Jedro

Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej.

Pritožba spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni, da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS) je z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 50.a člena Zakona o cestninjenju (ZCestn), za katerega mu je ob uporabi 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrekel opomin ter mu naložil plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Kočevju z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2.Zoper sodbo se je pritožil storilec po zagovorniku iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1 zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi kršitve materialnih določb zakona ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi ter odloči, da se vsi stroški prekrškovnega postopka storilcu povrnejo.

3.Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljeno pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku z navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določbe petega odstavka 65. člena ZP-1, ker storilca, preden ga je povabilo na zaslišanje, ni obvestilo o dejstvih, glede katerih se storilec ni mogel izjaviti pred prekrškovnim organom. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede na konkretno procesno okoliščino sklicevanje na določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 pravno nerelevantno. Ta določba zagotavlja pravico do seznanitve z dejstvi, s katerimi storilec ni bil seznanjen in se o njih pred prekrškovnim organom ni mogel izjaviti. Nanaša se torej na dejstva, s katerimi ga prekrškovni organ ni seznanil bodisi v hitrem postopku o prekršku, bodisi jih je navedel v opisu dejanja ob predložitvi zahteve za sodno varstvo v odločitev sodišču. V obravnavanem primeru pa prekrškovni organ odločbe o prekršku ni oprl no nobeno dejstvo, ki storilcu ne bi bilo znano, niti ni novega dejstva navedel v predložitvi zadeve sodišču, temveč je sodišče ugotovilo, da je prekrškovni organ ob storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog slednjega na podlagi petega odstavka 63. člena ZP-1 odpravil ter ga nadomestil z odločbo, vendar pa pred izdajo odločbe ni upošteval drugega odstavka 55. člena ZP-1 in storilcu ni zagotovil pravice do izjave. To kršitev pa je moralo odpraviti sodišče prve stopnje, vendar ne z določbo petega odstavka 65. člena ZP-1, na katero se pritožnik neutemeljeno sklicuje, temveč z določbo devetega odstavka 65. člena ZP-1, kar je tudi storilo in je storilcu omogočilo pravico do izjave z vabilom na zaslišanje, na katerega pa storilec ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zaradi česar je nastopil razlog za odločitev v zadevi brez njegovega zaslišanja.

6.Pritožnik pa neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev materialnih določb zakona in zagovarja stališče, da storilec dne 27.9.2023 ni storil prekrška, ker je dne 29.9.2023 plačal račun za tedensko vinjeto in je po plačilu računa veljavnost tedenske vinjete štela od dneva prvega prekrška naprej in je veljala za čas od 23.9.2023 do 29.9.2023. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je za odločitev v zadevi relevantno naslednje dejansko stanje: Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zagovarjal isto stališče, da dne 27.9.2023 drugega prekrška ni storil, ker je dne 29.9.2023 plačal tedensko vinjeto z veljavnostjo za čas od 23.9. do 29.9.2023. Sodišče prve stopnje je zavrnilo stališče iz zahteve za sodno varstvo z utemeljitvijo, da je tedenska vinjeta za čas od prve storitve prekrška dalje začela veljati šele s plačilom računa, zaradi česar storilec dne 27.9.2023, ko je storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete in je tudi tega dne cestninsko cesto uporabljal neupravičeno brez plačila cestnine. Pritožbeno sodišče se s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje strinja. Pritožba namreč spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe, ni pa mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi ta okoliščina lahko bila podlaga tudi za ustavitev postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 zaradi prekrška neznatnega pomena, saj je za ustavitev postopka iz tega razloga potrebno poleg posebnih olajševalnih okoliščin iz 6.a člena ZP-1 ugotoviti tudi razlog nesmotrnosti postopka, ki pa je vsekakor bil smotrn, saj je privedel do povrnitve nadomestila za neplačano uporabo cestninske ceste.

7.Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

8.Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso določilo tako, da je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse 30,00 EUR, kolikor po tarifni št. 8112 znaša za izrek opomina. Sodno takso v znesku 45,00 EUR bo storilec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o cestninjenju (2015) - ZCestn - člen 50a, 50a/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 6a, 55, 55/2, 65, 65/5, 65/9, 136, 136/1, 136/1-9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.