Jedro

V primeru ureditve meje v pravdi mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zatrjevati in dokazati lastninsko pravico na delu zemljišča, ki je po sklepu, izdanem v postopku sodne določitve meje, pripadel sosednjemu zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je del parcele št. 485/2 in 485/1 k.o. X., ki je predstavljal sporni prostor v mejnem sporu, ki je pravnomočno končan na Okrajnem sodišču v Radovljici pod N 5/2003 in je v skici izmere sodnega izvedenca za geodezijo A. Č. z dne 7.10.2005, ki je sestavni del sodbe, označen s točkami 52a, 51, (50)90 in 53 v izmeri 102 m2 solastnina tožeče stranke po enakih deležih, zato je toženec dolžan naročiti geometrsko odmero in dovoliti vknjižbo lastninske pravice na spornem zemljišču na imena tožnikov ter jim povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki dolžni povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 657,56 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožujejo tožniki in uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa naj ob razveljavitvi po opravljeni obravnavi tožbenemu zahtevku na stroške tožene stranke ugodi. V pritožbi pojasnjuje, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in zmedeni, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z okoliščino, da menjalna pogodba sicer dejansko ni bila pravilno izvršena, ker dogovor ni bil urejen v katastru in zemljiški knjigi, vendar jo je potrebno vseeno upoštevati ter da se tožniki ne morejo sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ker v pravnem prometu niso ravnali pošteno, saj niso izkazali dobre vere. Po stališču izpodbijane sodbe bi torej morali tožniki glede na predloženo jim pogodbo o koriščenju služnosti z dne 2.4.1991, v kateri se parcelne številke niso ujemale s tistimi v kupoprodajni pogodbi, biti vsaj tako skrbni, da bi podvomili v zemljiškoknjižne podatke in od prodajalca zahtevati, da se s pomočjo geometrov ustrezno določijo meje. Takšno sojenje je po stališču pritožnikov pravno nevzdržno. Po stališču prvostopnega sodišča tožencu ni treba dokazati ničesar glede pridobitve lastnine 102 m2 sosedovega zemljišča, niti mu ni potrebno odmeriti zemljišča, ne skleniti ustrezne pogodbe, ne plačati davka, ne zemljišča prepisati v zemljiški knjigi. Za sodišče zadošča neko pisanje z neobstoječimi parcelnimi številkami, da zemljiškoknjižnemu lastniku očita slabo vero in njegovo zemljišče prisodi tožencu. Po izpodbijani sodbi toženi stranki ne škoduje niti dejstvo, da so predmet menjalne pogodbe neobstoječe parcele, niti dejstvo, da v zameno za domnevno pridobljeni sosedov svet sama ni izročila nič in da njeno zemljišče zemljiškoknjižno in v naravi ostaja v njeni lasti v neokrnjeni površini. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede okoliščine, da menjava zemljišča ni bila izvršena do konca glede zemljišča, ki naj bi po dogovoru pripadlo T.. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na zemljišču tožeče stranke. Napačna je tudi dokazna ocena prvostopnega sodišča glede izpovedb M. T. in S. K., saj po mnenju pritožnikov navedeni pričevanji nista tako verodostojni, kot jih ocenjuje prvostopno sodišče. V potrditev svojega mišljenja obširno analizirajo pričevanji obeh navedenih prič. Nadalje meni, da je ostala neocenjena izpovedba priče V. R. H., ki je potrdila, da ji je T. zatrdil, da od K. ni dobil ničesar za zamenjano zemljišča, ker je z njim hotel ohraniti dobre sosedske odnose. Pri pravilni oceni izvedenih dokazov bi moralo sodišče ugotoviti, da tožena stranka ni veljavno pogodbeno pridobila dela zemljišča tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka. Menjalna pogodba ni bila niti veljavno sklenjena, niti dejansko izpolnjena, še manj zemljiškoknjižno izvršena, zato bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožniki zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, nad njimi ni nasprotij kot tudi ne z zapisniki o izpovedbah, zato je preizkus sodbe možen. