Jedro

Tako ZGD-1 kot ZFPPod se v zvezi z odgovornostjo članov poslovodstva družb z omejeno odgovornostjo sklicujeta na določbe, ki predvidevajo solidarno odgovornost članov poslovodstev (uprav), v primerih ko je teh več. Revizijske navedbe, da takšna odgovornost ni sprejemljiva v primerih, ko več direktorjev lahko družbo zastopa samostojno, jasnih zakonskih določb ne morejo spremeniti.

Za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati bi moral, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma (po ZFPPod), da kršitev ni mogel preprečiti.

Člani uprave (kot tudi direktorji družb) prepovedi iz 15. člena ZFPPod kršijo le, če ravnajo v nasprotju s "presojo vestnega in skrbnega gospodarstvenika". To je pogoj za nastanek njihove odškodninske odgovornosti. Ta je praviloma omejena. To pomeni, da kršitev prepovedi iz 15. člena ZFPPod (in s tem opustitev potrebne profesionalne skrbnosti) sama po sebi pripelje le do omejene, in ne do neomejene, odškodninske odgovornosti. Da bi ta postala neomejena, pa mora oškodovanec dokazati, da je direktor ob storjeni kršitvi ravnal s hujšo obliko krivde (torej namerno ali hudo malomarno).

Hudo malomarnost se povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije). Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. točki izreka, delna sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi tožnika od tožencev, kot direktorjev družbe A. d. o. o. - v stečaju, zahtevata plačilo odškodnine po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) zaradi kršitev, ki naj bi jih slednja storila po tem, ko je navedena družba prišla v stanje prezadolženosti.

2. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo delno ugodilo zahtevku druge tožnice. Odločilo je, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati v stečajno maso A. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju A.), znesek 347.407,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 169.567,65 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Višje sodišče je zavrglo pritožbo druge tožnice (I. točka izreka). Pritožbi tožencev pa je delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencema v nerazdelno plačilo naložilo znesek 249.973,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo (III. točka izreka).

4. Zoper obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z obsodilnim delom odločitve sodišča prve stopnje, dovoljeno revizijo pravočasno vlagata toženca. Uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlagata razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nižjima sodiščema očitata, da sta zmotno (na podlagi napačnega mnenja izvedenca) ugotovili, da je bilo podjetje A. prezadolženo že vse od leta 2004. Ker naj terjatev druge tožnice tedaj ne bi obstajala (čeprav je bila v bilancah stanja, na katerih temelji izvedensko mnenje, upoštevana), naj družba med 30. 5. 2006 in 25. 4. 2008 ne bi bila prezadolžena. Zato menita, da ravnanja, ki se jima očitajo, sploh niso mogla pomeniti kršitve prepovedi iz ZFPPod.

V zvezi s prezadolženostjo družbe naj sodišče prve stopnje tudi ne bi v zadostni meri izvajalo materialnega procesnega vodstva, višje sodišče pa naj bi napačno tolmačilo določbe 51., 56. in 57. člena ZGD. Nobena od njih namreč ne vzpostavlja domneve, da se podatki v bilanci štejejo za resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe. Nasproten dokaz je zato vselej dopusten. Toženca naj bi torej imela pravico kadarkoli dokazovati, da postavke bilanc niso pravilne. Menita, da sta navedbe v zvezi s tem podala pravočasno, očitanje nepravočasnosti pa, ob odsotnosti materialno procesnega vodstva, pomeni kršitev pravice do izjave Nadalje očitata, da je z zaključkom, da sta toženca že leta 1995 vedela za obstoj terjatve druge tožnice iz delovnega razmerja, storjena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S sodbo Višjega delovnega sodišča Pdp 66/2006 z dne 30. 5. 2006 je bil namreč ta zahtevek druge tožnice pravnomočno zavrnjen in je bilo torej ugotovljeno, da njena terjatev ne obstoji - sodba višjega sodišča v tem postopku naj bi zato bila v nasprotju s citirano sodbo, kar pomeni protispisnost. Izpostavljata tudi, da se prezadolženosti družbe v spornem obdobju nista zavedala. Samo dejstvo vpisa drugo-tožničine terjatve v poslovne knjige pa naj nasprotnega zaključka ne bi utemeljevalo. Še manj naj bi to utemeljevalo njun naklep v smislu prvega odstavka 21. člena ZFPPod. Že iz ugotovljenega dejstva, da je bila ta terjatev sporna, naj bi namreč jasno izhajalo, da toženca za prezadolženost družbe nista mogla vedeti. To pa pomeni, da ob sklepanju poslov nikakor nista mogla ravnati naklepno.

