Jedro

Nejasnost zapisa se nanaša na nagib izročitve denarja in njegovo opredelitev (posojilo, morebitna kupnina, dana na račun), predvsem pa na izpolnitev okoliščin, ki bi utemeljevale vrnitev izročenega denarja. Izpodbijana sodba je pravilno ocenjevala dejanske ugotovitve v skladu z določbo 99. člena ZOR. Pri tem je zaradi ugotovitve, da je pogodbo pripravil toženec, v katerega interesu je bil prejem denarja, bila uporabljena tudi določba 100. člena ZOR o razlagi nejasnih pogodbenih določil v korist druge stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 3,250.450 SIT (sedaj 13.563,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 1997 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Pobotni ugovor toženca je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremenilo, da je odločilo, da od dosojenega zneska zakonske zamudne obresti tečejo v času od 17. 8. 1997 do 31. 12. 2001, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo teh obresti od prisojenega zneska od 1. 1. 2002 dalje do plačila zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo proti odločitvi o glavni stvari zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določilo najemne pogodbe z dne 16. 8. 1996, s katero je tožnik od toženca prevzel v najem gostinski lokal, je zaradi nedoločnosti nično. Ne glede na to pa je jasno zapisano, da je tožnik tožencu 35.000 DEM izročil za nakup gostinske opreme. Zato ni razumljivo, da je že sodišče prve stopnje preobrnilo namen tega pogodbenega določila z razlago, da je bil ta denar tožencu dan kot posojilo za morebitni kasnejši nakup gostinskega lokala. Sicer pa tožnik ni dokazal, da posel v lokalu ni bil uspešen. Poslovna uspešnost je relativna stvar, zaradi česar bi sodišče moralo zavzeti stališče, kaj v konkretnem primeru predstavlja finančna uspešnost. Ker je tožnik v redu izpolnjeval svoje obveznosti iz najemne pogodbe, plačeval pa je tudi zaposlene delavce, bi bilo mogoče trditi, da je lokal vsaj normalno funkcioniral. Določilo VIII. točke najemne pogodbe se tolmači v korist tožeče stranke, pri čemer pa je celo v nasprotju s trditvami samega tožnika. Le tožnikova mati je „govorila o nekem posojilu“, tožnik sam pa ne. Gre za nasprotja v razlogih, kar utemeljuje revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne glede na to pa sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje vsaj močno preuranjeni.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pomanjkljivost v VIII. točki najemne pogodbe z dne 16. 8. 1996 uporabljene besedne zveze sama po sebi ne more odkazovati na ničnost, kakor je predvidena v določbi 103. člena ZOR. Najemna pogodba je kot celota odraz pogodbene volje pravdnih strank v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Tožnik je ob najemu gostinskega lokala izročil tožencu vtoževani znesek 35.000 DEM (sedaj 13.563,89 EUR), kar je končno v spornem pogodbenem določilu tudi določno zapisano. Nejasnost zapisa se nanaša na nagib izročitve denarja in njegovo opredelitev (posojilo, morebitna kupnina, dana na račun), predvsem pa na izpolnitev okoliščin, ki bi utemeljevale vrnitev izročenega denarja. Izpodbijana sodba je pravilno ocenjevala dejanske ugotovitve v skladu z določbo 99. člena ZOR. Pri tem je zaradi ugotovitve, da je pogodbo pripravil toženec, v katerega interesu je bil prejem denarja, bila uporabljena tudi določba 100. člena ZOR o razlagi nejasnih pogodbenih določil v korist druge stranke.

7. Skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 99. člena ZOR) je bil pojasnjen z zaslišanjem pravdnih strank ter prič M. Z. (tožnikove matere), A. V. in S. S.. Odločilna dejanska ugotovitev je v tem, da tožnik (po svoji materi) ni izročil denarja za nakup gostinske opreme v najetem lokalu, temveč kot posojilo, z dogovorjeno možnostjo, da se to vrne, če poslovanje v lokalu ne bo finančno uspešno. V tej smeri je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedi strank, predvsem pa tožnikove matere, ki je poleg tedaj 18-letnega tožnika ob sklepanju najemne pogodbe in zagotovitvi denarja odigrala pomembno vlogo. Revizijsko sodišče v opisani dokazni oceni, po kateri naj bi toženec prejeti denar uporabil za nakup gostinske opreme lokala ..., ne najde nasprotij med tem, kar je v sodbenih razlogih zapisalo sodišče prve stopnje in tem, kar je s stališča dejanskih ugotovitev za pravno presojo uporabilo sodišče druge stopnje. Razlage, po kateri je tožnik imel namen lokal odkupiti, če bi bilo poslovanje uspešno, pri čemer bi se izročeni denar vštel v kupnino, ni sprejela izpodbijana sodba sama, saj je povzeta po v sodbi sodišča prve stopnje sprejeti dokazni oceni izpovedi tožnikove matere in samega tožnika. Slednji je o tem določno govoril na glavni obravnavi dne 6. 6. 2005. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih protislovij in neskladnosti z izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem je treba poudariti, da sodišče prosto presoja, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov (8. člen ZPP); kar velja tudi za strankino izpoved.

8. Finančna neuspešnost gostinskega lokala je bila določena kot pogoj za uresničitev VIII. točke najemne pogodbe o vrnitvi izročenega denarja. Revizija s poskusom relativizacije termina finančne neuspešnosti poskuša prevrednotiti v sodbah sodišč druge in prve stopnje sprejeto oceno, da je poslovanje res bilo finančno neuspešno. Ocena temelji na presoji izpovedi obeh pravdnih strank, vsebini odpovedi najemnega razmerja, ki jo je tožnik podal dne 13. 2. 1997 in tudi odpovedi najemnega razmerja, ki jo je kasneje podal toženec sam. Razlogi izpodbijane sodbe, ki sprejemajo oceno o finančni neuspešnosti, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje, so sposobni revizijskega preizkusa. Ker pa gre v tem obsegu za revizijsko nestrinjanje z oceno, ki je pretežno dejanske narave, vanjo revizijsko sodišče zaradi prepovedi presoje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti v skladu z določbo 387. člena ZPP.