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi dokazna ocena prvostopnega sodišča o odločilnih dejanskih okoliščinah, saj je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. V pritožbi zatrjevane nedoslednosti in nasprotja v izjavah prič T. in K. str., na katere obširno opozarjajo pritožniki, po presoji pritožbenega sodišča ne morejo omajati pravilnosti dokazne ocene, ki ne temelji le na pričevanju prič in izpovedih strank, pač pa tudi na predloženih listinskih dokazih in na uspehu dokazovanja v celotnem postopku. Dejanske ugotovitve in razloge zanje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo tudi materialne določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ki veljajo v primeru tožbe, vložene na podlagi določbe 78. člena SPZ.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bila med zemljišči parc. št. 494/2 k.o. X. v lasti prvotožnika ter 494/4 iste k.o., v solasti ostalih dveh tožnikov na eni strani ter parcelnima št. 485/2 in 485/1 iste k.o., v lasti toženca, v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Radovljici določena meja po kriteriju zadnje mirne posesti, saj stranke niso soglašale, da se meja uredi na podlagi močnejše pravice. V primeru ureditve meje v pravdi na podlagi 78. člena SPZ mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zatrjevati in dokazati lastninsko pravico na delu zemljišča, ki je po sklepu, izdanem v postopku sodne določitve meje, pripadel sosednjemu zemljišču. Po presoji pritožbenega sodišča tožniki niso niti v zadostni meri zatrjevali in še manj dokazali, da so na spornem delu zemljišča pridobili lastninsko pravico na eni od podlag, ki jih za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah predvideva sedaj veljavni SPZ, ali jih je predpisoval pred njim veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožniki se namreč le sklicujejo na katastrsko mejo in obstoječe stanje v zemljiški knjigi glede obsega parcel, ki so jih pridobili v last. Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 77. člena SPZ pa se domneva močnejša pravica po meji, urejeni v katastrskem postopku, če je bila v tem postopku urejena dokončno. Okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo navedenega določila, tožniki ne zatrjujejo.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta M. in F. G. kupila nepremičnini parc. št. 494/2 in 494/4 od M. T. v letu 1998. Tako iz predloženih listin (predprodajna pogodba in kupoprodajna pogodba – prilogi B4 in B5) kot iz pričevanj T. in S. K. izhaja, da sta se T. in S. K. v letu 1991 zaradi ureditve medsebojnih spornih vprašanj dogovorila za zamenjavo zemljišč in uredila služnostno pravico voženj. Res je do tedaj T. zemljišče segalo do meje, ki so jo zatrjevali tožniki v nepravdnem postopku, vendar je po tem zemljišču tik ob njegovi hiši potekala služnostna pot, po kateri so K. vozili s kmetijskimi stroji. Ker so T. vožnje motile, se je s K. dogovoril za prestavitev meje tako, da je K. prepustil sporno zemljišče v last, K. pa se je na svoje stroške obvezal prestaviti pot za celotno širino obstoječe trase poti v smeri proti njegovim nepremičninam. V korist T. je bila na novi trasi poti ustanovljena služnostna pravica voženj, T. pa je v zameno za odstopljeno zemljišče od K. dobil enako površino zemljišča od druge K. parcele, ki je mejila na T. zemljišče. K. in T. sta takšen dogovor zapisala v listini, imenovani „Pogodba o koriščenju služnosti“. Dogovor je bil realiziran glede spornega zemljišča, saj je K. pot prestavil, T. pa je na novo dogovorjeno mejno linijo zasadil živo mejo, ki je še obstajala v času prodaje G. in po letu 1991 svoje zemljišče uporabljal le do novo dogovorjene mejne linije, razen kolikor je po odstopljenem zemljišču izvrševal vožnje. Ob prodaji nepremičnin G. ju je seznanil z dogovorom iz leta 1991 in jima pokazal, do kje sega zemljišče, ki je predmet prodaje, kar je priznala tudi drugotoženka ob zaslišanju. Sporno zemljišče torej v letu 1998 ni bilo več T.. Ker nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, je