Jedro

Pogodba, ki jo je podpisal nekdo drug (sin za očeta) in ne pogodbenik je veljavna, če je pogodbenik s konkludentnimi dejanji dal vedeti, da je primerna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točkama I. in III. razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal ugotovitev, da sta tožnik J. K. kot kupec in pravni prednik tožene stranke P.P. kot prodajalec dne 12.8.1988 sklenila veljavno pogodbo za zemljišče parc. št. 31 k.o. za dogovorjeno ceno 5.000,00 SIT. Nadalje je zahteval, da mu toženec izroči za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik parcele št. 31 k.o. in sicer v roku 15 dni, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je zahteval ugotovitev, da je bila dne 9.6.1988, za isto parcelo sklenjena veljavna kupna pogodba in prav tako, da mu je toženec dolžan izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki jo je vložil A.P., po kateri naj bi bila pogodba z dne 12.8.1988 nična. O stroških postopka je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper to sodbo in sicer zoper tisti del, s katerim je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, tako primarni kot podredni, se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, bodisi tako, da ugodi primarnemu ali podrejenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nihče v tej pravdni zadevi, tudi na strani tožene stranke ne, ni oporekal posesti tožnika zemljišča, parc. št. k.o., kot tudi tega ne, da tožnik te parcele ne bi plačal. Z njegove strani je torej dogovorjena kupnina poravnana v celoti, pa tudi na strani tožene stranke ni nikoli nihče od tožnika zahteval, da preneha z uporabo parcele. Res pa je, da je tožena stranka v teku tega postopka postavila kot pogoj za zahtevo tožnika, da bi si izgovorila služnostno pot po tej parceli. Ta pot pa ni omenjena niti v eni listini, ki se v postopku omenja, ne glede na to, kdo je dejanski podpisnik. Nobenega dvoma torej ni, da sta pravdni stranki, tožnik in prednik toženca dejansko sklenila kupno pogodbo za to zemljišče in da je bila pogodba tudi realizirana. Sodišče bi vsekakor moralo za presojo zadeve uporabiti določila člena 73. ZOR. Tako toženec kot tudi njegova mati sta v postopku izrecno izpovedala, da tožnik od nakupa dalje uživa celotno zemljišče in da je zanj plačal toliko, kolikor je bilo dogovorjeno. Tudi, če bi bile trditve tožene stranke sprejemljive in bi imele osnovo v listinah tudi glede zatrjevane služnostne poti, ki naj bi bila tudi predmet dogovarjanja, je dejansko ta kupna pogodba ob pomanjkanju pismene obličnosti v pretežnem delu realizirana. Sprejem are s strani prodajalca pomeni sklenitev kupne pogodbe in ob sklepanju te pogodbe dne 9.6.1998 (pravilno verjetno 1988), ni bilo med strankama določeno nič takega, kar bi lahko vplivalo na veljavnost sklenjene kupne pogodbe. Očitno je tudi, da ni bil namen tožene stranke od pogodbe odstopiti iz kateregakoli razloga, saj je kupnino v obrokih sprejemala in glede tega, da ta ni poravnana, nima nobenih pripomb. Če bi od pogodbe odstopila bi po vsej verjetnosti postavila osnovno vprašanje vračanja kupnine. Sodišče prve stopnje je očitno napačno povzelo dejansko stanje in napravilo glede bistvenih okoliščin napačne zaključke. Odločitev pa tudi jasno kaže, da se je sodišče prve stopnje vseskozi ukvarjalo z obličnostjo posla, ni pa sprejelo pravilnega zaključka glede vsebine pogodbe, saj sta pravdni stranki enotni glede samega prenosa lastništva na tožnika, ker je kupnina poravnana.

Pritožba je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega lahko tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja, da je pogodbo z dne 12.8.1988 podpisal sin P.P., današnji toženec A.P., vendar brez njegovega pooblastila. Taka pogodba pa v skladu s členom 88. ZOR zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Ker je P.P. ni nikoli odobril, je sodišče prve stopnje štelo, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Vendar se pritožbeno sodišče s takimi ugotovitvami ne more strinjati, saj je iz zaslišanja takrat še živečega toženca P. P. razvidno, da je od tožnika prejel kupnino za parcelo in da bi se strinjal s tako pogodbo, kot je zapisana, če bi mu tožeča stranka preko te parcele dovolila služnost poti. Tudi iz izpovedi priče A. P.je mogoče napraviti drugačen zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, saj je povedala, da je potem, ko je tožnik parcelo kupil, njen mož - pokojni P.P. večkrat omenjal kako to, da tožnik ne pride prepisat zemlje. Vsekakor je bližji zaključek, da je P. P. pogodbo odobril, kot pa, da je ni. Vendar pa, četudi take pisne pogodbe ne bi odobril, se še vedno postavlja vprašanje obličnosti pogodbe. Zakon o obligacijskih razmerjih v 67. členu določa, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače. 70. člen zakona je res predpisal, da pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nima pravnega učinka, vendar pa je pri tem treba opozoriti na določbo 73. člena, ki določa, da kadar je pogodba v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena po obeh strankah, se mora veljavnost priznati, čeprav ni sklenjena v predpisani obliki, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Pritožba upravičeno opozarja na to, da je bila pogodba obojestransko izpolnjena, vendar pa sodba sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov, ker se je pač sodišče ukvarjalo samo z vprašanjem oblike. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče, ali je bila pogodba kljub temu, da jo je podpisal današnji toženec A. P. sklenjena, morda celo ustno in ali je bila v celoti izpolnjena, tako kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče torej meni, da je treba ta spor presojati tudi v okviru določbe 73. člena ZOR in ker pač sodba o odločilnih dejstvih iz tega člena zakona nima razlogov, je pritožbeno sodišče moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka o tožbenem zahtevku tožeče stranke ponovno odloči.