Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Tudi glavne obravnave se tožnik ni udeležil.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica z obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je izvedljivo, najkasneje pa v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Zvezna republika Nemčija ponovno sprejela tožnika, to je od 14. 9. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 22. 3. 2016 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, 2. 1. 2018 in 19. 10. 2021 v Zvezni republiki Nemčiji ter 22. 4. 2022 v Kraljevini Danski. Glede na navedeno je pristojnemu organu Kraljevine Danske in pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Dne 13. 9. 2023 je prejela odgovor, da Zvezna republika Nemčija v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika, s strani pristojnega organa Kraljevine Danske pa je prejela negativen odgovor.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, pri čemer v obrazložitvi sklepa podrobno povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka ugotavlja da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki so pristojne za postopek mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji in je imel zagotovljeno nastanitev in zdravstveno oskrbo. Sprva je bil nastanjen v prostoru, kjer je bival z ostalimi osebami, kasneje pa so ga premestili v prostore, kjer je imel lastno sobo, ki jo je zapustil in samovoljno odšel v Hamburg. Po sprejemu v nastanitvenem centru ga je pregledal zdravnik, kasneje pa je obiskoval tudi specialista psihiatra. V sprejemnem centru so v Nemčiji opravili z njim dva osebna razgovora ob prisotnosti tolmača. Tožnik je tekom osebnega razgovora navedel več težav, s katerimi naj bi se soočal v Zvezni republiki Nemčiji, pri čemer te temeljijo na izkušnjah s tamkajšnjimi prebivalci, za katere je navedel, da so rasisti. Napadla naj bi ga skupina ljudi, ki jih je poimenoval "Neu Nazi". Napada ni prijavil policiji, ker je menil, da njegove prijave ne bi obravnavala korektno. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik dogodka niti ni poskušal prijaviti pristojnemu organu. Poleg tega odzivi, ki jih je doživel tožnik, v nobenem smislu ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji, pri čemer ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru predaje izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Navsezadnje naj bi mu mimoidoča Nemka pomagala in poklicala pomoč, zato ni mogoče posplošiti in sprejeti zaključek, da v Nemčiji ne marajo tujcev in da je veliko rasistov. Iz tožnikovih izjav tudi izhaja, da je od pristojnih uradov Zvezne republike Nemčije prejemal pozive za plačilo neporavnanih davčnih obveznosti, za katere je navedel, da so zanj previsoke in se je odločil pobegniti v drug kraj. Izogibanje plačilu davčnih obveznosti pa ni razlog, zaradi katerega se predaja pristojni državi članici ne bi smela izvesti.

6. Tožena stranka je s stani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument "Informacije o stanju v Nemčiji". Po preučitvi gradiva je ugotovila, da izpostavljeni specifični elementi niso posebej relevantni v zadevnem primeru. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) je razvidno, da tam ni enotnega postopka za sprejem in nadaljnjo obravnavo dublinskih povratnikov. Tožniki se morajo običajno vrniti v regijo, kamor so bili dodeljeni med predhodnim postopkom mednarodne zaščite. Tožnik je bil tekom prvega postopka nastanjen v nemški zvezni deželi Hessen. Iz odgovora pristojnih organov pa je razvidno, da mora oditi v kraj Giessen, ki se nahaja v isti zvezni deželi. Prejeto gradivo nikjer ne naslavlja nastanitvenih razmer v nemški zvezni deželi Hessen ali še bolj v kraju Giessen. Splošnim ugotovitvam o prenaseljenosti nastanitvenih kapacitet v večini zveznih dežel tožena stranka ne oporeka. S tem problemom se soočajo bolj ali manj vse članice Evropske unije in to ne prestavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi z navedbami, povezanimi z dostopom do zdravstvenih storitev, pa tožena stranka pojasnjuje, da iz poročila AIDA izhaja, da se dostop do njih razlikuje glede na zvezno deželo. V deželi Hessen je zagotovljena preventivna zdravstvena oskrba. Zdravstvene oskrbe je bil deležen tudi tožnik. Obiskoval je zdravnika specialista psihiatra. Izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Zvezni republiki Nemčiji. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Zvezni republiki Nemčiji kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti izhaja zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. Toženi stranki niso znani dokumenti teh organov, iz katerih bi izhajalo, da je sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji obravnavan kot kritičen.