povsem logično, da sporno zemljišče v letu 1998 ni bilo predmet prodaje G., zato na podlagi kupoprodajne pogodbe nista postala solastnika spornega zemljišča, pa tudi ne prvotožnik lastnik spornega zemljišča na parceli 494/2, saj mu starša nista mogla podariti tistega, česar sama nista pridobila. Okoliščine, da navedeni dogovor ni bil pravno realiziran, da ni bila izvršena parcelacija spornega zemljišča, niti zemljišča, ki je T. pripadalo po zamenjavi in ni bil izvršen prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi, niti vpisana dogovorjena služnost pravice voženj v korist T. v zemljiški knjigi, tudi po presoji pritožbenega sodišča na odločitev v tem postopku ne morejo biti odločilne. Oboji so namreč s sklenjenim dogovorom pridobili pravni naslov za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na zamenjanih zemljiščih, T. pa tudi pravni naslov za pridobitev služnostne pravice voženj v korist svojih nepremičnin po poti, ki jo je po lastnem zemljišču, pridobljenim z zamenjavo, uredil K.. Lastninska pravica in služnostna pravica voženj se s pravnim poslom pridobi šele z vknjižbo teh pravic v zemljiško knjigo, zato je imela vsaka od pogodbenih strank obligacijsko pravico za izpolnitev obveznosti iz sklenjenega dogovora. Če nobena od strank ni zahtevala geometrske odmere in poskrbela za ustrezne vpise pravic v zemljiško knjigo, to ne more imeti za posledico, da takšen dogovor za tožnike ne bi bil upošteven, glede na dejstvo, da sta G. kot kupca pisni dogovor že pred sklenitvijo predprodajne pogodbe prejela, v obeh sklenjenih pogodbah pa je bilo med njima in T. dogovorjeno, da prevzameta vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz dogovora, sklenjenega s K. v letu 1991. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožniki glede spornega zemljišča niso bili v dobri veri, zato tudi ob upoštevanju zemljiškoknjižnega načela zaupanja v zemljiško knjigo, niso mogli pridobiti lastninske pravice na spornem zemljišču kljub dejstvu, da dogovor iz leta 1991 ni bil izveden v zemljiški knjigi, tožniki pa so dosegli vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri obstoječih parcelnih številkah 494/2 in 494/4 v obsegu, kakršen je bil pred dogovorom njihovega pravnega prednika s K..

Iz navedenih razlogov je torej povsem jasno, da tožniki lastninske pravice na spornem zemljišču niso pridobili s pravnim poslom. Da bi pridobili lastninsko pravico na kakšnega od drugih pravnih naslov tožniki niti smiselno ne zatrjujejo.

Na drugi strani pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je v korist toženca izkazan pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču, saj kljub napakam v parcelnih številkah, navedenih v pogodbi o koriščenju služnosti ni nobenega dvoma o tem, da je bilo predmet dogovora sporno zemljišče. Razlog zamenjave, opisan zgoraj, izhaja iz izvedenih dokazov. Z zamenjavo sta bila G. seznanjena ob nakupu zemljišč, prodajalec jima je pokazal tudi sporno mejo, zato zatrjevanje tožnikov, da zaradi napak v parcelnih številkah in dejstva, da spremembe niso bile izvedene v katastru in zemljiški knjigi ta dogovor ne velja, ne more biti upoštevno in je pač prilagojeno interesom, ki jih zasledujejo v tem postopku. Tožniki kot pravni nasledniki T. pa bodo morali poskrbeti, da se realizira drugi del dogovora o zamenjavi zemljišč in sicer tako, da bo izvršena parcelacija K. zemljišča, ki po dogovoru pripada G., saj sta G. od T. kupila vsa njegova zemljišča, in nato prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi nanje.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožba ni utemeljena. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sami nosijo stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je dolžna stranka povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožencu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v njih ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške nosi toženec sam.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.