Jedro

Vendarle pa ekonomičnost postopka ne sme imeti vnaprej zagotovljene avtomatične prednosti pred učinkovito uveljavitvijo pravice do svobodne izbire odvetnika. Jedro razmerja med odvetnikom in njegovo stranko tvori posebno medsebojno zaupanje in pričakovanje zaupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženci) povrniti pravdne stroške v znesku 4.905,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da so toženci izbrali pooblaščenca odvetnika, ki se ne nahaja v bližini pristojnega sodišča, kar ocenjuje kot nerazumno odločitev. Meni, da iz tega razloga sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroška kilometrine v višini 288,60 EUR, niti odsotnosti iz pisarne zaradi vožnje do sodišča v višini 108,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je naveden strošek odmerilo. Meni, da so se na pripravljalnem naroku dne 6. 12. 2021 obravnavala le procesna vprašanja, zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti nagrado v višini 25% osnovne vrednosti. Glede naroka dne 21. 4. 2022 meni, da se je narok začel vsaj minuto pozneje, kot ob 13.00, kar sicer izhaja iz zapisnika, zato mora biti odmerjena urnina nižja. Meni, da zadnje tri pripravljalne vloge tožene stranke niso prispevale k rešitvi spora, zato niso bile potrebne. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženci polemizirajo s pritožbenimi stališči in soglašajo z razlogi sodišča prve stopnje ter priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako pa niso podane pritožbeno zatrjevane kršitve.

6. O tem, ali so potni stroški odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, pred katerim poteka postopek, potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, v sodni praksi ni povsem enotnega stališča. Del sodne prakse poudarja pravico stranke do svobodne izbire pooblaščenca odvetnika, ki mu zaupa, zato se zavrnejo le stroški, ki izhajajo iz nerazumne izbire ali zlorabe navedene pravice.1 Preostali del sodne prakse se zavzema za strožji pristop, kjer je priznan naveden strošek le izjemoma, potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča v konkretnem primeru pa mora opravičiti (posebna) narava mandatnega razmerja, pri čemer se izpostavlja zapletenost ali obsežnost zadeve ali zahteva po specialnih znanjih.2

7. Sicer je ena od temeljnih zahtev do strank v postopku, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Ustavno varstvo pravic do učinkovitega sodnega varstva in sodelovanja v postopku (22. in 23. člen Ustave RS - URS), ki zajemata tudi pravico do zastopanja po odvetniku in do njegove svobodne izbire, nujno ne vsebujeta tudi zahteve, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si nasprotna stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek.3

8. Vendarle pa ekonomičnost postopka ne sme imeti vnaprej zagotovljene avtomatične prednosti pred učinkovito uveljavitvijo pravice do svobodne izbire odvetnika. Jedro razmerja med odvetnikom in njegovo stranko tvori posebno medsebojno zaupanje in pričakovanje zaupnosti.4 Bistveni vidik vzpostavitve zaupanja pa je prav svobodna izbira odvetnika, ki ji stranka zaupa. Potemtakem je ustavnoskladna tudi tista razlaga prvega odstavka 155. člena ZPP, ki daje vzpostavitvi zaupanja osrednje mesto.

9. Sodni postopki v pravdnih zadevah se praviloma ne vodijo zaradi manj pomembnih interesov posameznikov, zato je zahteva po poudarjeni zaupnosti tudi praviloma podana. Le izjemoma gre za manj pomembne zadeve, kjer zaupanje nima odločilnega pomena in je lahko podano pričakovanje, da bo katerikoli odvetnik lahko upravičil zaupanje. Upoštevati tudi moramo, da je Slovenija geografsko majhna, zato stroški poti praviloma predstavljajo sorazmerno majhen del vseh stroškov zastopanja. Stroški izbire odvetnika zunaj kraja sodišča se potemtakem utemeljeno zavrnejo le, če gre za manj pomembno enostavno zadevo in stroški v tej zvezi zajemajo pomemben delež vseh stroškov.

10. V obravnavani zadevi ni bil tak primer, saj se je spor nanašal na kolizijo pravice do časti in dobrega imena tožnika ter pravice do svobode izražanja in javnega obveščanja s strani televizijske hiše, strošek kilometrine in odsotnosti iz pisarne zaradi poti pa je bil v tej zvezi majhen glede na celoto priznanih stroškov.

11. Sodišča prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za pripravljalni narok (opravljen dne 6. 12. 2021), ki mu ni sledil prvi narok za glavno obravnavo posebej opredeljena nagrada v višini 50% tar. št. 18 (tar. št. 20/2 Odvetniške tarife – v nadaljevanju OT). Po pojasnjenem ni dopustno upoštevati splošnega določila, ki se nanaša na vsak narok (tar. št. 20/3), kjer so se opravljala le procesna dejanja, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi. Ne glede na navedeno iz zapisnika izhaja, da so sodišče prve stopnje in stranke razpravljale o dejanskih in pravnih vidikih spora, tožeča stranka pa je celo podala predlog sodne poravnave.

12. Sodišče prve stopnje je glede urnine pravilno sledilo trajanju naroka dne 21. 4. 2022, kot ta izhaja iz zapisnika kot javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Kakšne poizvedbe in kam naj jih naslovi sodišče druge stopnje v tej zvezi, tožnik v pritožbi ni konkretiziral, da bi se lahko sodišče druge stopnje do takega predloga sploh opredelilo.

13. Da je šlo za zahtevno zadevo, kjer je bilo potrebno več izjavljanja strank tudi v pripravljalnih vlogah, potrjujejo že sama procesna ravnanja tožnika, ki je vložil osem obsežnih pripravljalnih vlog (zadnja na desetih straneh), temu ustrezno pa so se odzivali tudi toženci, ki so vsakokrat obrazloženo odgovarjali na tožnikove navedbe. Sodišče prve stopnje je po pojasnjenem pravilno kot potrebne ovrednotilo šest pripravljalnih vlog tožencev, tožnik pa niti konkretno ni navedel, zakaj zadnje tri vloge tožencev niso prispevale k rešitvi spora, na posplošeno trditev pa sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSL sodba I Cp 2244/2018, VSL sodba I Cp 242/2018, VSL sodba II Cp 633/2017, VSL sodba III Cp 725/2020, VSC sodba I Cpg 75/2020, VSL sklep I Cp 82/2020, VSM sodba I Cpg 118/2019. 2 VSM Sklep I Cp 902/2020, VSL sklep II Cp 1644/2019, VSK sklep I Cp 266/2019, VSL Sklep I Cp 1176/2017, VSL sodba I Cp 1454/2019, VSL sodba II Cp 726/2015. 3 USRS sklep Up 80/99 in USRS sklep Up 28/00. 4 USRS odločba U-I-115/14, Up-218/14, 26. in 27. točka obrazložitve.