Jedro

V konkretnem primeru gre za (negativno) prejudicialno ugotovitveno tožbo. Če je takšna ugotovitvena tožba, pri kateri pravnega interesa ni potrebno posebej izkazovati, predvidena za primer, ko je neko pravno razmerje postalo med strankama sporno med pravdo, ni nobenega razloga, da bi ne bil vmesni ugotovitveni zahtevek dovoljen že ob vložitvi tožbe.

Stečajni postopek, ki je bil začet med likvidacijskim postopkom, ni nadaljevanje že začetega likvidacijskega postopka z drugačno vsebino, ampak nov postopek.

Prvi odst. 182. člena ZPPSL ni podlaga za (avtomatično) uporabo vseh določb, ki veljajo v stečajnem postopku in niso izrecno izključene v 2. odst. 182. člena ZPPSL, v postopku likvidacije.

Sankcija iz 118. člena ZPPSL ima svoj smisel le v stečajnem postopku.

Varuje načelo paritete stečajnih upnikov. V kontekst likvidacijskega postopka pa zato ne sodi, saj varovanje upnikov na zgoraj opisani način v tem postopku ni potrebno. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, ali je bila sporna terjatev tožeči stranki odstopljena v roku šest mesecev, predno se je začel stečajni postopek proti toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da so prenehale obveznosti tožeče stranke do tožene po kreditnih pogodbah št. 24/95, 83/95 in 178/95 DK, ki so dne 5.7.1996 znašale skupaj z obrestmi 208.933.360,63 SIT. Dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala vrnitev več akceptnih nalogov, danih v zavarovanje obveznosti po zgoraj naštetih kreditnih pogodbah, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe. Meni, da je pravni interes izkazan, ker je tožena stranka v stečaju. Ne sprejema razlogovanja sodišča prve stopnje, da je ugotovitveni zahtevek predhodno vprašanje za odločitev o dajatvenem delu zahtevka. V konkretnem primeru stečajni upravitelj pobota ni priznal. Zato je pravni interes izkazan. Pritožnik se nadalje ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za kontinuiteto likvidacijskega in stečajnega postopka. To svoje stališče obširno argumentira. Meni, da določila 118. čl. ZPPSL ni moč smiselno ali širše razlagati. Šest mesečni rok teče od začetka stečajnega postopka, ne pa kakšnega drugega postopka. Argument proti uporabi 118. čl. ZPPSL vidi pritožnik v izrecni izključitvi določb o izpodbijanju pravnih dejanj v likvidacijskem postopku v 2. odst. 182. čl. ZPPSL. Pritožnik izpodbija še razloge sodbe sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega pogoja iz 118. čl. ZPPSL.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (359. čl. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za (negativno) prejudicialno ugotovitveno tožbo, odločitev o predhodnem vprašanju (gre za vprašanje, ali je prišlo do pobota med tožnikovo terjatvijo, ki naj bi jo pridobil s cesijo, in toženčevo nasprotno terjatvijo, in ali so zato prenehale obveznosti tožeče stranke do tožene) pa ni odločilna le za odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku (vrnitev akceptnih nalogov in izbris hipoteke, s katerimi je zavarovana terjatev tožene stranke do tožeče), temveč tudi za morebitni zahtevek tožene stranke proti tožeči iz naslova njene nasprotne terjatve. Glede na razloženo naravo ugotovitvenega zahtevka tožeči stranki pravnega interesa niti ni bilo potrebno izkazovati, saj ta pri vmesni ugotovitveni tožbi ni procesna predpostavka (prim. 3. odst. 187. čl. ZPP). Če je takšna ugotovitvena tožba, pri kateri pravnega interesa ni potrebno posebej izkazovati, predvidena za primer, ko je neko pravno razmerje postalo med strankama sporno med pravdo, po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobenega razloga, da bi ne bil vmesni ugotovitveni zahtevek dovoljen že ob vložitvi tožbe: pravno razmerje, ki je podlaga dajatvenemu zahtevku, je postalo sporno že pred vložitvijo tožbe (postopek v zvezi z začasno odredbo, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Postojni - priloga A 8 - in sporočilo likvidacijskega upravitelja tožeči stranki z dne 19.7.1996, da sporni pobot nima pravnega učinka - priloga A 3).

Iz obrazloženega sledi, da sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko je odreklo meritorno presojo o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka. Pritožnik tako smiselno pravilno opozarja na relativno bistveno kršitev določbe 187. čl. in 2. odst. 288. čl. ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato moralo ta sklep na podlagi 3. tč. 380. čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožnik pa pravilno opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava.

Stališče pritožbenega sodišča o kontinuiteti likvidacijskega postopka, ki je tekel proti toženi stranki, in stečajnega postopka, ki sedaj teče proti toženi stranki, je drugačno od stališča prvostopenjskega sodišča. Stečajni postopek, ki je bil začet med likvidacijskim postopkom, po presoji pritožbenega sodišča ni nadaljevanje že začetega likvidacijskega postopka z drugačno vsebino, ampak nov postopek (prim. obrazložitev sklepa Vrhovenga sodišča RS opr. št. III Ips 25/97 z dne 10.4.1997). Eden izmed razlogov za takšno pojmovanje razmerja med likvidacijskim in stečajnim postopkom je tudi naslednje: pravne posledice začetka likvidacijskega postopka se razlikujejo od pravnih posledic stečajnega postopka (prim. 2. odst. 182. čl. ZPPSL; prim. še obrazložitev že cit. sklepa Vrhovnega sodišča RS). V prid ločenosti enega in drugega postopka pa govorijo tudi formalni razlogi, saj o začetku stečajnega postopka odloča sodišče praviloma na predlog upravičenega predlagatelja s sklepom.

Podlage za nasprotno stališče ne gre iskati v opredelitvi, po kateri naj bi bila tudi pravna oseba, proti kateri teče sodni postopek likvidacije, enako kot tisti, proti kateremu teče stečajni postopek, dolžnik. V zvezi s tem ni odveč opozoriti, da ZPPSL v 1. odst. 1. čl. z "dolžnikom" označuje le tiste subjekte, proti katerim teče stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave, medtem ko s tem pojmom ne označuje pravne osebe, ki je v likvidaciji (prim. 3. odst. 1. čl. ZPPSL).

Res je, da 2. odst. 182. čl. ZPPSL, ne izključuje izrecno uporabe določb o pobotu, ki veljajo v stečajnem postopku (117., 118. in 119. čl. ZPPSL). Toda, 1. odst. 182. čl. ZPPSL napotuje (le) na smiselno uporabo določb, ki veljajo za stečajni postopek v likvidacijskem postopku. Zato 1. odst. 182. čl. ZPPSL ni podlaga za (avtomatično) uporabo vseh določb, ki veljajo v stečajnem postopku in niso izrecno izključene v 2. odst. 182. čl. ZPPSL, v postopku likvidacije.