Jedro

Kadar se o prošnji za azil odloča v pospešenem postopku, se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker je to predmet rednega azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1.alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča izhaja, da je tožnica prikrila, da je pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji že trikrat prej zaprosila za azil v drugih državah (dvakrat na Švedskem in enkrat na Norveškem), za kar v tožbi ni navedla nobenega opravičljivega razloga niti ni utemeljeno izpodbijala pravilnost pridobljenih podatkov (po sistemu Eurodac). Prikritje, da je prosilec že vložil prošnjo za azil v drugi državi, je zakonski element zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka (4.alinea 36. člena ZAzil), zato se prvostopno sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je v t. i. pospešenem postopku pravilno zavrnila tožničino prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in je tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da ji ni mogoče očitati, da je zlorabila azilni postopek, s tem, ko je že pred tem zaprosila za azil v drugi državi. Ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem je prepričljivo obrazložila. Zaradi tega tožena stranka ne bi smela že zgolj zaradi suma zlorabe azilnega postopka zavrniti njeno prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno. Tako je preuranjeno strinjanje prvostopnega sodišča s sklepanjem tožene stranke, da je upravičeno uporabiti 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki omogoča odločanje v okviru t. i. pospešenega postopka. Tožena stranka bi morala odločati v rednem postopku in ji dati možnost, da bi dokazala utemeljenost svoje prošnje za azil. Ni ji mogoče očitati, da je prikrila dejstva v zvezi s predhodno prošnjo za azil v drugi državi. Postavlja se namreč vprašanje, kaj je imela v mislih, ko je odgovarjala na vprašanje, ali je že kje zaprosila za azil, zato bi bilo treba te nejasnosti obravnavati pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke. Če je že pred tem zaprosila za azil v drugi državi še ne pomeni, da sedaj ni upravičena do azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 4. alinei 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje prikritje, da je prosilec za azil že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožničino prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi z 4. alineo 36. člena ZAzil, ker je ugotovila, da je tožnica namerno zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek s tem, ko je ob podaji vloge za azil prikrila, da je že pred tem (trikrat) vložila prošnjo za azil v drugih državah. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, da je tožnica kljub temu, da je bila pri podaji prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji dne 8.12.2005, seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi v postopku, tudi s tem, da mora po resnici predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so ji znane, na izrecno vprašanje, če je že v kateri državi zaprosila za azil, izjavila, da ne. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov v skladu z Uredbo Sveta (ES), št. 2725/2000 z dne 11.12.2000 ugotovljeno, da je tožnica za azil zaprosila že dvakrat na Švedskem in enkrat na Norveškem, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 4. alinee 36. člena ZAzil in sta prvostopno sodišče ter pred njim tožena stranka pravilno presodila, da je tožnica namerno zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek, s čemer je izpolnjen pogoj za zavrnitev njene prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku na podlagi 2.odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kadar se o prošnji za azil odloča v pospešenem postopku, se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker je to predmet rednega azilnega postopka. Zato so, glede na okoliščine obravnavanega primera in pravno podlago za odločitev v tem primeru, neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka odločati v rednem azilnem postopku in dati tožnici možnost, da bi pojasnjevala svoje razloge za vložitev prošnje za azil. Na drugačno odločitev tudi ne mora vplivati tožničino navajanje, da bi bilo treba razjasniti nejasnosti o tem, kaj je imela v mislih, ko je odgovarjala na vprašanje, ali je že kje zaprosila za azil. Kaj je imela tožnica v mislih, ko je ob podajanju prošnje za azil izjavila, da prej še ni nikjer zaprosila za azil, ni stvar ugibanja pritožbenega sodišča. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnem spisu, je bilo v postopku vprašanje tožnici zastavljeno jasno in nanj je uradna oseba dobila jasen odgovor, namreč, da tožnica za azil že v kakšni drugi državi ni zaprosila. Zato bi bilo vsakršno nadaljnje razčiščevanje, kaj je s to izjavo tožnica mislila, nepotrebno in brezpredmetno. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da prošnja za azil v obravnavanem primeru ni bila zavrnjena zaradi tega, ker je tožnica že prej vložila prošnje za azil v drugih državah, temveč zato, ker je to prikrila. Prikritje tega podatka pa je, kot že navedeno, po 4. alinei 36. člena ZAzil v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, zadosten razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu).

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo