Jedro

Pravnomočnost odločbe o dodelitvi sredstev sama po sebi nujno ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu, saj mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani.

Zoper izpodbijano odločitev agencije o vrnitvi izplačanih sredstev, je ne glede na to, ali je utemeljana na pravilni pravni podlagi, predvidena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar pa v pravnem pouku ni bilo navedeno.

Izrek

I. Tožba zoper 1., 4. in 5. točko izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33151-12/2008/532 z dne 9. 3. 2017 se zavrne.

II. Tožba zoper 2. in 3. točko izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33151-12/2008/532 z dne 9. 3. 2017 se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju agencija) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo sredstev druge faze projekta "A." št. 33151-12/2008/470, določenih v Odločbi o pravici do sredstev št. 33151-12/2008/378 z dne 14. 1. 2013, v Odločbi o spremembi št. 33151-12/2008/391 z dne 25. 4. 2013, v Odločbi o spremembi št. 33151-12/2008/414 z dne 6. 11. 2013 in v Odločbi o spremembi št. 33151-12/2008/437 z dne 25. 3. 2014 (v nadaljevanju Odločba). V 2. točki izreka je odločila, da mora tožnica tudi vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze projekta "A." št. 33151- 12/2008/444 z dne 17. 4. 2014, v višini 35.648,48 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe, od poteka tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica mora navedeni znesek nakazati na ustrezen račun (3. točka izreka), pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in posebni stroški v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe agencija navaja, da je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, zdaj Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z Odločbo tožnici odobrilo I. NIP za leto 2012 v višini do 325.495,22 EUR. Za sofinanciranje projekta "A." iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij je bilo tožnici odobrenih 35.648,48 EUR za prvo fazo projekta in 11.867,16 EUR za drugo fazo projekta.

3. Pri administrativnem pregledu je bilo na podlagi pregleda prvega NIP za leto 2012 št. 33151-12/2008/378 z dne 14. 1. 2013 ugotovljeno, da je lahko vsebina projekta podprta tudi v drugih ukrepih Programa razvoja podeželja 2007-2013, in sicer ukrepu 121 - Posodabljanje kmetijskih gospodarstev. Če se projekt iz NIP ujema s katerim izmed ukrepov ostalih treh osi, morajo biti za upravičenost do sredstev iz naslova ukrepa Leader izpolnjeni pogoji, ki so določeni za upravičenost do sredstev iz ukrepa, s katerim se ujema projekt, ki je vključen v NIP, pri tem pa mora te pogoje izpolnjevati nosilec projekta. Nosilec projekta je torej tisti subjekt, ki mora v primeru ujemanja projekta z ukrepom ostalih treh osi izpolnjevati pogoje iz ukrepa, s katerim se projekt ujema. Iz 4. točke 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), je kot subjekt, od katerega se zahteva izpolnjevanje pogojev, izrecno določen nosilec projekta. V obravnavanem primeru je nosilec obravnavanega projekta A. Nosilec projekta ni vpisan v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) oz. ni nosilec dejavnega kmetijskega gospodarstva, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena Uredbe PRP, kar priznava stranka tudi sama. Da se projekt lahko izvaja preko ukrepa 121, izhaja iz izreka Odločbe. S pravnomočnostjo navedene odločbe je tožnica zavezana, da spoštuje pogoje iz obeh ukrepov, Leader in 121. Zavrnitev tožničinega drugega zahtevka za izplačilo sredstev utemeljuje na četrtem odstavku 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1).

4. Odločitev o vrnitvi že izplačanih sredstev za prvi zahtevek iz 2. točke izreka utemeljuje na prvem odstavku 5. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU), ki določa, da upravičenec vrne zadevni znesek, če je izvršeno neupravičeno izplačilo. Pojasnjuje, da gre kljub temu, da je imel projekt "A." dve fazi, za enotno naložbo, zato je bil zaradi preverjanja ustreznosti celotnega projekta ponovno izveden administrativni pregled prvega zahtevka za izplačilo.

