Jedro

Z izpodbijano odločbo je policija odredila nastanitev tožnice v centru za tujce, pri čemer se je sklicevala le na izpolnjevanje zakonskih pogojev za odreditev omejitve gibanja, to je, da tožnica ni zapustila države v določenem roku in da je ni mogoče odstraniti. Pri tem pa ni presojala ustreznosti oziroma sorazmernosti odrejenega ukrepa, torej ali bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Policijske postaje Ptuj, št. 2253-5/2015/3 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je uradna oseba Policijske postaje Ptuj tožnici, državljanki Nikaragve, ki je v postopku odstranitve iz Republike Slovenije, odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ni zapustila države v roku za prostovoljno vrnitev, in sicer od dne 31. 3. 2015 od 13. ure dalje do njene odstranitve iz države. V odločbi se organ sklicuje na določbe 76. in 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica dne 31. 3. 2015 nezakonito bivala v Republiki Sloveniji, zato ji je bila v prekrškovnem postopku izrečena globa, v upravnem postopku pa izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, številka 2253-5/2015/2 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015. Glede na to, da tujke ni mogoče takoj odstraniti iz države, ker odločba o vrnitvi z dne 31. 3. 2015 še ni izvršljiva, je bila odrejena njena nastanitev v centru za tujce.

Tožnica v tožbi, ki jo je vložila v roku, določenem v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2, navaja, da se tožba nanaša na odločbo, št. 2253-5/2015/2 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015. Sklicuje se, da je po ustavi in konvenciji nedolžna, saj ni zoper njo izdana nobena sodba sodišča niti ni storila kakšnega kriminalnega dejanja. Svoj status v Sloveniji aktivno rešuje, kar kaže tudi pridobljeno dovoljenje za delo z dne 27. 3. 2015. V postopku ni bila poučena o svojih pravicah, bila je brez pooblaščenca, prav tako ni bilo upoštevano, da je prava nevešča oseba. Od upravnega sodišča pričakuje, da bo primer obravnavalo korektno v skladu z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zadevo presojalo vsebinsko. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, prav tako prosi za milejšo obravnavo in takojšen odhod iz centra za tujce, ker je že pridobila dovoljenje za delo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dosedanji potek postopka zaradi nezakonitega prebivanja tožnice v Sloveniji, in sicer od izdaje odločbe o prostovoljni vrnitvi z dne 7. 11. 2014. Navedena odločba je postala dokončna v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 11. 2014 ter izvršljiva 11. 12. 2014. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu. Ker tožnica ni zapustila države v roku za prostovoljno vrnitev in je ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije, je bila na podlagi odločbe z dne 31. 3. 2015 nastanjena v centru za tujce. V zvezi s tožbenimi ugovori tožena stranka odgovarja, da so ti pavšalni in nekonkretizirani, saj se tožnica zgolj sklicuje na člene Ustave RS, Zakona o prekrških, Kazenskega zakonika ter na sodbe Evropskega sodišča. Očitki tožnice so neutemeljeni, saj organ spoštuje konvencije o človekovih pravicah, kakor tudi pravice tujca, ki je v postopku. Organ je tujki ponudil brezplačno pravno pomoč in svetovanje, ki ga zagotavlja Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC, vendar je tožnica izjavila, da bo navedeno pomoč zaprosila po potrebi. Prav tako ji je bila vročena zloženka navedene organizacije v angleškem jeziku z vsemi potrebnimi informacijami o nudenju brezplačne pravne pomoči. Ves čas postopka je organ poskrbel tudi za pravico do tolmača, ker je tujka izjavila, da razume špansko, je organ za tolmača določil A.A., ki je postopek prevajal. Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v tožbi kot izpodbijani akt navaja odločbo Policijske postaje Ptuj, št. 2253-5/2015/2 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015. Z navedeno odločbo je bila odrejena odstranitev tožnice iz države ter določena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta. K tožbi pa je tožnica priložila odločbo Policijske postaje Ptuj, št. 2253-5/2015/3 (3F693-007) z istega dne, s katero pa je bila odrejena njena nastanitev v Centru za tujce v Postojni. Ker je zoper odločbo o odstranitvi iz države kot pravno sredstvo predvidena pritožba na Ministrstvo za notranje zadeve, pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper to odločbo še niso izpolnjeni. Odločba o nastanitvi v centru za tujce pa je dokončna, prav tako je tožba vložena v zakonskem roku, zato je sodišče štelo, da tožnica s tožbo izpodbija odločbo Policijske postaje Ptuj, št. 2253-5/2015/3 (3F693-007) z dne 31. 3. 2015, s katero je bila odrejena njena nastanitev v centru za tujce.

