Jedro

Pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretjega, je v opreki z moralnimi načeli in zato nična.

Zgolj morebitno zavedanje strank, da bo s sklenitvijo sporazuma o delitvi skupnega premoženja lahko prišlo do oškodovanja upnikov, ki niso imeli vknjižene hipoteke, za ničnost pogodbe ne zadošča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 915 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice: na ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema s 15. 11. 2012 (v nadaljevanju Sporazum), sklenjenega pri notarki A. A. iz B. (I./1. točka izreka); na ugotovitev, da spadata v skupno premoženje toženih strank nepremičnini 127/4 in 173/2, k. o. ... (I./2. točka izreka); da delež prvega toženca na skupnem premoženju znaša eno polovico in delež druge toženke eno polovico (I./3. točka izreka) ter da sta toženca solastnika prej navedenih nepremičnin vsak do ene polovice (I./4. in I./5. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ne strinja se z zaključkom, da je druga toženka nepremičnine pridobila odplačno. Tudi sicer je to dejstvo bistveno le, če druga stranka za nedopusten nagib ni vedela. V konkretnem primeru pa sta obe stranki, ki sta bili v času sklepanja zakonca, za nedopusten namen vedeli.

3.Sodišče je ugotovilo, da je cena nepremičnin ob nakupu znašala 41.500.000 SIT, kar preračunano v EUR znaša 173.176,27 EUR. Druga toženka je s kreditom v znesku 96.000 EUR poplačala hipoteke, ki so obremenjevale nepremičnini, in sicer je z zneskom 82.167,47 EUR poplačala kredit, ki ga je vzel prvi toženec v znesku 30.000.000 SIT (125.187,66 EUR). To naj bi po ugotovitvah sodišča predstavljalo 53 % vrednosti nepremičnine, kar ne drži. Znesek 82.167,47 EUR glede na vrednost nepremičnine 173.176,27 EUR predstavlja 47,45 %. Razliko v višini 52,55 % (91.008,80 EUR) sta toženca pred razdelitvijo skupnega premoženja plačala s skupnim premoženjem. Druga toženka ni predložila dokaza, da je poplačala hipotekarni upnici C. in D. Sodišče je spregledalo trditve, da davčni dolg, ki izhaja iz naslova poslovanja prvega toženca kot samostojnega podjetnika, spada v pasivo skupnega premoženja. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima posledice na področju odgovornosti, in to ne glede na to, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti.

4.V 12. točki obrazložitve je sodišče ugotovilo, da sta zakonca v času sklepanja Sporazuma vedela za tožničino terjatev in da sta se dogovorila, da bo ta dolg plačal prvi toženec. Iz sklepa o davčni izvršbi s 26. 10. 2012 je razvidno, da je davčni dolg znašal 29.468,94 EUR, pri čemer je sodišče sledilo prvemu tožencu, da je v tistem času verjel, da ga bo lahko poplačal. Vendar pa njegovemu predlogu za odlog in oprostitev s 6. 8. 2012 ni bilo ugodeno. Zoper odločitev z 29. 8. 2012 je vložil pritožbo, iz česar je mogoče sklepati, da se je glede na negativno odločitev davčnega organa zavedal, da bo moral ta dolg v celoti odplačati v enkratnem znesku, sicer bo sledila izvršba.

5.Sodišče je napačno ugotovilo, da so dolgovi, ki jih je plačala druga toženka, presegali vrednost prvo toženčevega deleža na nepremičnini. Vrednost nepremičnine je ob pridobitvi znašala 173.176,27 EUR, torej je vrednost polovičnega deleža vsakega zakonca znašala 86.588,13 EUR. Višina dolgov je znašala približno 90.000 EUR in davčni dolg še 29.468,94 EUR. Vsi dolgovi so spadali v pasivo skupnega premoženja. Druga toženka je uspela dokazati, da je plačala znesek 82.167,47 EUR. Vrednost deleža prvega toženca, ki je bil plačan pred sklenitvijo Sporazuma, je znašala 45.504,40 EUR. Prvi toženec je prevzel plačilo davčnega dolga v znesku 29.468,94 EUR. Druga toženka je po sklenitvi Sporazuma prejela presežek vrednosti premoženja 45.504,40 EUR, prvi toženec pa je ostal zavezan plačati davčni dolg v višini 29.468,94 EUR. Iz presežka, ki ga je prejela druga toženka, bi bilo mogoče izterjati davčni dolg v celoti. Sodišče je zato napačno ugotovilo, da namen tožencev ni bil v izognitvi plačilu davčnih obveznosti, saj sta toženca želela preprečiti izvršbo na njuni nepremičnini. Namen sklenitve Sporazuma je bil zato nedopusten. Če bi toženca želela pošteno razdeliti vso aktivo in pasivo, bi to storila in poplačala tudi davčni dolg.

