Jedro

Pisna privolitev, določena v 1. odstavku 117. člena SZ, predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. Na podlagi izjave s takšno vsebino, ki jo je tožnik dal prvotoženki, jo podpisal in dal podpis overiti, zato ne more postavljati trditve, da je pričakoval, da bo on postal lastnik stanovanja, ne pa prvotoženka, ki je stanovanje kupila. To bi pomenilo, da je tožnik naložil prvotoženki obveznost, kar pa ni mogoče storiti z enostransko izjavo volje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev tožnikove privolitve za nakup stanovanja, ki jo je dal prvotoženi stranki in razveljavitev kupoprodajne pogodbe št. 9040-403/92 o prodaji stanovanja, ki sta jo sklenili prvotoženka kot kupec in drugotoženka kot prodajalec.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je tožnik jasno izpovedal, da bo stanovanje kupljeno zanj s strani prvotoženke, ki bo pri nakupu urejala le formalnosti glede na njegovo starost in nepokretnost. Glede na navedbo sodišča druge stopnje, da se tožnik pri podpisu soglasja za odkup spornega stanovanja ni prepričal o vsebini dane privolitve, gre za nesporazum, saj sta bili stranki prepričani, da se o vsebini listine strinjata, dejansko pa je bil med njima nesporazum o naravi te listine, ki je sestavni del prodajne pogodbe, ki zato tudi ni nastala. Na sposobnost tožnikovega razumevanja je bilo opozorjeno že v pritožbi. Trdi tudi, da je toženka poleg očetovega stanovanja odkupila tudi stanovanje na katerem je bila sama imetnica stanovanjske pravice in kar naj bi predstavljalo dvojni odkup, s tem pa naj bi bil podan, ob upoštevanju 12. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, obstoj ničnostnega razloga.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386. ZPP). Tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana in upoštevna v revizijskem postopku, če se ugotovi, da sodišče druge stopnje med pritožbenim postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Vendar pa tožeča stranka kršitve, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ni opredelila. Splošne oziroma neobrazložene trditve o kršitvah postopka pa revizijsko sodišče, ki po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (te sodišči nista zagrešili), ne more upoštevati.

Revizijsko sodišče je tako lahko presojalo le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Materialnopravna podlaga odločitve v tej zadevi je predvsem presoja pomena in učinka pisne privolitve, določene v 1. odstavku 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ). Ta določa krog upravičencev za nakup stanovanj, na katerih je obstajala stanovanjska pravica. To sta imetnik stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegov ožji družinski član. Imetnikova pisna privolitev je izraz njegove odločitve, da naj se stanovanje odkupi in kdo je tisti, ki naj ga odkupi, pri čemer je njegova izbira, kot je določeno, omejena le na njegove ožje družinske člane. Ker je pisna privolitev tudi pogoj namenjen varstvu imetnika stanovanjske pravice, z njo lastniku stanovanja izrazi soglasje, da naj stanovanje proda njegovemu ožjemu družinskemu članu, ki ga je izbral in ne njemu. Pisna privolitev predstavlja torej enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. Na podlagi izjave s takšno vsebino, ki jo je tožnik dal prvotoženki, jo podpisal in dal podpis overiti, zato ne more postavljati trditve, da je pričakoval, da bo on postal lastnik stanovanja, ne pa prvotoženka, ki je stanovanje kupila. To bi pomenilo, da je tožnik naložil prvotoženki obveznost, kar pa ni mogoče storiti z enostransko izjavo volje. Tožnikovo pričakovanje, da bo postal lastnik stanovanja, bi bilo utemeljeno in upoštevno le v primeru, če bi bilo določeno z dvostranskim pravnim poslom, sklenjenim med njim in prvotoženko, preden ji je dal pisno privolitev za odkup. Takšnega dogovora pa tožnik v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni dokazal, kot izhaja iz dokazne ocene obeh sodišč. Revizijska trditev, da je bil med strankama nesporazum o vsebini privolitve za odkup stanovanja, ki jo je tožnik postavil v reviziji in s katero poskuša spremeniti podlago svojega zahtevka, je brez pomena. Uveljavljanje neobstoja pogodbe (tožnik uveljavlja izpodbojnost) zaradi nesporazuma (nesoglasje volj obeh pogodbenih strank) pride v poštev le pri dvostranskih pravnih poslih, ne pa pri enostranski izjavi volje. Prav tako je neutemeljeno uveljavljanje ničnosti s sklicevanjem na 12. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih. Odkup bivših družbenih stanovanj ureja SZ, v katerem ni podlage za ničnost iz uveljavljanega razloga.

Glede na obrazloženo, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).