5. Tožnica se s tako odločitvijo agencije ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da se agencija v izpodbijani odločbi ponovno sklicuje na 4. točko 99. člena in 1. točko prvega odstavka 24. člena Uredbe PRP, čeprav je v sodbi Upravnega sodišča I U 1184/2015, ki je bila izdana v tem postopku, nedvoumno navedeno, da ta uredba ni bila nikjer uradno objavljena. Nadalje navaja, da bi se administrativni postopki glede ugotavljanja upravičenosti do izplačila morali izvajati, preden je to izvšeno, pri čemer se sklicuje na 7. točko uvodne obrazložitve Uredbe 65/2011/EU, v kateri je določeno, da se plačila praviloma ne smejo izvesti pred zaključkom pregleda izpolnjevanja pogojev. Nenazadnje iz 5. člena Uredbe 65/2011/EU izhaja, da obveznost vračila ne velja, če je bilo plačilo izvršeno zaradi napake pristojnega organa ali drugega organa in če upravičenec te napake upravičeno ni mogel odkriti. Nadalje je treba upoštevati drugi odstavek 56. člena ZKme-1, po katerem se nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Glede na to, da ji je bila že izdana odločba, s katero je bilo odločeno o pravici do sredstev, je izpodbijana odločba povsem nezakonita in brezpredmetna. Sestavni del vloge je bil tudi načrt izvedbenih projektov (v nadaljevanju NIP), v katerem je bilo jasno navedeno, kdo je nosilec projekta in kdo partnerji ter kakšni so stroški, prav tako pa je bilo tudi jasno opredeljeno, da sam projekt ne more biti podprt iz drugih ukrepov iz Uredbe PRP. Projekt je bil v celoti izveden in za prvo fazo tudi izplačan. V delih projekta, ki so se nanašali na ukrep 121, so bila v celoti upoštevana določila 64. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005. V ta namen je pravni prednik toženke naknadno obrazložil tožnici, da je zaradi dela projekta, vezanega na agromelioracijo in ostale ureditve zemljišč, zahteval podpis izjave o izpolnjevanju pogojev. Zadnji odstavek, ki je dejansko besedilo izjave, jasno pove, da se izjava nanaša na projekte ali dele projektov. V konkretnem primeru se izjava nanaša samo na del projekta. Projekt je sestavila v skladu z navodili in izobraževanji ter sugestijami pravnega prednika agencije, zato ji ni mogoče ničesar očitati. Če je napako storil organ, ji to ne more iti v škodo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne agenciji v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

6. Agencija v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter glede ugovora tožnice, da se je njena izjava z dne 21. 10. 2012 nanašala le na del projekta odgovarja, da gre za enotno naložbo, zato je potrebno preverjanje ustreznosti celotnega projekta. Opozarja tudi na izrek Odločbe, v katerem je navedeno, da se predmetni ukrep lahko izvaja preko Ukrepa 121, zato morajo biti za izplačilo sredstev izpolnjeni pogoji, ki so določeni za ta ukrep. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. K I. točki izreka:

8. Tožba zoper 1., 4. in 5. točko izreka ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med drugim sporna odločitev agencije o zavrnitvi tožničinega zahtevka za izplačilo druge faze projekta "A.", določenega v Odločbi o pravici do sredstev št. 3315-12/2008/378 z dne 14. 1. 2013. 10. Agencija je o navedenem delu tožničinega zahtevka enkrat že odločala z odločbo št. 33151-12/2008/496 z dne 17. 7. 2015 in ga prav tako zavrnila. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče s sodbo št. I U 1184/2015-11 z dne 13. 12. 2016 ugodilo in navedeno odločbo odpravilo, saj ni bilo jasno, na katero pravno podlago se sklicuje. Odločbe zato ni bilo mogoče preizkusiti. "Uredba o programu razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013", na katero se je v navedeni odločbi sklicevala agencija, ni bila namreč nikjer objavljena, navedene kršitve pa ni mogoče odpraviti z odgovorom na tožbo, v katerem je agencija citirala popoln naziv uredbe, na katero se je sklicevala v odločbi (Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/11, in naslednji).

11. Sodišče ugotavlja, da je toženka v odločbi, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, ugotovljeno kršitev pravil postopka odpravila in določno navedla materialne predpise, na katere se je sklicevala, ter njihove določbe. Glede Uredbe PRP je tudi izrecno navedla številko Uradnega lista, v kateri je bila objavljena, in številke objav vseh njenih sprememb in popravkov. Ugovor tožnice, da navedena uredba ni bila objavljena, kar naj bi izhajalo tudi iz prejšnje sodbe naslovnega sodišča, zato ni utemeljen.

12. Pravilna pa je tudi ugotovitev agencije, da tožnica ni izkazala upravičenosti do izplačila sredstev za drugo fazo projekta.

13. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZKme-1 stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke. Drugi odstavek navedene določbe določa, da zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.

14. Navedeno pomeni, da organ, po tem, ko je že izdana odločba o pravici do sredstev, pri odločanju o zahtevku stranke za izplačilo sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ponovno ugotavlja, ali zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev.

15. Agencija je zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo sredstev, ker je ugotovila, da se tožničin projekt "A" ujema z ukrepom 121 - Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, zato bi morali biti za izplačilo sredstev izpolnjeni pogoji, ki so določeni pri ukrepu 121, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. V zadevi namreč ni sporno, da nosilec navedenega projekta A. ni nosilec dejavnosti kmetijskega gospodarstva oziroma ni vpisan v RKG, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz ukrepa 121 (1. točka prvega odstavka 24. člena Uredbe PRP).

16. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnica že v upravnem postopku ugovarjala, da se obravnavani projekt "A." ne ujema z ukrepom 121. V postopku je zgolj navajala, da navedeni pogoj izpolnjuje partner v projektu, zato meni, da je navedeni pogoj izpolnjen. Navedeni ugovor pa izpostavlja tudi v tožbi in hkrati pojasnjuje, da se je njena izjava nanašala le na del projekta (izvajanje agromelioracij). Sodišče ugotavlja, da je tožnica z navedenim ugovorom odprla vprašanje, o katerem je bilo presojeno s pravnomočno odločbo z dne 14. 1. 2013 (v šesti alineji 1. točke izreka je določeno da se projekt "A. lahko izvaja preko ukrepa 121). Potrdila pa ga je tudi sama z izjavo z dne 23. 10. 2012, s katero se je, kot pravilno navaja agencija, zavezala, da bo upoštevala tudi pogoje, predpisane za ukrep 121. Navedeno vprašanje je zato nedovoljena tožbena novota1, razen tega pa je presplošno, da bi mu sodišče lahko sledilo, glede na predmet podpore za ukrep 121, ki izhaja iz drugega odstavka 21. člena Uredbe PRP, in sicer so predmet podpore naslednje naložbe v primarno kmetijsko proizvodnjo: naložbe v hleve in pripadajočo opremo (oprema za proizvodnjo, krmljenje, molžo in izločke) za prirejo mleka, mesa in jajc ter rejo živali; naložbe v skladišča za krmo in pripadajočo opremo; naložbe v druge objekte in pripadajočo opremo za pridelavo kmetijskih proizvodov, kamor spadata tudi ureditev nasadov trajnih rastlin pri vrtninah ter ureditev drevesnic, trsnic oziroma matičnih nasadov pri pridelavi okrasnih rastlin in grmovnic ter semenskega materiala kmetijskih rastlin; naložbe v objekte in pripadajočo opremo za pridelavo medu in drugih čebeljih proizvodov ter vzrejo čebeljih matic razen opreme, ki se podpira s tehnično pomočjo v sklopu podpor iz I. stebra skupne kmetijske politike; naložbe v objekte in pripadajočo opremo za shranjevanje kmetijske mehanizacije, namenjene za lastno primarno pridelavo na kmetijskem gospodarstvu oziroma opravljanje storitev s kmetijsko mehanizacijo; naložbe v nakup in postavitev rastlinjakov ter pripadajočo opremo; nakup kmetijske mehanizacije ter strojne in transportne opreme, namenjene za lastno primarno kmetijsko pridelavo oziroma storitve s kmetijsko mehanizacijo; nakup kmetijskih zemljišč; prva postavitev oziroma prestrukturiranje sadovnjakov, oljčnikov in hmeljišč; nakup in postavitev mrež proti toči; naložbe v postavitev pašnikov ter obore za nadzorovano pašo domačih živali in gojene divjadi; naložbe v izvedbo agromelioracijskih del na kmetijskih gospodarstvih: odstranitev kamnitih osamelcev in krčenje grmičevja; naložbe v namakalno infrastrukturo na kmetijskih gospodarstvih, kamor spada tudi namakalna oprema, ki je lahko samostojna naložba in naložbe v gradnjo pripadajočih vodnih virov; naložbe v učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije za potrebe kmetijskega gospodarstva in naložbe v cestno in vodno infrastrukturo, kamor spada tudi vodovodna infrastruktura na kmetijskih gospodarstvih. Glede na vsebino navedene določbe bi morala tožnica konkretno navesti okoliščine, da bi sodišče ugovor lahko konkretno obravnavalo. Zgolj splošen pa je tudi ugovor, da je z izjavo podpisala, da se le del projekta navezuje na ukrep 121, saj ne pojasni, ali s tem meni del projekta, za katerega je zahtevala sredstva, ali celoten projekt, in katere so tiste aktivnosti, za katere sama pripoznava, da spadajo pod ukrep 121. Zgolj navedba, da gre za izvajanje agromelioracij, ne zadostuje.