V skladu z določbo 76. člena ZTuj-2 policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra za čas do njegove odstranitve iz države, vendar največ za šest mesecev. Po določbi 78. člena istega zakona nastanitev tujca v centru ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo.

Zakonodajalec je s sprejemom ZTuj-2 v nacionalno zakonodajo vnesel tudi pravni red Evropske unije, ki se nanaša na prostovoljno vračanje in odstranjevanje tujcev iz države. Med drugim je prenesena tudi Direktiva Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Navedena direktiva določa, da je pri uporabi prisilnih ukrepov treba upoštevati načelo sorazmernosti in učinkovitosti glede na uporabljene ukrepe in zastavljene cilje. Uporaba pridržanja za namen odstranitve mora biti omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitev ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. To pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejeti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Policija zato mora tako glede na okoliščine konkretnega primera in glede na posameznega tujca presoditi, kateri ukrep je ustrezen in s katerim je mogoče zagotoviti uspešno odstranitev tujca iz države.

V obravnavanem primeru je z izpodbijano odločbo policija odredila nastanitev tožnice v centru za tujce, pri čemer se je sklicevala le na izpolnjevanje zakonskih pogojev za odreditev omejitve gibanja, to je, da tožnica ni zapustila države v določenem roku in da je ni mogoče odstraniti. Pri tem pa ni presojala ustreznosti oziroma sorazmernosti odrejenega ukrepa, torej ali bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom. Kot je že navedeno v obrazložitvi te sodbe je namreč pri uporabi prisilnih ukrepov, ki pomenijo omejitev svobode gibanja, treba izrecno upoštevati načelo sorazmernosti. ZTuj-2 v 81. členu določa tudi milejše ukrepe, o čemer odloča policija po uradni dolžnosti ali na predlog tujca. Navedena obveznost policije pa se ne nanaša le na čas izvrševanja ukrepa, temveč tudi na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja.

V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je pred izdajo odločbe o namestitvi tožnice v centru za tujce Zavod RS za zaposlovanje z odločbo, št. 11100-2791/2014-9900-6-0982 z dne 27. 3. 2015 delodajalcu B.B. s.p. iz Kidričevega izdal dovoljenje za zaposlitev tožnice za čas od 9. 4. 2015 do 8. 4. 2016. Na podlagi navedenega dovoljenja je lahko tožnica oziroma delodajalec zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje. Po izjavi prokurista navedene delodajalke je delodajalec za tožnico na Upravni enoti Ptuj tudi podal vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Navedene okoliščine kažejo na to, da obstaja možnost, da tožnica skladno s predpisi uredi svoje bivanje v Republiki Sloveniji. Teh okoliščin pa tožena stranka pri izreku ukrepa nastanitve v centru za tujce ni presojala in v skladu z načelom sorazmernosti ni tehtala ali bi bilo mogoče v konkretnem primeru uporabiti milejši prisilni ukrep.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru materialno pravo nepravilno uporabila, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka glede na konkretne okoliščine primera presoditi, ali je upoštevaje načelo sorazmernosti in učinkovitosti mogoče z uporabo milejših prisilnih ukrepov zagotoviti namen postopka odstranitve tožnice iz države. V ponovnem postopku mora pristojni organ odločiti čim prej, najpozneje pa v roku 6 dni po prejemu te sodbe.

Po presoji sodišča pa ni utemeljen tožbeni ugovor, da so bile tožnici kršene procesne pravice v postopku. Iz spisa je namreč razvidno, da je organ tožnico seznanil s pravico do pravne pomoči, ki jo zagotavlja Pravno informacijski center, vendar se za to pomoč ni odločila. Prav tako je bil tožnici zagotovljen tolmač za španski jezik, glede na to, da je izjavila, da razume španski jezik, ki ji je tolmačil celotni postopek in izdano odločbo.