Izpodbijata tudi obstoj odškodninske odgovornosti drugega toženca. Višje sodišče naj bi v zvezi s tem le pavšalno (neobrazloženo) zaključilo, da je bila odgovornost obeh tožencev v konkretnem primeru enaka, kot bi bila v primeru veččlanske uprave. S tem naj bi zmotno izenačilo položaj kolegijskega organa vodenja, v katerem se volja pravne osebe oblikuje z doseganjem zahtevane večine glasov članov, s položajem več ločenih zakonitih zastopnikov družbe, katerih pooblastila za zastopanje družbe niso omejena in jim ni naložena obveznost nadzora in poseganja v odločitve drugega zakonitega zastopnika. Toženi stranki naj bi s takšnim postopanjem odvzelo pravico do izjave, hkrati pa storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem naj sodišči niti ne bi pojasnili kakšni naj bi bili razlogi, da v konkretnem primeru pravni red zahteva odmik od splošno uveljavljene individualne odškodninske odgovornosti.

5. Druga tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Kot izhaja iz povzetka revizijskih navedb, revidenta izpodbijata zaključke sodišč prve in druge stopnje: - da je bila družba A. prezadolžena že od leta 2004, in da sta toženca za obstoj terjatve druge tožnice (ki je prezadolženost povzročila) ves čas vedela, - da je za škodo, ki je upnikom nastala, odgovoren tudi drugi toženec, ki ni aktivno vodil poslov družbe ter - da so bila očitana dejanja tožencev naklepna (oziroma hudo malomarna), zaradi česar ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 21. člena ZFPPod o omejitvi njune odškodninske odgovornosti.

**Glede obsoja terjatve druge tožnice in prezadolženosti družbe:**

8. Sodišči prve in druge stopnje sta s pomočjo izvedenca ugotovili, da je je bila družba A. prezadolžena vse od leta 2004. Vprašanje prezadolženosti je v prvi vrsti dejansko vprašanje, odvisno od tega, ali je nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne zadošča več za poplačilo vseh njenih obveznosti (prvi odstavek 13. člena ZFPPod). V konkretnem primeru gre torej za vprašanje: ali je v letih 2004 do 2008 premoženje družbe A. zadoščalo za poplačilo vseh njenih obveznosti. Odgovor nanj je vezan na obstoj terjatve druge tožnice - ugotovitev, da je družba A. bila prezadolžena, je namreč posledica (spet dejanske) ugotovitve, da je terjatev druge tožnice ves ta čas obstajala.

Dejansko ugotovitev predstavlja tudi ugotovitev, da sta toženca ves čas vedela za obstoj terjatve druge tožnice do družbe A.. Očitek, da sta sodišči s takšno ugotovitvijo zagrešili kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Navedena kršitev predstavlja kršitev tehnične narave in je podana, kadar sodišče napačno prepiše vsebino listine, zapisnika o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov. To se v predmetni zadevi ni zgodilo. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je bil s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, Pdp 66/2006 z dne 30. 5. 2006 zahtevek druge tožnice za terjatve, ki jih je imela do omenjene družbe iz naslova delovnega razmerja, pravnomočno zavrnjen. Nadalje sta pojasnili, da to, glede na okoliščino, da sta toženca, kot direktorja te družbe, terjatev druge tožnice vseeno vsa leta vključevala v bilance stanja podjetja (in da so sodišča o predmetni terjatvi odločala večkrat - v prvem postopku je bila ta pravnomočno priznana, na podlagi obnove postopka je bila s citirano sodbo zavrnjena, kasneje, leta 2008, pa je bila ta sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča, in je bila tako terjatev ponovno priznana), ne spremeni dejstva, da sta za obstoj navedene terjatve ves čas vedela. O protispisnosti tako ni mogoče govoriti. Dejanskih ugotovitev pa, kot že rečeno, v reviziji ni mogoče izpodbijati.