17. Kolikor se projekt "A.", pa čeprav samo delno, ujema z ukrepom 121, se nanj nanašajo, kot predhodno razloženo, tudi pogoji, ki zanj veljajo.

18. Glede vprašanja, ali je z zavrnitvijo zahteve za izplačilo sredstev poseženo v pravnomočno odločbo z dne 14. 1. 2013, pa je upravnosodna praksa povsem enotna, prav tako pa je tudi sodišče, ko je prvič odločalo o odločitvi agencije o zavrnitvi tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, tožnici pojasnilo, da pravnomočnost odločbe o dodelitvi sredstev sama po sebi nujno ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu, saj mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Navedeno jasno izhaja iz citiranega drugega odstavka 56. člena ZKme-1, kar pomeni, da je navedena določba podlaga za zavrnitev zahtevka za izplačilo zaradi neizpolnjevanja pogojev iz predpisov, kljub izdani pravnomočni odločbi o pravici do sredstev. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, oziroma vpogled v javno objavljene predpise, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

19. Tožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe je prezgodnja.

20. Kot rečeno, je agencija je z 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da mora tožnica vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze projekta "A." z dne 17. 4. 2014 v višini 35.648,48 EUR ter določila rok za vračilo sredstev, sicer tečejo zakonske zamudne obresti ter navedla račun, na katerega mora navedena sredstva vrniti. Kot podlago za izdajo odločbe v navedenem delu je navedla prvi odstavek 5. člena Uredbe 65/2011/EU, ki določa, da upravičenec vrne zadevni znesek, če je izvršeno neupravičeno plačilo. Druge pravne podlage ni navedla.

21. V predhodno citirani določbi drugega odstavka 56. člena ZKme-1 je izrecno navedeno, da se nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Navedeno pomeni, da se z nakazilom zahtevanega zneska šteje, da je organ ugotovil, da zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do dodelitvi sredstev, torej da je vzpostavljena fikcija izdane ugodilne odločbe. Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 14. 2. 2008 izhaja, da se je zakonodajalec za takšno ureditev odločil zaradi skrajšanja časa odločanja o zahtevku in zmanjšanja administrativnih stroškov organa. Povedano drugače, z izplačilom zahtevanih sredstev na račun po 56. člena ZKme-1 je stranka v enakem položaju, kot če bi ji bila izdana ugodilna odločba, s katero bi organ ugotovil, da njen zahtevek v odobrenem delu v celoti izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do dodelitvi sredstev, pri čemer ni bistveno, da se nanaša le na prvo fazo projekta, ki je sicer sestavljen iz dveh faz.

