Jedro

Ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine že od 30. 10. 1985 dalje, temveč od 1. 11. 2009 dalje, ni protipravno ravnanje. Toženec pred vložitvijo zahteve tožnika z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do invalidnine ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje te pravice, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986, ko je ocenjevala tožnikovo invalidnost, ocenila tudi telesno okvaro. Odškodninska odgovornost toženca za premoženjsko škodo v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi tožniku šli od 30. 10. 1985 dalje, ni podana, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati znesek 23.126,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da mu je toženec dolžan povrniti stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo obveznost pojasnilne dolžnosti toženca in s tem v zvezi ni upoštevalo niti sodne prakse niti 5. in 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Opozarja, da pouka o procesnih pravicah ni mogoče ločiti od pouka o materialnih pravicah, zato je uradna oseba dolžna opozoriti na možnost uveljavljanja materialne pravice. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan pojasnila neuki stranki podajati šele, ko je postopek že uveden, saj Pravilnik o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja to dolžnost določa tudi takrat, ko pravic izrecno ne uveljavlja. Vztraja, da bi ga toženec med postopkom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja moral opozoriti tudi na telesno okvaro. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 101/1996 z dne 11. 2. 1997, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je uradna oseba stranko dolžna opozoriti na možnost uveljavljanja pravice po materialnih predpisih, sicer krši načelo varstva pravic strank in načela pomoči neuki stranki. Vztraja, da toženec ni spoštoval določil ZUP in pravilnika, s čimer je ravnal izrecno protipravno in posledično neposredno prizadel tožnika v pravicah in pravnih koristih, za kar je odškodninsko odgovoren. Meni, da sodbe Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, za obravnavano zadevo niso uporabljive, saj se v teh zadevah povrnitev škode uveljavlja zaradi nezakonitih ravnanj toženca, ki so bila s pravnomočnimi sodbami odpravljena. V obravnavani zadevi je odškodninski zahtevek postavljen zaradi opustitve dolžnosti toženca. Opustitev toženca predstavlja kršitev dolžnega ravnanja, ki je v nasprotju z zakonom in podzakonskim predpisom. Takšno ravnanje je protipravno, zato je toženec zanj odškodninsko odgovoren. Poleg tega je sodba tudi sama s sabo v nasprotju, saj sodišče najprej tožniku ne verjame, da se v letu 1987 ni seznanil z izvedenskim mnenjem, nato pa ugotovi, da se je z mnenjem seznanil šele leta 2007. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi mimo postavljene trditvene podlage strank, saj je navedlo, da iz izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 1986 izhaja datum prejema, medtem ko iz izvedenskega mnenja, s katerim razpolaga tožnik, to ni razvidno, toženec pa tega tudi ni zatrjeval. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče ponovno zasliši njegovo osebno zdravnico, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje s tem, ko naj ne bi obrazložilo, zakaj ne verjame tožnikovi izpovedbi, da ga osebni zdravnik ni seznanil z mnenjem invalidske komisije, oziroma kateri dokaz toženca je sodišče prepričal drugače, zaradi česar v njej naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in s tem ko je obrazložilo, da tožniku ne verjame, da se v letu 1987 ni seznanil z izvedenskim mnenjem, nato pa ugotovilo, da se je z mnenjem seznanil šele leta 2007, zaradi česar naj bi bila sodba sama s sabo v nasprotju, zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, nista utemeljena. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju.