6.Stališče sodišča, da neenakopravna obravnava upnikov ne privede do ničnosti sklenjenega pravnega posla, je zmotno. Toženca sta se dogovorila, da se poplačajo le terjatve, ki so že zavarovane s hipoteko na nepremičninah, ker jima je neposredno grozila izvršba. V delitvi premoženja namenoma nista zajela terjatve tožnice, ker sta vedela, da ta ne bo plačana, če bosta sklenila Sporazum. Sicer pa tožnica kot razlog ničnosti ne navaja neenakopravne obravnave upnikov, temveč nedopusten namen tožencev, ki ni bil v razdelitvi skupnega premoženja (vse aktive in pasive), temveč v preprečitvi izvršbe na nepremičnini.

7.3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Prvi toženec na pritožbo ni odgovoril.

8.4. Pritožba ni utemeljena.

9.5. Tožnica je v tožbi trdila, da je Sporazum, ki sta ga toženca sklenila 15. 11. 2012 v obliki notarskega zapisa št. SV 277/2012, ničen, ker je bil njegov edini cilj onemogočiti poplačilo tožničine terjatve do prvega toženca. Sporazum je bil sklenjen z namenom izigranja tožnice in izognitve davčnim obveznostim, zaradi česar nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Toženca pa sta v postopku zatrjevala, da je bil namen sklenitve Sporazuma odplačna delitev skupnega premoženja, pri čemer se je druga toženka v zameno za lastništvo nepremičnin zavezala odplačati vse hipotekarne upnike, ker sta bili nepremičnini, ki sta bili predmet Sporazuma, obremenjeni s tremi hipotekami. Zaradi poplačila hipotek je druga toženka vzela kredit v višini 96.000 EUR, ki ga še sedaj odplačuje, njena starša pa sta v zavarovanje obveznosti druge toženke zastavila svojo nepremičnino in prevzela solidarno poroštvo.

10.6. Ničnost pogodbe je najhujša sankcija, ki je predvidena zgolj za najtežje kršitve ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ker je ničnost pogodbe predpisana kot najostrejša in skrajna sankcija, jo je treba uporabiti zgolj izjemoma in restriktivno. Podlaga (kavza) je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Po sodni praksi je pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretjega, v opreki z moralnimi načeli in zato nična.

11.7. Dokazni postopek ni potrdil tožbene teze, da je bil glavni namen sklenitve Sporazuma izigranje tožnice in onemogočanje poplačila tožničine terjatve. Sodišče prve stopnje je po skrbno in natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta toženca Sporazum sklenila zato, ker sta želela z odplačno razdelitvijo premoženja "rešiti" hišo, njun dom in delavnico pred prisilno prodajo zaradi vknjiženih hipotek treh hipotekarnih upnikov. Nepremičnini sta bili njuno skupno premoženje, ki je bilo v celoti vknjiženo na prvega toženca. Ob sklepanju Sporazuma je bil dolg iz naslova terjatev, zavarovanih s hipotekami, približno 90.000 EUR, kar se je zavezala odplačati izključno druga toženka s kreditom in s pomočjo staršev (ki sta v zavarovanje dolga druge toženke zastavila svojo nepremičnino) v zameno za pridobitev izključne lastnine na nepremičninah. Prvi toženec je ohranil pravico brezplačne uporabe in vso opremo, povezano z opravljanjem dejavnosti. Glede davčnega dolga iz dejavnosti prvega toženca pa sta se pravdni stranki dogovorili, da ga bo poravnal sam.

12.8. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je življenjska skupnost med tožencema po sklenitvi Sporazuma leta 2012 prenehala. Zato je pravilen zaključek, da je druga toženka prevzeti kredit odplačevala izključno iz svojega posebnega premoženja. Dejstvo, da ob delitvi skupnega premoženja ni prevzela še davčnega dolga iz dejavnosti prvega toženca (ki je tedaj znašal cca. 29.000 EUR), ne dokazuje, da je bil izključni namen sklepanja Sporazuma izognitev plačilu davčnih obveznosti in izigranje tožnice. Zgolj morebitno zavedanje strank, da bo s sklenitvijo Sporazuma lahko prišlo do oškodovanja upnikov, ki niso imeli vknjižene hipoteke, pa za ničnost pogodbe ne zadošča. Pritožbene hipotetične kalkulacije o tem, kolikšno vrednost nepremičnin je odplačala druga toženka izključno s svojim posebnim premoženjem in koliko je bilo odplačano s skupnim premoženjem, pravilnosti ugotovitve sodišča o dopustni kavzi Sporazuma ne omajejo. Tožnica bi svoj pravni položaj kot oškodovana upnica lahko zavarovala s pravočasno vložitvijo paulijanske tožbe.

13.9. Ker tožnica ni izkazala, da je bil ključen namen tožencev ob sklepanju Sporazuma izigrati tožnico in se izogniti plačilu davčnega dolga prvega toženca (7. in 212. člen ZPP), so za odločitev v zadevi neodločilne pritožbene navedbe o davčnem dolgu kot skupnem premoženju zakoncev. Poleg tega bi v tem primeru tožnica dolg lahko izterjala tudi od druge toženke.

14.10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžna drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1250 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 750 EUR, povečano za 22 % DDV pa 915 EUR. Prvemu tožencu stroški v pritožbenem postopku niso nastali. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena OZ.

-------------------------------

1VS RS II Ips 18/2009.

2Opomba 12 izpodbijane sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.