22. Sodišče sicer načeloma ne nasprotuje agenciji, da lahko, ob obravnavi zahtevka za izplačilo druge faze projekta, ponovno izvede administrativni pregled zahtevka za izplačilo prve faze projekta, glede katerega so bila sredstva, kot rečeno, že nakazana na tožničin račun. Ker pa je, po povedanem, z nakazilom sredstev na njen račun tožnica v enakem položaju, kot če bi ji bila izdana pravnomočna ugodilna odločba, pomeni odločitev o vrnitvi nakazanih sredstev poseg v pravnomočno pravno razmerje. V pravnomočna pravna razmerja pa se lahko po 158. členu Ustave posega le po postopkih, določenih z zakonom.

23. Kot rečeno, se agencija pri odločitvi o vrnitvi izplačanih sredstev, sklicuje zgolj na prvi odstavek 5. člena Uredbe 65/2011/EU. Navedena določba pa po presoji sodišča zgolj na splošno ureja upravičenje do povračila neupravičenih plačil, ne določa pa podrobnejših postopkovnih pravil glede neupravičeno izplačanih sredstev (načelo procesne avtonomije držav članic EU). Zato bi se agencija pri izdaji odločbe o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev morala sklicevati tudi na katerega izmed obstoječih postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali ZKme-1, ki omogočajo poseg v pravnomočne odločbe. Ti postopki med drugim natančno določajo, v kakšnih rokih in na kakšen način lahko organ poseže v pravnomočno pravno razmerje, strankam pa zagotavljajo ustrezna procesna jamstva za učinkovito zaščito pridobljenih pravic.

24. Predvsem pa po prepričanju sodišča podlaga za izdajo odločbe o vračilu že izplačanega zahtevka ne more biti niti določba 56. člena ZKme-1, saj se ta izrecno nanaša na odločanje o zahtevku za izplačilo sredstev, niti določba 54. člena ZKme-1, ki se nanaša na izdajo odločbe o spremembi obveznosti. Le v primeru izdaje odločbe na navedenih pravnih podlagah (54. ali 56. členu ZKme-1) po ZKme-1 pritožba zoper odločbo agencije ni dovoljena. V vseh ostalih primerih velja, da je zoper odločbo predvidena pritožba, kot to izrecno določa 25. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1)2. 25. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da je zoper izpodbijano odločitev agencije o vrnitvi izplačanih sredstev, ne glede na to, ali je utemeljena na pravilni pravni podlagi, predvidena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar pa v pravnem pouku ni bilo navedeno. V pravnem pouku je bilo napačno navedeno, da je odločba tudi v navedenem delu dokončna in da zoper njo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor.

26. Navedeno pa zato pomeni, da je tožnica v tem delu vložila tožbo zoper odločitev agencije, ki še ni postala dokončna, torej v tem delu še ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje sodišča v upravnem sporu. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. Tožbo zoper 2. in 3. točko izreka je bilo zato treba zavreči na podlagi 2. točke prvega prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodnjo.

27. Ker napačen pravni pouk v odločbi ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, glede na določbo šestega odstavka 215. člena ZUP teče za tožnico petnajstdnevni pritožbeni rok zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe od dneva vročitve te sodne odločbe, ker sodišče ne razpolaga s podatkom, da bi tožnica že prej vložila pritožbo na pristojni organ.

K III. točki izreka:

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. 2 Iz navedene določbe izhaja, da ministrstvo odloča v upravnem postopku na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi. Agencija, ustanovljena s sklepom vlade z dne 7. 1. 1999, je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.