9. Pravilnosti teh ugotovitev (in v zvezi s tem revizijskih očitkov, da naj terjatev druge tožnice med 30. 6. 2006 in 25. 4. 2008 ne bi obstajala) zato Vrhovno sodišče ni ponovno presojalo. Je pa presojalo nadaljnji očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zaključek o prezadolženosti sprejelo zaradi procesnih kršitev, ki jih sodišče druge stopnje ni odpravilo. Takšno kršitev naj bi predstavljalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opravljalo materialno procesnega vodstva, zaradi česar trditev tožencev o nepravilnosti izdelanih bilanc ne bi smelo šteti kot prepoznih. Revident ob tem ne prereka ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je konkretne trditve o nepravilnosti izdelanih bilanc (predvsem trditev, da v njih ne bi smela biti vključena sporna terjatev druge tožnice) podal šele po prvem naroku in po izdelavi izvedenskega mnenja (ki je temeljilo prav na teh bilancah stanja). Trdi le, da bi se te trditve (in v zvezi z njimi predlagan dokaz - mnenje D. D., izdelano v postopku Pdp 66/2009), zaradi pomanjkanja materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje, morale šteti za pravočasne. Ti očitki niso utemeljeni.

10. Kot je obrazložilo že višje sodišče, materialno procesno vodstvo ni namenjeno zastopanju ene ali druge od strank oziroma dajanju navodil strankam v zvezi s tem, kako bi se zahtevkov nasprotne stranke lahko obranile. V kolikor bi sodišče prve stopnje že pred izdelavo izvedenskega mnenja toženca opozarjalo na to, da so podatki v bilancah lahko napačni in da naj povesta, ali je bilo dejansko stanje pravic in obveznosti družbe res takšno, kot iz njih izhaja, bi okvire materialno procesnega vodstva preseglo. Prevzelo bi vlogo njunega zastopnika. Glede na to, da so bile bilance stanja predložene že na samem začetku postopka, zgolj nekonkretiziran ugovor tožencev, da podatki v njih ne odražajo dejanskega stanja, ampak rezervacije, ni bil zadosten. Kot rečno pa sta bolj konkretne trditve v zvezi s tem (torej, da naj bi bila v njih nepravilno zajeta terjatev drugo tožeče stranke) podala šele precej kasneje.

11. Nadalje ni res, da je višje sodišče določbam 51., 56. in 57. člena ZGD dalo naravo (neizpodbojne) zakonske domneve. Določbe je le povzelo in z njimi (dodatno) argumentiralo stališče, da je izvedenec mnenje upravičeno izdelal na podlagi bilanc stanja, ki so se nahajale v spisu. V zvezi s tem je pravilno zapisalo, da bi toženca morala najmanj enkrat letno preveriti, ali se stanje posameznih aktivnih in pasivnih postavk v poslovnih knjigah ujema z dejanskim stanjem (četrti odstavek 51. člena ZGD, sedaj četrti odstavek 54. člena ZGD-1). Pravilno je navedlo tudi, da mora letno poročilo (katerega sestavni del so tudi bilance stanja) izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida (prvi odstavek 57. člena ZGD in prvi odstavek 61. člena ZGD-1). To seveda ne pomeni, da toženca pravilnosti podatkov v navedenih izkazih ne bi mogla izpodbijati. Prav tako pa ne pomeni, da bi to lahko storila kadarkoli. Ob upoštevanju procesnih določb ZPP bi namreč to morala (jasno in konkretno) storiti pravočasno - torej najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje tako tožencema dokazovanja, da bilance niso bile pravilno sestavljene, nista odrekli zato, ker bi bili pristranski, ampak zato, ker sta toženca konkretne ugovore v zvezi s tem podala bistveno prepozno - po tem, ko je bilo v zadevi izvedenih že več narokov in ko je bilo že izdelano tudi izvedensko mnenje.

**Glede odgovornosti drugega toženca:**

12. Kot izpostavlja že sama revizija, sta se sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tem, ali je podana odškodninska odgovornost drugega toženca, oprli na določbe ZFPPod. Navedli sta, da ta v 1. točki prvega odstavka 3. člena določa, da se njegove določbe, ki se nanašajo na upravo gospodarske družbe, ki je organizirana kot delniška družba, smiselno uporabljajo za poslovodje gospodarske družbe, ki je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo. V petem odstavku 19. člena ta zakon nadalje določa, da v primeru, ko ima uprava več članov, odgovarjajo za škodo vsi člani solidarno. Vsak član se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže (med drugim), da relevantnih kršitev (iz 15. člena ZFPPod) ni mogel preprečiti. Iz navedenega je izpeljalo, da drugi toženec za škodo, ki je upnikom nastala zaradi kršitev iz 15. člena ZFPPod, odgovarja neodvisno od tega, ali je funkcijo direktorja opravljal aktivno. Zaključilo je namreč, da zgolj njegova neaktivnost ne pomeni ekskulpacijskega razloga iz petega odstavka 19. člena ZFPPod. S tem je standardu obrazloženosti sodb v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zadostilo. Prav tako nižji sodišči tožencema nista kršili pravice do izjave, saj sta se do navedbe, da naj drugi toženec ne bi aktivno deloval kot direktor družbe, opredelili (in jo ocenili kot irelevantno).

