Jedro

Glede na relativno nizko določeno preživnino in ugotovljene dohodke pa ni mogoče pritrditi reviziji, da očetov dohodek ne zadošča za njegovo preživetje oziroma da je očetovo preživetje zaradi določene preživnine ogroženo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo v enotno obravnavanje tožbo in nasprotno tožbo pravdnih strank, razvezalo njuno zakonsko zvezo, skupnega otroka M. dodelilo v varstvo in vzgojo materi in naložilo očetu plačevanje mesečne preživnine v znesku 15.000 SIT od 1.11.2000 naprej. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti določeni mesečni preživnini in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločitev o višini mesečne preživnine za skupnega otroka je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da se preživnina odmeri v skladu s potrebami otroka in preživninskimi zmožnostmi njegovih staršev.

Mesečna plača, ki jo prejema oče, po statističnih podatkih ne zadošča niti za njegovo lastno preživljanje. Ob prejemkih, ki jih dobiva, brez materine pomoči sam ne bi preživel. Pri določanju preživnine v primerih, kot je ta, se enostavno pozablja, da starši več dohodka, kot ga pridobivajo, enostavno ne morejo pridobiti. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče določi preživnino v znesku 10.000 SIT mesečno.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V 79. členu ZZZDR (Ur. l. SRS, št. 14/89, p.b.) je določeno, da višino prispevka za preživljanje otroka določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Po oceni revizijskega sodišča je to določbo v izpodbijani sodbi sodišče pravilno uporabilo. Ugotovljeno je namreč bilo, da mati prejema plačo v višini 91.000 SIT, oče pa po lastni izpovedi 70.000 SIT. Oba imata preživninske obveznosti in sicer vsak še za enega otroka. Oba imata kreditne obveznosti, ki pa za odločitev o višini preživnine za otroka niso pravno pomembne. Oba starša sta povedala, da prispevata v skupno gospodinjstvo (vsak svoji materi, s katerima živita) po 30.000 SIT. Otrokove potrebe je sodišče ocenilo na 40.000 do 45.000 SIT in pri tem upoštevalo predvsem stroške varstva v višini 35.000 SIT; v tem znesku je zajeta še prehrana za otroka za čas, ko je v varstvu.

Ugotovljene potrebe za preživljanje skupnega otroka je sodišče porazdelilo tako, da je očetov prispevek v denarju 15.000 SIT, kar predstavlja največ eno tretjino ocenjenih skupnih otrokovih potreb. Razmerje med dohodki staršev pa je približno tako, da očetova plača znaša dobre 3/4 materine plače. Opisano sorazmerje je po oceni revizijskega sodišča utemeljevalo odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Primerno je upoštevana še dodatna preživninska obveznost vsakega od obeh roditeljev do svoje hčerke. Revizijske navedbe, da očetov dohodek po statističnih podatkih ne zadošča niti za njegovo preživljanje, ni upošteven. Glede na njegove dohodke je določena preživnina ustrezno nižja, statistični podatki pa ne morejo vplivati na ugotovljene potrebe otroka niti na očetov prispevek. Glede na relativno nizko določeno preživnino in ugotovljene dohodke pa ni mogoče pritrditi reviziji, da očetov dohodek ne zadošča za njegovo preživetje oziroma da je očetovo preživetje zaradi določene preživnine ogroženo. Odveč je revizijski očitek, da je sodišče prezrlo, da starši pač ne morejo pridobiti več dohodka, kot ga imajo. Sodišče se v tako razlogovanje sploh ni spustilo in je dosledno upoštevalo le realne dohodke staršev.

Po oceni revizijskega sodišča je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno in so drugačni revizijski očitki neutemeljeni. Zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).