Jedro

Pripor v času od 17.3. do 21.3.1991 je bil odrejen s sklepom Temeljnega sodišča v N., enote v N., opr. št. K 239/89 z dne 7.3.1991, ker tožnik ni prišel na šest razpisanih glavnih obravnav, čeprav je vabilo prejel. Pripor v tem primeru pomeni disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel postopek. Sklep je zakonit, ter temelji na 2. odst. 300.čl. zakona o kazenskem postopku, razloge zanj pa je povzročil tožnik sam, ki se ni udeleževal razpisanih narokov za glavno obravnavo v navedenem kazenskem postopku. Tožnik se zoper ta sklep ni pritožil. Ker je razloge za pripor povzročil sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, je izgubil pravico do odškodnine ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine 23.520.000,00 SIT zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in zaradi nezakonitega ravnanja policistov. Ugotovilo je, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, medtem ko nezakonito ravnanje policistov ni dokazano.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Potrdilo je prvostopno oceno dokazov in sprejelo enake ugotovitve.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil dvakrat priprt, obakrat neupravičeno. To že zato, ker je bil oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil proti njemu uveden kazenski postopek. Opozarja na stališče tožene stranke, ki mu je pred pravdo po temelju priznavala zahtevek in mu ponujala določen znesek odškodnine. Navaja, da v tem postopku niso bili izvedeni vsi dokazi, da je sodba nejasna ter da so razlogi med seboj v nasprotju. Pri tem navaja, da so pričevanja, na katerih temeljijo ugotovitve obeh sodb, v nasprotju z izpovedbo tožnika in njegovega sina. Zavrača ugotovitev, da njuni izpovedbi nista verodostojni, ker imata interes na izidu postopka. Meni, da velja enako za zaslišane priče. V sodbah ni pojasnjeno, zakaj sodišče verjame pričam, tožniku pa ne.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je opravilo obširen dokazni postopek. Izvedlo je vse predlagane dokaze, razen tistih, s katerimi je tožnik dokazoval obstoj in obseg svoje nepremoženjske škode. Sodišče je utemeljeno opustilo izvedbo teh dokazov glede na stališče, da ni podan temelj zahtevka. Izvedba dokazov o višini škode bi postopek podaljšala brez vsake koristi za tožnika.

Ni utemeljen revizijski očitek, da so razlogi obeh sodb pomanjkljivi, češ da ni obrazložena ocena dokazov in niso navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče ne sprejema izpovedbe tožnika in njegovega sina. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vse številne tožnikove trditve in jih primerjalo z izvedenimi dokazi. Pri tem se je izkazalo, da tožnik navaja vrsto podatkov, ki jih izvedeni dokazi niso potrdili. Tako na primer, da ni prejemal vabil na glavne obravnave v kazenski zadevi, da je med zatrjevano gladovno stavko shujšal za 8 kilogramov, da zaradi posledic postopka slabše opravlja svoje delo itd. O vsakem posameznem dogodku, s katerim je tožnik opisoval nezakonito ravnanje policistov, je sodišče izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali stranki, in vsebino teh dokazov primerjalo s tožnikovimi trditvami. Sodba prve stopnje se obširno in natančno ukvarja z vsemi temi dokazi. Pri tem točno povzema vsebino zapisnikov in listin. Tožnik pa temu nasproti nedoločno in pavšalno osporava dokazne ugotovitve, tako da njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopna dokazna ocena napravljena v skladu z določbo 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Revizijski očitek, ki se po vsebini nanaša na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZZP, ni konkretiziran in ga zato ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, pa niso dovolj določni, da bi omogočali revizijski preizkus glede zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka.

Za odločitev o odškodnini zaradi neutemeljeno odvzete prostosti je bistvena ugotovitev, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost odvzeta. To pa je po določbi 3. odst. 545.čl. tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ki je enaka določbi 3. odst. 542. čl. zdaj veljavnega zakona o kazenskem postopku) razlog za izgubo pravice do povrnitve škode zaradi odvzema prostosti. Dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno oproščen obtožbe v kazenskem postopku opr. št. K 239/89 Temeljnega sodišča v N., enote v N., bi sicer pomenilo podlago za odškodninski zahtevek zaradi neutemeljeno vzete prostosti (1. tč. prvega odst. 545.čl. Zakona o kazenskem postopku), če ne bi obstajale okoliščine, zaradi katerih po določbi 3. odst. istega člena tožnik nima pravice do povrnitve škode. Pripor v času od 17.3. do 21.3.1991 je bil odrejen s sklepom Temeljnega sodišča v N., enote v N., opr. št. K 239/89 z dne 7.3.1991, ker tožnik ni prišel na šest razpisanih glavnih obravnav, čeprav je vabilo prejel. Pripor v tem primeru pomeni disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel postopek. Sklep je zakonit, ter temelji na 2. odst. 300.čl. zakona o kazenskem postopku, razloge zanj pa je povzročil tožnik sam, ki se ni udeleževal razpisanih narokov za glavno obravnavo v navedenem kazenskem postopku. Tožnik se zoper ta sklep ni pritožil. Ker je razloge za pripor povzročil sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, je izgubil pravico do odškodnine ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka. Sklep o priporu je bil zakonit. Temeljil je na določbi 2. odst. 300.čl. Zakona o kazenskem postopku in na ugotovitvah, ki jih tožnik ni izpodbijal. Tožnik uveljavlja odškodnino tudi za odvzem prostosti dne 18.7.1989. Tedaj je bil prijet ob 22,45 uri in zadržan na policijski postaji do prihoda preiskovalnega sodnika ob 1,15 uri naslednjega dne. Ta odvzem prostosti je temeljil na 195.čl. zakona o kazenskem postopku v zvezi z 2.tč. drugega odst. 191. čl. tega zakona. Takrat so policisti zalotili tožnika v neposredni bližini državne meje, ponoči, izven mejnega prehoda. Z avta je odstranil oznako taksi. V avtu je imel večjo vsoto denarja. S takim ravnanjem je tožnik sam povzročil utemeljen sum kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil uveden zoper njega kazenski postopek. Ukrep policistov, ki so tožnika pridržali do zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, je bil v takih okoliščinah zakonit. Tožnikovo ravnanje pa tudi v tem primeru predstavlja razlog za izgubo pravice do odškodnine po 3. odst. 545.čl. Zakona o kazenskem postopku.

Poravnalna ponudba, izražena v dopisu Ministrstva za pravosodje in upravo z dne 12.9.1991, tožene stranke ne veže, ker je tožeča stranka ni sprejela.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).