Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da disciplinski postopek zoper tožnico sploh ni bil izpeljan, čeprav bi zaradi določb členov od 60 dalje ZTPDR moral biti, oziroma, da tožena stranka ni imela soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja (določbe 1. in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR), je pravilna tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnice nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke za razveljavitev odpovedi delovnega razmerja, do katere naj bi prišlo na podlagi sporočil tožene stranke z dne 28.11.1994 in 12.12.1994, ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 9.9.1996 in odločilo, da ji je zato dolžna tožena stranka do tega datuma izplačati osebni dohodek s prispevki in zamudnimi obrestmi, ter ji celotno obdobje delovnega razmerja vpisati v delovno knjižico.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila tožba vložena pravočasno. Ugotoviti bi namreč moralo, da je bil pravni pouk, ki ga je dala tožena stranka tožnici v pisanju z dne 12.12.1994, brezpredmeten, še posebno zato, ker je bilo pisanje vročeno pooblaščencu tožeče stranke, ta pa mora vedeti, da tretje stopnje odločanja pri delodajalcu ni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker sodišče ugotavlja, da je bilo o ugovoru pri toženi stranki odločeno in istočasno, da ni tako. To pa pomeni nasprotje v odločilnih dejstvih in s tem kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 niti iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 (pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti), ki jo formalno in vsebinsko uveljavlja revizija. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora revident izrecno uveljavljati, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

V delu, ki se nanaša na pisanja revidentke in vloge, vložene s strani tožnice, je sodišče v izpodbijani sodbi jasno, natančno in v skladu z listinami ugotovilo dejansko stanje kot tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče ugotovilo, da je bilo o ugovoru tožnice pri revidentki odločeno, in istočasno, da ni bilo odločeno. Sodišču je, predvsem zaradi v celoti nezakonitega postopanja revidentke ob prekinitvi delovnega razmerja tožnice, postavilo vprašanje pravnega pouka na pisanju revidentke z dne 12.12.1994, ki naj bi bilo odločanje na drugi stopnji. To pisanje bi revidentka lahko štela tudi kot ponovno odločbo organa prve stopnje po tistem, ko je odvetnik tožeče stranke vložil poziv, da delavki - tožeči stranki izda v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ustrezen sklep, ker je pisanje z dne 28.11.1994 "le v posmeh veljavni zakonodaji" in je zato do tega zavzelo stališče, ki ga sprejema tudi revizijsko sodišče. Pri tem za pravilno odločitev ni pomembno, ali je pisanje revidentke z dne 12.12.1994 šteti kot odločanje na prvi ali že na drugi stopnji. V vsakem primeru, ob upoštevanju določb 102. a člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ali ob upoštevanju določb 105. člena ZDR (sodišče ju je uporabilo skupaj, kar je tudi pravilno), pa je zaključiti, da je bila tožba vložena pravočasno. To pa pomeni, da je odločitev sodišča glede tega vprašanja tudi materialnopravno pravilna.

Ob dejanski ugotovitvi, da disciplinski postopek zoper tožnico sploh ni bil izpeljan, čeprav bo zaradi določb členov od 60 dalje zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) moral biti oziroma, da tožena stranka ni imela soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja (določbe 1. in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR), je pravilna tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnice nezakonito. Posledica ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je odločitev o tem, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo do 9.9.1996 in da ji zato pripadajo do tega dneva tudi vse pravice iz delovnega razmerja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zakjučilo, da ni utemeljen niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).