Tožnik s prvim očitkom izpodbija dokazno oceno in s tem dejansko stanje, to pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z drugim očitkom pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja ugotovilo, da se je tožnik z izvedenskim mnenjem seznanil najkasneje leta 2007. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo postavljene trditvene podlage strank, ko je ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 1986 izhaja datum prejema pri osebnem zdravniku. Za ugotovitev dejstva, ali in kdaj je bilo izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 10. 3. 1986 vročeno tožnikovemu osebnemu zdravniku, kot enega izmed za odločitev pomembnih dejstev, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku presojalo tudi listine v sodnem spisu, med katerimi je tudi fotokopija izvedenskega mnenja iz tožnikovega zdravstvenega kartona (priloga C1), iz katere je razviden datum prejema 9. 4. 1986. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo izvedensko mnenje tožnikovemu osebnemu zdravniku vročeno dne 9. 4. 1986. Toženec je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2012 zatrjeval, da je bilo izvedensko mnenje skupaj z odločbo o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 14. 5. 1986 posredovano tako tožniku kot njegovemu osebnemu zdravniku. V socialnih sporih mora sodišče na podlagi 61. člena ZDSS-1 popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog, da se ponovno zasliši njegova osebna zdravnica, vendar to v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Na podlagi 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Izvedbo dokazov skladno s 1. odstavkom 287. člena ZPP odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ob zavrnitvi dokaznih predlogov na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2013 sicer ni obrazložilo, zakaj dokaznim predlogom ni ugodilo, kar ni povsem v skladu z določbo 287. člena ZPP, je pa v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne zaradi dovolj razjasnjenega dejanskega stanja, zato ta kršitev v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in ne predstavlja relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje med drugim zaslišalo tudi že tožnikovo osebno zdravnico.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo, ko je s sodbo in sklepom, opr. št. Psp 340/2012 z dne 13. 12. 2012 delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 2328/2010 z dne 6. 7. 2012 razveljavilo glede podrednega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa pritožbo glede primarnega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca z dne 31. 8. 2010 glede datuma priznanja pravice do invalidnine in priznanje pravice do invalidnine od 31. 10. 1985 dalje, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo odločb toženca z dne 31. 8. 2010 glede datuma priznanja pravice do invalidnine in priznanje pravice do invalidnine od 31. 10. 1985 dalje je tako postala pravnomočna, odprto pa je ostalo vprašanje odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi z dne 6. 7. 2012 zmotno presodilo, da je odškodninski zahtevek zastaral, zato je bila odločitev o tem razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje, da odloči o odškodninski odgovornosti toženca in s tem v zvezi presodi, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Gre torej za spor o tem, ali je podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je zaradi tega, ker toženec na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986 ni uvedel postopka za priznanje pravice do invalidnine in mu o tem izdal odločbe, ker je opustil pojasnjevalno dolžnost in ker mu ni vročil izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986, nastala premoženjska škoda v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi mu šli od 30. 10. 1985 dalje.

Toženec na podlagi 1. odstavka 276. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da odškodninska odgovornost toženca v obravnavanem primeru ni podana, ker ni podanega elementa protipravnega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine od 30. 10. 1985 dalje ni protipravno ravnanje, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej, in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti toženčevega ravnanja pravilno upoštevalo sodno prakso, ki je že zavzela tudi stališče, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnikov osebni zdravnik dne 25. 1. 1985 pri pravnem predniku toženca vložil poročilo z izvidom in mnenjem za priznanje tožnikove invalidnosti, pri čemer je izrecno navedel, da pri tožniku telesna okvara ni podana. Invalidska komisija je v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986 ocenila, da tožnik ni več zmožen za svoje delo, sposoben pa je za drugo delo z omejitvami, zato je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, hkrati pa je ocenila tudi, da je pri tožniku podana 70 % telesna okvara. Toženec (oziroma njegov pravni prednik) je na podlagi vložene zahteve in podanega mnenja invalidske komisije izdal odločbo z dne 14. 5. 1986, s katero je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu priznal pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Izvedensko mnenje z dne 10. 3. 1986 je bilo dostavljeno tožnikovemu osebnemu zdravniku dne 9. 4. 1986. Z odločbo z dne 31. 8. 2010 je bila tožniku na podlagi izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 1986 upoštevaje 170. člen ZPIZ-1 priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro od 1. 11. 2009 dalje. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986 podal šele dne 28. 4. 2010, ko je ustno na zapisnik pri tožencu uveljavljal izdajo odločbe o pravici do invalidnine za 70 % telesno okvaro od 31. 10. 1985 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 1986. Prav dejstvo, da je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine vložena šele dne 28. 4. 2010, je bistvenega pomena za presojo protipravnosti ravnanja toženca.

Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je skladno z 120. členom tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/1983 s spremembami) začel na zahtevo zavarovanca, na predlog zdravnika ali na predlog konzilija zdravnikov. Tudi po 2. odstavku 24. člena Pravilnika o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS, št. 17/1979, v nadaljevanju: Pravilnik), ki je podrobneje določal postopek in pravila, po katerih so zavarovanci uveljavljali pravice pri pravnem predniku toženca, se je postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja uvedel na zahtevo zavarovanca, zdravnika ali zdravniške komisije. Tudi po določbi 259. člena ZPIZ-1 se je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začel na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, tudi za priznanje pravice do invalidnine oziroma do denarnega nadomestila za telesno okvaro (48. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja; ZTPPIZ/82, Ur. l. SFRJ, št. 27/1983 s spremembami), se tako lahko prične oziroma uvede le na zahtevo upravičene osebe. Toženec je tako vezan na zahtevo upravičene osebe in nima nobene podlage, da bi tak postopek začel oziroma uvedel sam po uradni dolžnosti, brez zahteve upravičene osebe. Z vložitvijo zahteve za priznanje pravice do invalidnine dne 28. 4. 2010 je bil uveden postopek za uveljavljanje pravice do invalidnine in o tej pravici tudi izdana (dokončna in pravnomočna) odločba. Pred tem pa zahteva za priznanje pravice do invalidnine oziroma pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro nedvomno ni bila vložena, vložena je bila le zahteva tožnikovega osebnega zdravnika za priznanje pravic na podlagi invalidnosti. Toženec zato pred vložitvijo zahteve z dne 28. 4. 2010 ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje pravice do invalidnine, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986 pri tožniku ocenila tudi telesno okvaro. To mnenje je bilo nedvomno posredovano tožnikovemu tedanjemu osebnemu zdravniku dne 9. 4. 1986. Kljub temu zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro s strani upravičene osebe ni bila podana.

Kot opozarja tožnik v pritožbi, je toženec pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja dolžan postopati po določbah zakona o splošnem upravnem postopku. Po 2. odstavku 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/78, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 32/1978 s spremembami) je bila uradna oseba, kadar je glede na podano dejansko stanje zvedela ali sodila, da ima določeni občan ali določena organizacija podlago za uveljavitev kakšne pravice, dolžna stranko na to opozoriti. Na podlagi 14. člena ZUP/78 je moral organ, ki je vodil postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista bila v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Načelo pomoči prava neuki stranki je bilo določeno tudi v 11. členu Pravilnika. Samoupravni organ skupnosti in delavec, ki sodeluje v postopku, sta bila dolžna sproti opozarjati zavarovanca na vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav jih izrecno ni uveljavljal (2. odstavek 11. člena Pravilnika). Vendar po stališču pritožbenega sodišča s strani tožnika zatrjevane kršitve teh določb oziroma s strani tožnika zatrjevane opustitve pojasnilne dolžnosti toženca, v obravnavanem primeru glede na to, da se postopek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro lahko začne le na zahtevo upravičene osebe, in ob tem, da je bilo izvedensko mnenje z dne 10. 3. 1986 posredovano (vsaj) tožnikovemu tedanjemu osebnemu zdravniku dne 9. 4. 1986, pa zahteva za priznanje pravice do invalidnine oziroma denarnega nadomestila za telesno okvaro takrat kljub temu ni bila vložena, ni mogoče šteti za namerno kršenje tožnikove pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro, saj mu ni mogoče očitati namere, da se ta pravica izigra. Zatrjevane kršitve tudi ni mogoče šteti za samovoljno in arbitrarno. Zato zatrjevano ravnanje toženca v obravnavanem primeru ne pomeni protipravnega ravnanja, pri čemer tožnik neutemeljeno vztraja v pritožbi. Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.