Jedro

Tožnik v reviziji izrecno ne uveljavlja nobenega od revizijskih razlogov, temveč navaja le okoliščine v zvezi s storjenim prekrškom, ki je bil podlaga za izdajo plačilnega naloga, torej se njegovi ugovori nanašajo na izvršilni naslov. Teh ugovorov pa v postopku izvršbe glede na določbe 46. člena ZDavP ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akt, ki ni predmet tega upravnega spora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje z dne 11. 6. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo iz osebnih prejemkov iz naslova neplačane denarne kazni v višini 15.000,00 SIT in stroškov postopka v višini 1.000,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da so izpolnjeni vsi pogoji za prisilno izterjavo izrečene denarne kazni, saj je bil plačilni nalog Policijske uprave Ljubljana z dne 21. 11. 2001 za denarno kazen za prekršek vročen na kraju storjenega prekrška, tožnik ni vložil ugovora v predpisani obliki, niti plačal obveznosti iz navedenega plačilnega naloga in je tako plačilni nalog postal izvršljiv dne 2. 12. 2001. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da se glede na določbo 46. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001) tožnik ne more v postopku, ko gre za izterjavo denarne kazni na podlagi plačilnega naloga, ki je postal izvršljiv, sklicevati na okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, ker v postopku prisilne izterjave ni več mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da so neresnične navedbe v izpodbijani sodbi, da je znak A. poslikal in slike dal policistom na samem kraju dogodka, da se v naši nepravni državi še vedno obtožujejo nedolžni ljudje in ne upoštevajo Ustava in dokazi obdolžencev.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji izrecno ne uveljavlja nobenega od revizijskih razlogov. Navaja le okoliščine v zvezi s storjenim prekrškom, ki je bil podlaga za izdajo plačilnega naloga, torej se njegovi ugovori nanašajo na izvršilni naslov. Teh ugovorov pa v postopku izvršbe glede na določbe 46. člena ZDavP ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akt, ki ni predmet tega upravnega spora. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb v tej sodbi ni opredelilo.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.