Jedro

Take ugotovitve in ostale, ki jih vsebujejo razlogi sodb nižjih sodišč, so po presoji revizijskega sodišča utemeljevale obrazloženo to je višjo odmero odškodnin za obravnavane tri oblike nepremoženjske škode. Ta odmera pa hkrati predstavlja tudi pravilno uporabo določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po teh določilih mora sodišče dosoditi za negmotno škodo pravično denarno odškodnino. Denarna odškodnina pa je pravična, če se pri odmeri upoštevajo vse okoliščine primera ter pomen prizadetih dobrin in namen priznanih odškodnin. Odškodnine pa morajo biti v vsakem konkretnem primeru vpete tudi v širše okvire, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami, ki se v določenem času in prostoru priznavajo za primerljive oblike škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici (poleg že dosojene odškodnine 2,760.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi) še nadaljnjo odškodnino 640.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1995 dalje in nadaljnje stroške postopka prve stopnje 17.512,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1995 dalje, vse v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija tožnice zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške pritožbenega postopka 28.687,00 in stroške revizijskega postopka 34.425,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Po ugotovitvi, da je tožnica sama soodgovorna za 20% v prometni nezgodi nastale ji škode, je sodišče prve stopnje s sodbo naložilo toženki, da ji mora plačati 2,760.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek do celotno zahtevane odškodnine 8,000.000,00 SIT zavrnilo.

Tožničino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je predlagala, da se pobijana sodba spremeni tako, da se ji prizna še nadaljnja odškodnina 3,640.000,00 SIT. V reviziji izvaja, da so odškodnine za posamezne oblike škode prenizko odmerjene. Pri tem povzema ugotovitve izvedenca zdravstvene stroke o poteku njenega zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno in komplicirano ter zaključuje, da je zaradi tega upravičena do nadaljnje odškodnine 3,640.000,00 SIT.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen z zakonom določen obseg preizkusa pravnomočne odločbe. Tožnica v reviziji formalno ni opredelila revizijskih razlogov. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki v tem primeru ni bila zagrešena in v smeri zmotne uporabe materialnega prava, katere vsebinsko uveljavljanje izhaja iz obrazložitve revizije. Po oceni revizijskega sodišča je tožničina revizija delno utemeljena iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožnica šla na vožnjo z voznikom, ki je bil pod vplivom alkohola. Ker je ta povzročil nezgodo zaradi vožnje v alkoholiziranem stanju, sta zaključili, da je tožnica sama soodgovorna za 20% nastale škode. Zato sta od skupaj ugotovljene njene škode 3,450.000,00 SIT (ki znaša za telesne bolečine 1,400.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za skaženost 200.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1,600.000,00 SIT) dosodili tožnici za 20% zmanjšano odškodnino to je 2,760.000,00 SIT. Tožnica uveljavlja z revizijo plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 3,640.000,00 SIT, kar pomeni glede na celoten tožbeni zahtevek v višini 8,000.000,00 SIT, da zahteva še 80% te škode. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da tožnica sprejema odločitev o odškodninski podlagi, ki pa je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno presojena in je zato lahko tožničin tožbeni zahtevek zoper toženko utemeljen le do višine 80%.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo v postopkih na drugi in prvi stopnji delno res zmotno uporabljeno, kolikor ni bila priznana višja celokupna odškodnina in sicer za telesne bolečine 1,800.000,00, za skaženost 400.000,00 in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,800.000,00, kar da skupaj 4,000.000,00 SIT, zmanjšano za 20% pa 3,200.000,00 SIT. Za te tri oblike škode je bilo pravnomočno priznano 2,560.000,00 SIT (1,400.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za skaženost in 1,600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vse zmanjšano za 20% na skupaj 2,560.000,00 SIT), zaradi česar gre tožnici tako še nadaljnja odškodnina 640.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je povečana odmera obravnavanih odškodnin materialnopravno utemeljena iz sledečih razlogov: V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnica utrpela pri padcu z motornega kolesa zlom leve golenice in udarnine, da je bilo njeno zdravljenje dolgotrajno in komplicirano (dvakrat je bila operirana, 4 mesece je obiskovala fizioterapijo, 1 leto in pol je hodila z berglami, 8 mesecev je nosila mavec, 10 mesecev se ji je gnojilo na mestu operacije in pol leta je imela oblikovan nepravi sklep na mestu zloma), med zdravljenjem je trpela 24 dni hude telesne bolečine, lahke 2 meseca in 3 tedne in še občasne zatem, njeno zdravje pa je trajno prizadeto po oceni izvedenca medicinske stroke od 10 do 12%. Take ugotovitve in ostale, ki jih vsebujejo razlogi sodb nižjih sodišč, so po presoji revizijskega sodišča utemeljevale obrazloženo to je višjo odmero odškodnin za obravnavane tri oblike nepremoženjske škode. Ta odmera pa hkrati predstavlja tudi pravilno uporabo določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po teh določilih mora sodišče dosoditi za negmotno škodo pravično denarno odškodnino. Denarna odškodnina pa je pravična, če se pri odmeri upoštevajo vse okoliščine primera ter pomen prizadetih dobrin in namen priznanih odškodnin. Odškodnine pa morajo biti v vsakem konkretnem primeru vpete tudi v širše okvire, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami, ki se v določenem času in prostoru priznavajo za primerljive oblike škode. Višja odškodnina za obravnavane tri oblike škode po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena in prav tako ni utemeljena višja odškodnina za strah (ki je bila v postopkih na nižjih stopnjah odmerjena v višini 250.000,00 SIT).

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče le delno ugodilo reviziji tožnice, v neutemeljenem delu pa je revizijo zavrnilo. Ta odločitev temelji na določbah prvega odstavka 395. člena in 393. člena ZPP.

Zaradi spremenjenega uspeha tožnice v pravdi je revizijsko sodišče moralo deloma poseči tudi v stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, v ostalem pa priznati od dodatno priznanega zneska, s katerim je uspela v pritožbenem in revizijskem postopku, še ustrezni del stroškov teh postopkov in sicer od glavnice 640.000,00 tolarjev.

Tožnici gredo tako še dodatni stroški postopka na prvi stopnji 17.512,00 SIT, za stroške pritožbenega postopka 28.687,00 SIT in za stroške revizijskega postopke 34.425,00 SIT. Stroškovna odločitev temelji na drugem odstavku 166. in na 154. členu ZPP.