7. Tožeča stranka v tožbi citira drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da predaja prosilcev v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU. Nadalje navaja, da je ustavno sodišče pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom tudi pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Presoditi je treba vse okoliščine, ki so pomembne iz vidika spoštovanja načela nevračanja. Treba je upoštevati tudi na primer zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. V obravnavanem primeru so podane ovire za predajo tožnika Zvezni republiki Nemčiji, ker obstaja utemeljena domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je že povedal na osebnem razgovoru, da bi bilo v Nemčiji njegovo življenje v nevarnosti, saj obstaja resno tveganje za napad na njegovo življenje in telo. Ljudje v Nemčiji so izredno rasistično nastrojeni in ne marajo tujcev. Tožnik je pojasnil, da zaščite s strani policije ne bi dobil. Tudi iz pridobljenih informacij o izvorni državi izhaja, da je v Nemčiji porast napadov na migrante, prosilce za azil in begunce. Tožena stranka je predložena dejstva in dokaze zavrnila pavšalno. Nepravilno je povzela tožnikovo navedbo, da tožnik dogodka niti ni poskušal prijaviti. Pri tem je ignorirala njegovo pojasnilo, da zaščite s strani policije ne bi dobil, saj je niso dobili številni sonarodnjaki. Tožnik je s svojimi informacijami o stanju v Nemčiji izkazal, da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s sprejemom in nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v zvezi z ustreznim zdravljenjem prosilcev za mednarodno zaščito s težavami duševnega zdravja, kakršne ima tožnik. Nadalje se v tožbi sklicuje na premajhne nastanitvene kapacitete za prosilce za azil v Nemčiji in navaja, da tam niso zagotovljene ustrezne higienske razmere, prosilci pa so izpostavljeni psihološkemu stresu in nasilju. Nimajo dostopa do terapije za duševne bolezni. Prav notranji minister zvezne dežele Hessen je dejal, da državi grozi, da bo prišlo do točke preloma. Število beguncev se je močno povečalo prav v sprejemnih centrih v Hessnu. Tožena stranka bi morala napraviti obrazloženo dokazno oceno o tem, ali bi bile tožniku v primeru vrnitve v Nemčijo zaradi prezasedenosti zagotovljene ustrezne sprejemne razmere, kar pa ni storila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper izpodbijani sklep. Izvršitev sklepa bi namreč pomenila izročitev tožnika Nemčiji, še preden bi bilo odločeno o glavni stvari, s tem pa bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil predan Nemčiji še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi bila kršena tudi pravica do sodnega varstva. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča tudi če bi v upravnem sporu uspel. Tožnik se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz izjav tožnika na osebnem razgovoru izhaja, da ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami v Nemčiji, ki so pristojne za postopek mednarodne zaščite. Imel je zagotovljeno nastanitev in zdravstveno oskrbo, po sprejemu ga je pregledal zdravnik, kasneje pa je obiskoval zdravnika specialista psihiatra. Z njim so opravili dva osebna razgovora ob prisotnosti tolmača. Iz izjav tožnika izhaja, da zaščite s strani policije ne bi dobil, če bi zanjo zaprosil. Tožnik dogodka, povzročenega s strani neonacistične skupnosti, ni prijavil pristojnim organom in tega niti ni poskušal, iz česar izhaja, da mu ti niso mogli nuditi ustrezne zaščite. Izogibanje plačil davčnih obveznosti v pristojni državi članici pa ne more biti razlog, zaradi katerega se predaja ne bi smela izvesti. Tožena stranka tudi zavrača očitke, da naj bi zgolj pavšalno zaključila, da je bila tožniku v Nemčiji zagotovljena zdravstvena oskrba. Iz izjav tožnika jasno izhaja, da je imel tam zagotovljeno ustrezno in celostno zdravstveno obravnavo. Tožena stranka se je pri dokazovanju tožnikovih upoštevnih navedb oprla na aktualne, objektivne, zanesljive in natančne ter celovite vire, iz katerih bi lahko izhajalo, da Zvezna republika Nemčija zanj ni varna država. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno pa ne pomeni, da je bila ta necelovita, napačna ali v nasprotju z nacionalnim pravom ali pravom EU. Tožena stranka vztraja pri zaključku, da v Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejema prosilcev, zaradi katerih bi bila predaja nedopustna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil. Pooblaščenka tožene stranke je poklicala v azilni dom, kjer so povedali, da je tožnik azilni dom zapustil že 25. 2. 2024, pri čemer se je pooblaščenka tožene stranke zavezala, da bo uradni podatek o tem posredovala sodišču tekom istega dne. Sodišče je še isti dan prejelo izpisek azilnega doma, iz katerega izhaja, da je bil tožnikov zadnji izhod iz azilnega doma 24. 2. 2024, z dnem 25. 2. 2024 pa je bila zaključena njegova nastanitev. Navedeni izpisek je sodišče takoj poslalo tudi pooblaščenki tožnika. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi tudi po tem, ko je bila seznanjena, da je tožnik zapustil azilni dom, vztrajala pri tožbi.

K točki I izreka:

11. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

12. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, 6. točka obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu, imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje iz iste točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Tudi glavne obravnave se tožnik ni udeležil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bila določena kot odgovorna država za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Zvezna republika Nemčija, in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.