravnava kot vojaški obveznik, ki odklanja ali se izmika služenju vojaškega roka.

Zakonodajalec mora pri vsaki inkriminaciji za kazenski zakonik pretehtati, če vsebovana prepoved ali zapoved ne pomeni kršitve kakšne človekove pravice in svoboščine. Če je tako, mora potem pretehtati tudi, ob katerih pogojih in zagotovilih je takšen poseg v demokratični državi nujen zaradi državne varnosti, javne varnosti, zaradi preprečevanja kriminalitete, zaradi javnega zdravja ali zaradi varstva pravic ali svoboščin drugih ljudi. Za kaznivo dejanje po 2. odstavku 214. člena KZJ je bila predpisana kazen od 3 mesecev do 5 let zapora, ki jo je bilo mogoče omiliti v mejah predpisanih v 4. točki 43. v zvezi z 42. členom KZJ, za to kaznivo dejanje pa je bilo mogoče v skladu z 52. in 53. členom KZJ izreči tudi pogojno obsodbo. S konkretno normo je tudi v primerih, kot je obravnavani, takratni zakonodajalec zaradi obrambe države dopustil poseg v pravico do svobode vesti. Taki ureditvi ni mogoče očitati, da je v nasprotju z načelom legitimnosti in omejenosti represije, ki je zavezovalo tudi takratno zakonodajo. Enako velja tudi za kazensko sankcijo, ki je v zakonodajalčevi domeni, za katero ni mogoče trditi, da je v tolikšni meri nesorazmerna, da bi to že samo na sebi kazalo, da gre za kazenski zakon, ki je v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da dejstvo, da je bil obsojeni A.B. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

EČKP v 9. členu, vsebinsko enaka pa je tudi določba 18. člena Pakta o političnih in državljanskih pravicah, omogoča posamezniku, da ravna v skladu s svojo vestjo, (vsak ima pravico do svobode misli, vesti in vere), vendar konvencija izrecno ne navaja pravice do ugovora vesti zoper vojaško dolžnost, zato je ni mogoče šteti kot pravico po tej konvenciji. Takšno stališče je zavzela tudi Evropska komisija za človekove pravice, ki je zavrnila več zahtevkov z obrazložitvijo, da obvezno služenje vojaške dolžnosti samo po sebi ni v nasprotju z 9. členom EKČP. Po stališču komisije ugovor vesti zoper vojaško dolžnost sicer sodi na področje 9. člena, vendar pa pravica do ugovora vesti s to določbo ni zagotovljena. To izhaja iz b) točke 3. odstavka 4. člena EKČP, po katerem pojem prisilnega ali obveznega dela ne vključuje službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten. Ne glede na nekatera nasprotna stališča (Priporočila odbora ministrov, sprejeta leta 1987), po mnenju komisije nobena določba o prisilnem ali obveznem delu ne zahteva od držav članic, da uvedejo nadomestno civilno služenje, kot tudi ne zahteva od njih, da priznajo ugovor vesti ali izvzamejo osebe, ki se na ta ugovor sklicujejo, iz drugih oblik služenja za enakovredno časovno obdobje. Ta problematika je v različnih državah članicah Sveta Evrope različno urejena. Le redke so države, ki so pravico do ugovora vesti in vojaške dolžnosti vključile v Ustavo, večina je ta vprašanja uredila v zakonih, v nekaterih državah članicah Sveta Evrope pa te pravice sploh ne priznavajo.

Po 1. odstavku 560. člena ZKP se sme zoper sodbo Vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje Republike Slovenije in je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, v roku, predpisanem v 559. členu iste zakonske določbe, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni. V ZPKri, ki je bil sprejet po uveljavitvi ZKP, pa je predpisana tudi zahteva za revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti pod pogoji iz 22. člena ZPKri. Glede na naravo teh pravnih sredstev je očitno, da z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, marveč je dopustna samo v tistih primerih, ko je bila določena oseba obsojena v skladu s takratno kazensko zakonodajo, vendar na podlagi kazenskega materialnega zakona, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. V 1. točki 1. odstavka 22. člena ZPKri zakon našteva konkretna kazniva dejanja in postavlja domnevo (presumptio iuris et de iure), da gre v teh primerih za navedeno nedopustno uporabo zakona.

Z navedbami v zahtevi, da je bil sam potek postopka, ki je pripeljal do obsodbe, popolnoma nezakonit in da je bil postopek izpeljan vse prej kot v skladu z EKČP, zagovornica na splošni ravni, na kateri njenih trditev sploh ni mogoče preizkusiti, zatrjuje bistven kršitve določb kazenskega postopka.

Uveljavljanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in po 17. členu ZKP zagovornica v zahtevi sploh ni obrazložila, zato utemeljenosti teh njenih navedb tudi ni mogoče preizkusiti.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da je bil obsojeni A.B. obsojen že pred letom 1987 s sodbo vojaškega sodišča v Ljubljani po 202. členu KZ SFRJ na 3 leta zapora in da je to kazen prestajal od 10.1.1981 do 11.6.1983, da je bil zaradi nesmiselnega ponavljanja istega postopka s strani takratnih pristojnih organov obsojen že drugič zaradi istega pacifističnega in versko pogojenega stališča. Na ta način po vsebini uveljavlja kršitev načela ne bis in idem in s tem tudi kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Take kršitve z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati, pač pa lahko obsojenec presodi, ali bo na tej podlagi podal pobudo Vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Drži, kar zatrjuje vložnica, da je ustanavljanje vojaških sodišč in tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi v mirnodobnem času nezdružljivo s 26. členom Ustave. Vendar je tudi glede tega vprašanja potrebno izhajati iz takratne ustavne ureditve. Gotovo ni mogoče trditi, da so vse sodbe, ki so jih izrekla vojaška sodišča, samo zaradi tega dejstva nezakonite, saj bi v nasprotnem primeru sedanji zakonodajalec sprejel tako ureditev, ki bi na tej podlagi narekovala razveljavitev vseh teh pravnomočnih odločb. Take poti pa ni izbral, pač pa je natačno določil, v katerih primerih in pod katerimi pogoji je mogoče te pravnomočne sodbe izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi tudi z revizijo.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, saj gre za vsebinsko različna postopka, z različnimi predpostavkami in posledicami. Zato zgolj iz dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 3.12.1998 v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, še ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega A.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.