13. Naslednje vprašanje, ki ga revidenta odpirata pa je, ali sta s takšno odločitvijo pravilno uporabili materialno pravo. Toženca namreč menita, da določba o solidarni odgovornosti članov uprave ni uporabljiva v primeru, ko ima družba več direktorjev, pri čemer jo lahko vsak od njih zastopa samostojno. V konkretnem primeru naj bi to pomenilo, da je vsak od direktorjev lahko sam sklepal posle za družbo A., drugi direktor pa na to, kakšne posle je sklepal, ni mogel vplivati.

14. Pravno osebo zastopa, in v njenem imenu vodi njene posle, njen zakoniti zastopnik, oziroma če jih je več, njeni zakoniti zastopniki. Zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo je direktor družbe (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Če ima družba več direktorjev, družbena pogodba določa, ali delujejo skupno ali kot posamični poslovodje (peti odstavek istega člena). V zvezi s skrbnostjo in odgovornostjo poslovodij 515. člen ZGD-1 napotuje na smiselno uporabo 263. člena ZGD-1, ki ureja odgovornost in skrbnost uprav v delniških družbah.1 Ta (podobno kot peti odstavek 19. člena ZFPPod) določa, da člani organov vodenja za škodo, ki je družbi nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, odgovarjajo solidarno. Vsak od njih se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.

15. Tako ZGD-1 kot ZFPPod2 se torej v zvezi z odgovornostjo članov poslovodstva družb z omejeno odgovornostjo sklicujeta na določbe, ki predvidevajo solidarno odgovornost članov poslovodstev (uprav), v primerih ko je teh več. Revizijske navedbe, da takšna odgovornost ni sprejemljiva v primerih, ko več direktorjev lahko družbo zastopa samostojno, jasnih zakonskih določb ne morejo spremeniti. Vrhovno sodišče zato v tem delu pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da sta oba toženca za škodo, ki je upnikom nastala zaradi kršitev pri vodenju poslov družbe, po tem, ko je ta postala prezadolžena, odgovorna solidarno.

16. Za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja pa kot rečeno ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati bi moral, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma (po ZFPPod), da kršitev ni mogel preprečiti. Takšna razlaga ni protiustavna. Pritrditi je namreč stališču višjega sodišča, da je s funkcijo direktorjev neločljivo povezana odgovornost za zakonito poslovanje družbe. Ti so zavezani ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Za vzpostavitev njihove odgovornosti po ZFPPod tako zadošča, da so kot direktorji imeli možnost vplivanja na poslovanje družbe, pa te (po lastni volji) niso izkoristili. Navedbe drugega toženca o njegovi pasivnosti zato do ekskulpacije njegove odškodninske odgovornosti ne morejo pripeljati.

17. Navedeno ne pomeni odmika od splošno uveljavljene individualne odškodninske odgovornosti. Predstavlja le relativizacijo (sicer res splošno uveljavljene) krivdne odgovornosti. To pa je posledica stališča, ki ga enotno zastopata tako pravna teorija kot sodna praksa, da se odškodninska odgovornost uprave (in posledično tudi njenih članov) po ZFPPod zelo približuje objektivni odgovornosti3 - šteje se, da je poslovodja za škodo odgovoren, dokler ne dokaže obstoja ekskulpacijskega razloga.

**Glede omejitve odškodninske odgovornosti tožencev:**

18. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sta toženca z dejanji, ki se jima očitajo, ravnala (vsaj) hudo malomarno. Izpostavili sta, da nista ravnala s (potrebno) profesionalno skrbnostjo, ker sta po tem, ko je družba prišla v stanje prezadolženosti, zavestno, aktivno in hoteno opravljala plačila, ki niso bila nujna za njegovo tekoče poslovanje in so poslabšala položaj drugim upnikom. Ob tem naj bi se toženca obstoja terjatve druge tožnice zavedala, a kljub temu opravila dejanja, ki so preprečevala, da bi bila ta poplačana.

19. ZFPPod v 15. členu določa, da lahko člani uprave (in ob upoštevanju 3. člena istega zakona, s tem tudi direktorji družb) po tem, ko družba pride v stanje prezadolženosti, opravljajo le še plačila, ki so po presoji skrbnega in vestnega gospodarstvenika nujna za tekoče posle podjetja in da ne smejo opraviti nobenih ukrepov, zaradi katerih bi upniki prišli v neenakopraven položaj. V 5. točki prvega odstavka 19. člena nadalje določa, da so člani uprav, v primeru kršitev navedenih prepovedi, odškodninsko odgovorni. Odškodninska odgovornost je podrobneje urejena v 21. členu. Ta v prvem odstavku (kot pravilo) določa, da je odškodninska odgovornost članov uprave omejena. V drugem odstavku istega člena pa določa izjemo: člani uprav za škodo odgovarjajo brez omejitev, če je bila ta povzročena namerno ali iz hude malomarnosti.

20. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da člani uprave (kot tudi direktorji družb) prepovedi iz 15. člena ZFPPod kršijo le, če ravnajo v nasprotju s „presojo vestnega in skrbnega gospodarstvenika“. To je pogoj za nastanek njihove odškodninske odgovornosti. Kot rečeno je ta praviloma omejena. To pomeni, da kršitev prepovedi iz 15. člena ZFPPod (in s tem opustitev potrebne profesionalne skrbnosti) sama po sebi pripelje le do omejene, in ne do neomejene, odškodninske odgovornosti. Da bi ta postala neomejena, pa mora oškodovanec dokazati, da je direktor ob storjeni kršitvi ravnal s hujšo obliko krivde (torej namerno ali hudo malomarno).

21. V predmetnem sporu je ugotovljeno, da sta toženca predpisano skrbnost opustila in s tem kršila prepovedi iz 15. člena ZFPPod. Ravnala sta torej protipravno. A iz povzetih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ni mogoče narediti materialnopravnega zaključka, da sta ob tem ravnala tudi hudo malomarno v smislu drugega odstavka 21. člena ZFPPod. Hudo malomarnost se namreč povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije). Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.

22. V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila družba A. v spornem obdobju (torej v letih 2004 do 2008) likvidna - imela je določene prilive in odlive ter je sproti poravnavala tekoče obveznosti, razen obveznosti do druge tožnice, ki je bila (kot je že bilo pojasnjeno) v tistem obdobju sporna. Družba je torej poslovala in toženca sta očitana (zaradi opustitve dolžne skrbnosti sicer protipravna) dejanja4 opravila v okviru vodenja njenih poslov. Zgolj ugotovitev nižjih sodišč, da sta ta dejanja opravila kljub temu, da sta se zavedala obstoja (sporne) terjatve druge tožnice, njune hude malomarnosti ne utemeljuje. Prav tako je, v opisanih okoliščinah, ne utemeljuje ugotovitev, da so bila sporna ravnanja zavestna in aktivna. Drugih ugotovitev, ki bi utemeljevale takšno obliko krivde, pa sodišči prve in druge stopnje nimata.

23. Zaključek, da odškodninska odgovornost tožencev ni omejena, je glede na navedeno materialnopravno zmoten. Pogoji za izključitev omejitve odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 21. člena ZFPPod namreč niso izpolnjeni. Zaradi napačne presoje, da odgovornost tožencev ni omejena, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali v konkretnem primeru pride v poštev omejitev iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka 21. člena ZFPPod. Odločitev o tem je odvisna od dejanskega vprašanja, ali je družba A. predstavljala veliko, srednjo ali kakšno drugačno družbo z omejeno odgovornostjo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče te pomanjkljivosti samo ni moglo odpraviti, zato je izpodbijani sodbi v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

24. Odločitev o revizijskih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Že v času veljavnosti ZGD, ki takšne napotitvene določbe ni imel, je enaka ureditev odgovornosti direktorjev izhajala iz sodne prakse (npr. iz sodb VSRS III Ips 57/2012 in III Ips 86/2004) 2 Primerjava je na mestu, saj je po ustaljeni sodni praksi odškodninska odgovornost uprave po ZFPPod posebna oblika splošne odškodninske odgovornosti uprave po Zakonu o gospodarskih družbah. 3 Npr. sodba VSRS II Ips 1081/2008 4 Šlo je za plačila po pogodbah, izplačila plač, višjih od zajamčenih, odtujitev poslovnih prostorov in sklenitev posojilne pogodbe